45. člen ZZZPB

Tožnik ob pravočasni prijavi v evidenco brezposelnih oseb ni podal ustnega predloga, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila. Rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo iz 31. člena ZZZPB ne teče zaradi bolezni, ki je takšne narave oziroma teže, da zavarovancu onemogoča vložitev zahteve za denarno nadomestilo. Zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja ni bilo nobenih zadržkov, ki bi mu preprečevali pravočasno uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožnikov zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za sporno obdobje ni utemeljen.

V kolikor je tožnik že ob pravočasni prijavi v evidenco brezposelnih oseb podal tudi ustni predlog, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila, bi moral toženec postopati po določbah ZUP, sprejeti njegovo zahtevo na zapisnik in ga nadalje pisno pozvati, da vlogo ustrezno popravi. Izročitev pisne vloge oziroma predpisanega obrazca in napotitev tožnika k drugemu referentu oziroma drugi službi znotraj toženca ni postopanje, ki bi bilo skladno z določili 63., 65., 67. člena ZUP niti z določilom 7. člena ZUP. Zato je potrebno ugotoviti, ali je tožnik ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb podal tudi predlog za priznanje pravice do denarnega nadomestila. V kolikor je tožnik zahtevo za denarno nadomestilo podal šele po poteku 60 dni od prenehanja zavarovanja, pa je potrebno ugotoviti, ali je bila pri tožniku podana takšna bolezen, da mu je onemogočala vložitev te zahteve. Rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo iz 31. člena ZZZPB ne teče zaradi bolezni, ki je takšne narave oziroma teže, da zavarovancu onemogoča vložitev zahteve za denarno nadomestilo.

Spor o odpravi odločbe tožene stranke o zavrnitvi predloga tožnika za vključitev v program aktivne politike zaposlovanja je upravni spor.

Določba 45. člena ZZZPB o pristojnosti socialnega sodišča ne pomeni posebne zakonske pristojnosti socialnega sodišča (glede na določbo tretjega odstavka 7. člena ZDSS-1) za področje sporov iz področja aktivne politike zaposlovanja, v katere okvir sodi tudi sofinanciranje stroškov spodbujanja podjetništva.

Sodišče v sporu iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more odločati o pravici do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti niti kot o predhodnem vprašanju, saj je uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti posebej urejeno v 45. členu ZZZPB. Zgolj priznanje in izplačevanje nadomestila plače invalidu II. ali III. kategorije za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev v smislu določb 2. odstavka 143. člena ZPIZ/92 ni pravno priznana podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in priznanje pokojninske dobe.

Za odločanje v sporih, ki izvirajo iz področja aktivne politike zaposlovanja, je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Za odločanje v sporih, ki izvirajo iz področja aktivne politike zaposlovanja, je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Republiška štipendija je bila toženi stranki dodeljena z odločbo tožeče stranke v skladu z 59. čl. ZZZPB ter po merilih in kriterijih iz Pravilnika o štipendiranju. Ker gre za odločitev o socialno varstveni pravici po postopku, kot ga je določal ZUP, je potrebno o pridobitvi, spremembi ali prenehanju pravice do štipendije odločiti z upravno odločbo. Zato mora pristojni organ tudi o prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je bila priznana, odločiti z odločbo, kot upravnim aktom, sicer niso podani pogojev za zahtevek za vračilo neupravičeno pridobljenih javnopravnih dajatev. Če odločba o prenehanju pravice do republiške štipendije ni bila izdana, ni mogoč sklep, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Zato ni mogoče izdati zamudne sodbe, tudi če toženec ne odgovoril na tožbo, saj ni izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, ampak so izpolnjeni pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe po 3. odst. 318. čl. ZPP. Ker je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo le na podlagi presoje listine - odločbe o dodelitvi štipendije, gre za zmotno presojo listin, sodba se

ZZZPB v 45. členu določa pristojnost socialnih sodišč le za spore iz zavarovanja za primer brezposelnosti in le za zavarovance oziroma druge brezposelne osebe.

V obravnavani zadevi ne gre za socialni spor, ki bi bil izrecno naveden v 5. členu ZDSS, temveč gre za spor med delodajalcem in Zavodom iz naslova ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Gre za ukrepe, ki jih država izvaja tudi preko Zavoda in mu v ta namen daje javna pooblastila. Na odločitev sodišča o pristojnosti ne more vplivati določba drugega odstavka 14. člena pravilnika o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Uradni list RS, št. 57/99) o pristojnosti socialnega sodišča. Pristojnost sodišč se lahko določa le z zakonom (prvi odstavek 126. člena Ustave) in je ne more določiti predpis, ki je po svoji naravi izvršilen predpis ministrstva, ki za kaj takega v 51. členu ZZZPB tudi nima ne izrecnega ne smiselnega pooblastila. ZZZPB v 45. členu določa pristojnost socialnih sodišč le za spore iz zavarovanja za primer brezposelnosti in le za zavarovance oziroma druge brezposelne osebe.

Ker spada področje aktivne politike zaposlovanja v pristojnost ministrstva za delo, je ob dejstvu, da v ZZZBP ni določen organ pristojen za odločanje o pritožbi iz tega področja ter upoštevajoč 232. člen ZUP, za odločanje o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa tožene stranke, stvarno pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije in ne tožena stranka.

V obravnavani zadevi ne gre za socialni spor, ki bi bil izrecno naveden v 5. členu ZDSS, temveč gre za spor med delodajalcem in Zavodom iz naslova ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Gre za ukrepe, ki jih država izvaja tudi preko Zavoda in mu v ta namen daje javna pooblastila. Na odločitev sodišča o pristojnosti ne more vplivati sicer izrecna določba drugega odstavka 13. člena Pravilnika o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Uradni list RS, št. 57/99) o pristojnosti socialnega sodišča. Pristojnost sodišč se lahko določa le z zakonom (prvi odstavek 126. člena Ustave) in je ne more določiti predpis, ki je po svoji naravi izvršilen predpis Ministrstva, ki za kaj takega v 51. členu ZZZPB tudi nima ne izrecnega ne smiselnega pooblastila. ZZZPB v 45. členu določa pristojnost socialnih sodišč le za spore iz zavarovanja za primer brezposelnosti in le za zavarovance oziroma druge brezposelne osebe.

Za spore o pravici do in iz zavarovanja za primer brezposelnosti je stvarno pristojno socialno sodišče.

Povrnitev šolnine sama zase ni upravna stvar, v kateri bi bilo mogoče samostojno voditi upravni postopek in izdati odločbo.