UPRS Sodba U 1491/2007-5

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo A.A. za priznanje azila kot očitno neutemeljeno. Odredila je, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožnik je prošnjo za azil vložil 10. 6. 2007. V njej navaja, da je državljan Srbije ter albanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Matično državo je zapustil zato, ker je homoseksualec, država, iz katere prihaja pa ima glede njegove nagnjenosti konzervativna stališča. V njegovi državi homoseksualnost obravnavajo kot bolezen. S strani državnih organov ni nikoli imel težav, težave je imel le z navadnimi ljudmi, ki so vedeli, da je homoseksualec. Živel je tudi v Švici, kjer je spoznal B.B., v katerega se je zaljubil. Zanj je moral kot kurir prenašati mamila. Storil je vse, kar je B.B. od njega zahteval, ki ga je tudi izsiljeval z grožnjami, da bodo vsi izvedeli, kaj je, če ne bo storil vsega, kar od njega zahteva. V letu 2001 so ga prijeli švicarski policisti, ga priprli in ga pridobili za sodelovanje s tožilcem, kateremu je vse povedal. Zaradi tega ima sedaj težave z ljudmi, ki jih je v Švici izdal. Grozijo mu po telefonu in prihajajo na vrata njegovega doma na Kosovem. Enkrat so mu na domu razbili vrata. Doma si ves čas svojega bivanja ni upal iti v mesto, razen občasno zvečer. Ljudje, ki ga iščejo, so načrtno razširili, da je homoseksualec in vohun. Kot homoseksualec ni imel niti minimalne pravice, da bi se branil in povedal svoje mnenje, saj z njim nihče ni hotel kontaktirati. Bil je pod hudim pritiskom in diskriminiran. Iz Kosova je odšel zaradi hudega pritiska, ki ga je doživljal s strani albanskih prebivalcev zaradi svoje homoseksualnosti. V Švici so različne institucije, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic, odgovorile, da mora najprej Švico zapustiti, potem pa ?bodo videli?. Na Kosovu pa je korupcija in se lahko zgodi, da te policist, ki ga prosiš za zaščito, sam ubije, saj je homoseksualnost zanj huda deviantnost in mu ne moreš govoriti o homoseksualnosti brez strahu. Njegovo ekonomsko stanje je dobro, ker oba starša dobivata švicarsko pokojnino. Nikoli niso bili reveži. Oblasti njegove izvorne države ga ne iščejo. Vrnitve v svojo izvorno državo se boji, ker je zaradi njegove ovadbe 16 oseb v Švici v zaporu in ker je homoseksualec. Njegova zgodba se lahko preveri pri uradnih organih v Švici, dovoli, da se pridobi tudi dokumentacija iz Švice.

Tožena stranka v odločbi ugotavlja, da tožnik ni navedel nobenih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da je zaradi homoseksualnosti v matični državi bodisi bil preganjan ali da bi mu preganjanje dejansko in resno grozilo. Zaradi homoseksualnosti je imel težave samo z navadnimi ljudmi, ne pa tudi z državnimi organi. Tožena stranka ugotavlja, da konzervativna stališča, ki naj bi jih imelo prebivalstvo Kosova do istospolno usmerjenih, ne morejo utemeljevati strahu pred preganjanjem v smislu, ki bi lahko bil relevanten za priznanje azila. Čeprav je tožnik na Kosovu bival od decembra 2006 do 7. 6. 2007, se mu ves ta čas ni nič resnega zgodilo. Njegove trditve, da naj bi se govorice o njegovi homoseksualnosti in ?vohunstvu? razširile med ljudmi ter da pred njimi ni mogel braniti in povedati svojega mnenja, ker z njim nihče ni hotel kontaktirati, ne morejo utemeljevati strahu pred preganjanjem, saj zavračanje stikov z določeno osebo in diskriminacija s strani civilnih oseb sama po sebi ne pomeni kršitve temeljnih človekovih pravic te osebe. Razen tega se tožnik ne more sklicevati na preganjanje s strani nedržavnih subjektov, ker ni poiskal zaščite pristojnih oblasti na Kosovu. Tožnik ni izkazal razlogov za priznanje azila, ker jih ni predstavil in pojasnil na verodostojen in prepričljiv način. V izvorni državi mu očitno ne grozi preganjanje.

Tožnik v tožbi očita nepravilno uporabo Zakona o azilu (Uradni list RS št. 51/2006 ? uradno prečiščeno besedilo in 134/2006 ? odl. US, v nadaljevanju ZAzil) in kršitev pravil postopka. Tožena stranka je napačno uporabila 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil in ni uporabila 33. ter 12. člena ZAzil. Tožena stranka je tudi nepravilno uporabila Direktivo Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 (Ur. l. EU, št. I 304/12/2004 z dne 30. 9. 2004, v nadaljevanju Direktiva). Tožena stranka ni uporabila 12. člena ZAzil, ker tožniku ni omogočila, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume, saj je izdala odločbo, prevedeno v albanski jezik le na dveh straneh, odločba v slovenskem jeziku pa obsega pet strani. Razen tega je prevod odločbe brez podpisa. Nadalje navaja, da je v svoji izvorni državi izpostavljen hudim psihičnim pritiskom, ker je homoseksualec, tovrstna oblika ljubezni pa se pri njih šteje za nedopustno in jo smatrajo kot bolezen. Nadalje opisuje bivanje v Švici, kjer je delal usluge prijatelju B.B.me, zaradi česar je bil zaprt, njegovo sodelovanje s preiskovalnimi organi, vrnitev na Kosovo, ter grožnje s strani ljudi, katere je izdal tekom sodelovanja s temi organi. Na Kosovem se homoseksualnost še vedno zavrača. Doživel je tudi en fizični napad in sicer so mu februarja 2007 neznane osebe razbile vrata njegovega doma. To vse predstavlja dokaze, ki utemeljujejo tožnikov strah pred preganjanjem v matični državi. Na Kosovem še ni vzpostavljen sistem organov, ki bi nudili pomoč državljanom, ki so jim kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Tožena stranka tudi ni pravilno uporabila 33. člena ZAzil, ker ni ugotovila resničnega stanja stvari ter v ta namen priskrbela ter preverila vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožnik je toženi stranki predlagal, da se lahko njegova zgodba glede zaporne kazni in izdaje določenih oseb v Švici preveri pri organih sodne oblasti v Švici. Teh dokazov tožena stranka ni izvedla. Tožnik še predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez zaposlitve, brez premoženja in brez dohodkov in ker ima pravico do brezplačne pravne pomoči pred upravnim sodiščem. Plačilo taks bi bistveno ogrozilo njegovo preživljanje. Predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni pojasnil, v kakšnem smislu naj bi tožena stranka nepravilno uporabila Direktivo. Pravno zgrešena je tudi trditev, da tožena stranka ni uporabila 12. člena ZAzil ter mu tako onemogočala, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume. Res je, da prevod odločbe v albanski jezik obsega le dve strani, ker so v njem le bistveni deli odločbe v slovenskem jeziku. Način in obseg opremljanja s prevodi v postopku izdanih odločitev določa 3. odstavek 32. člena ZAzil, ki določa, da se v jezik, ki ga prosilec razume, prevedejo le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, ki mora vsebovati bistvene elemente, na katerih temelji odločitev. Prevod odločbe zadostuje zahtevam ZAzil. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na drugo alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo za azil, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Sam pojem preganjanja ZAzil ne opredeljuje, zato se sodišče pri ugotavljanju, ali je preganjanje res podano, poslužuje interpretacije tega pojma, kot je opredeljen v zgoraj citirani Direktivi. V smislu citirane Direktive v konkretnem primeru ni dosežen kriterij ponavljajočega, resnega in hudega kršenja osnovnih človekovih pravic v smislu 9. člena Direktive. Dejanj v izvorni državi v smislu 6. člena Direktive tudi niso zakrivili državni subjekti in tudi ne stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del države. V konkretnem primeru pa tudi ni mogoče govoriti o tem, da državni organi niso sposobni ali nočejo tožniku nuditi zaščite, saj zaščite pri pristojnih oblasteh niti ni poiskal. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da konzervativna stališča, ki naj bi jih imelo prebivalstvo Kosova do istospolno usmerjenih, ne morejo utemeljevati strahu pred preganjanjem v smislu, ki bi lahko bil relevanten za priznanje azila. Kot je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi, se mu zaradi njegove istospolne usmerjenosti v matični domovini ni nič resnega zgodilo. Po oceni sodišča razbita vrata tožnikovega doma s strani neznanih storilcev še ne predstavljajo preganjanja v smislu, relevantnem za priznanje azila. Sodišče tudi pritrjuje stališču tožene stranke, da če veliko ljudi s tožnikom ne želi kontaktirati, to ne more utemeljevati strahu pred preganjanjem, saj zavračanje stikov z določeno osebo s strani civilnih oseb samo po sebi ne pomeni kršitve temeljnih človekovih pravic te osebe. Sicer pa tožnik v matični državi ni poiskal zaščite pristojnih oblasti na Kosovu, zaradi česar se ne more sklicevati na preganjanje s strani nedržavnih subjektov.

Tožnik v tožbi dejansko ni pojasnil, v kakšnem smislu naj bi tožena stranka nepravilno uporabila Direktivo, na kar tožena stranka upravičeno ugovarja v odgovoru na tožbo.

Neutemeljen je tudi očitek tožečih strank, da tožena stranka ni uporabila 12. člena ZAzil, ker tožniku ni omogočila, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume, ker je izdala odločbo, prevedeno v albanski jezik le na dveh straneh, odločba v slovenskem jeziku pa obsega pet strani. Kot pravilno opozarja tožena stranka, se skladno s 3. odstavkom 32. člena ZAzil prevedejo v jezik, ki ga prosilec razume, le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, ki mora vsebovati bistvene elemente, na katerih temelji odločitev. Iz navedenega razloga skrajšan prevod odločbe še ne pomeni kršitve zakona, saj ga ZAzil dopušča. Prevod odločbe vsebuje vse bistvene elemente, ki jih mora imeti (izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve), tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi v obrazložitvi manjkali bistveni elementi, na katerih temelji odločitev.

Po oceni sodišča je tudi neutemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka ni sledila tožnikovemu predlogu, da naj se njegove navedbe glede zaporne kazni in izdaje določenih oseb v Švici preverijo pri organih sodne oblasti v Švici. V konkretnem primeru je pomembno le vprašanje, ali tožniku v njegovi matični državi grozi preganjanje zaradi istospolne usmerjenosti, zato je v postopku priznanja azila povsem irelevantno, kaj je tožnik počel v Švici.

Ker je torej iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, je odločitev tožene stranke pravilna, zaradi česar je sodišče njegovo tožbo zavrnilo.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1).

K 2. točki izreka:

Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 ? uradno prečiščeno besedilo). Pri tem je upoštevalo, da je brez zaposlitve, brez premoženja in brez dohodkov in bi zato plačilo taks bistveno ogrozilo njegovo preživljanje.