VSRS Sklep U 1297/93

Tožba se zavrže.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo F.B. odpravila odločbo Sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo občine z dne 17.2.1992 v delu, ki se nanaša na pritožnico in zadevo vrnila v ponovni postopek. V obrazložitvi navaja, da je bilo glede na pritožbene ugovore preverjeno vrednotenje vseh vloženih in dodeljenih zemljišč komasacijski udeleženki. Ugotovljeno je bilo, da vložena zemljišča niso bila v celoti pravilno vrednotena, nepravilno vrednotena pa je bila tudi dodeljena parcela št. 2817, zaradi česar so dodeljena zemljišča za 6,3 % manjše vrednosti od vrednosti vloženih zemljišč. Takšno odstopanje vrednosti presega dovoljeno odstopanje po 2. odstavku 89. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (p.b. Uradni list SRS, št. 17/86), saj skupna vrednost dodeljenih zemljišč ne bi smela biti manjša za več kot 5 % od skupne vrednosti vloženih zemljišč.

Tožeča stranka opira legitimacijo za vložitev tožbe na 3. odstavek 2. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). V obrazložitvi navaja, da se zaradi spreminjajočih strokovnih stališč tožene stranke postopki zavlačujejo v nedogled. Sprašuje se, kje so meje toleriranja ponavljajočih pritožb udeleženke, ki očitno izkorišča vsakokratno drugačno napotilo tožene stranke. Takšno ravnanje tožene stranke posredno posega v sprejete odločitve tožeče stranke, ki je že pred leti "verificirala kompleks komasacije", urejanje tega kompleksa pa je vitalnega pomena v procesu organizacijske preobrazbe kmetijskega gospodarstva. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pravilno dejansko stanje podlaga za pravilno odločitev. Načelo materialne resnice pa ima prednost pred načelom ekonomičnosti postopka. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo.

Tožeča stranka legitimacijo za sprožitev upravnega spora opira na 3. odstavek 2. člena ZUS. Po tej določbi sme sprožiti upravni spor zoper akt druge stopnje tudi družbenopolitična skupnost, katere organ je odločal na prvi stopnji, če meni, da je z aktom druge stopnje kršena njena samoupravna pravica. Tožeča stranka meni, da so s ponovno odpravo odločbe o razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada v delu, ki se nanaša na F.B., posredno kršene njene pravice, saj je urejanje komasacijskega kompleksa vitalnega pomena za kmetijsko gospodarstvo, z ravnanjem tožene stranke pa se postopki zavlačujejo v nedogled. Toda po presoji sodišča tožena stranka z izpodbijano odločbo, s katero je odpravila odločbo organa prve stopnje v delu, ki se nanaša na F.B. in v tem obsegu vrnila temu organu v novo odločanje, ni posegla v nobeno pravico ali pravno korist tožeče stranke. V tem postopku se je odločalo o pravicah in obveznostih komasacijske udeleženke, ki je zoper akt prve stopnje uporabila z ustavo in zakonom zagotovljeno pravno sredstvo (25. člen ustave in 97. člen zakona o kmetijskih zemljiščih). V skladu s pravili postopka je tožena stranka bila dolžna presojati vse navedbe in glede na pritožbene ugovore preveriti, ali so bile pravilno ugotovljene vse okoliščine in dejstva, ki so pomembna za odločitev, ne glede na to, če je že enkrat v isti zadevi odločala o pritožbi (242. in 2. ostavek 245. člena ZUP). Sodišče sicer verjame, da je tožeča stranka zainteresirana, da se komasacijski postopek zaključi, vendar ta okoliščina še ne zadošča za njeno aktivno legitimacijo za sprožitev upravnega spora. Zato jo je moralo sodišče zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena ZUS.

Na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenje (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot republiška predpisa.