VSRS Sodba U 1009/92

Tožba se zavrne.

Urbanistični inšpektor Mestne uprave za inšpekcijske službe je s tremi odločbami z dne 18.6.1992 odločil, da mora tožena stranka odstraniti balinišče v tlorisni izmeri 30 x 8,5 m, ki ga gradi pa parc. št. 1030/3 in vzpostaviti prejšnje stanje, da mora odstraniti teniško igrišče v tlorisni izmeri okrog 75 x 40 m, ki ga gradi na parc. št. 1030/3 in 750/1 in vzpostaviti prejšnje stanje in da mora odstraniti klubski objekt v tlorisni izmeri 14 x 9 m, ki ga gradi na zemljišču 1030/3 in vzpostaviti prejšnje stanje. V zvezi z baliniščem je ugotovil, da tožeča stranka v roku enega meseca ni zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja, v zvezi s teniškim igriščem in klubskim objektom pa je ugotovil isti razlog, poleg tega pa je tožeča stranka z gradnjo nadaljevala. Odločbo je oprl na 72. člen in 3. odstavek 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

Tožeča stranka se je zoper odločbo pritožila in navajala, da je igrišče pričela graditi leta 1977 in da prostor uporablja že 35 let. Športno društvo ni uspelo pridobiti lokacijskega dovoljenja. Lastninska vprašanja niso urejena. Zemljišča so last M.L. Občino je zaprosila za legalizacijo objektov. Pri odločitvi bi bilo treba upoštevati, da gre za športne objekte, da tožeča stranka ni uporabljala kmetijskih površin in da je imela objektivne težave pri pridobivanju ustrezne dokumentacije za pridobitev lokacijskega dovoljenja.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v prvem delu izreka združila postopek v zvezi z vsemi tremi odločbami, to je v zvezi z gradnjo balinišča, teniškega igrišča in klubskih objektov. V glavni stvari je pritožbo zavrnila. Ugotovila je, da tožnik v odrejenem roku ni zaprosil za lokacijsko dovoljenje in da je nadaljeval z gradnjo klubskega objekta in teniškega igrišča. Dani so torej pogoji za odločitev o odstranitvi nezakonito zgrajenih objektov in o vzpostavitvi prejšnjega stanja po 3. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

Tožeča stranka je s tožbo predlagala, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Ponovila je navedbe iz pritožbe in še dodala, da je društvo bilo opozorjeno, da v roku enega meseca zaprosi za lokacijsko dovoljenje, vendar pri tem ni uspelo. Tožeča stranka je zaprosila za legalizacijo gradenj. To bo možno šele takrat, ko bo spremenjen dolgoročni plan občin in mesta. Odločitev ni v skladu s pozitivno zakonodajo, ker odločbe navajajo, da bi naj šlo za kmetijska zemljišča prve kategorije. Ni bilo upoštevano, da tožeča stranka uporablja zemljišče že 35 let in da še ni sprožen postopek za spremembo in dopolnitev sedaj veljavnega dolgoročnega plana občin. Treba je upoštevati še, da so objekti namenjeni za šport, da ni prišlo do izrabljanja uporabnih kmetijskih površin in da je imela tožeča stranka objektivne težave za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Športno društvo je že vložilo ustrezne dokumentacije za pridobitev lokacijskih in drugih dovoljenj.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/94, 37/95, 29/96 in Uradni list RS, št. 26/90, novela objavljena v Uradnem listu RS št. 28/93 za ta spor še ne velja) ureja postopek lokacije v 50. in naslednjih členih. Velja načelo, da je za graditev objektov potrebno lokacijsko dovoljenje (1. odstavek 50. člena), izjemoma je gradnja dovoljena na osnovi odločbe o dovolitvi priglašenih del (51. člen). Če investitor gradi brez lokacijskega dovoljenja, urbanistični inšpektor najprej odloči o ustavitvi gradnje po 1. in 2. odstavku 74. člena navedenega zakona in investitorju odredi, da v določenem roku zaprosi za lokacijsko dovoljenje. Če tega pogoja investitor ne izpolni ali če nadaljuje delo, urbanistični inšpektor odloči o odstranitvi nezakonito zgrajenih objektov in o vzpostavitvi prejšnjega stanja (3. odstavek navedenega člena).

Po odločbah o ustavitvi del in o določitvi rokov, da investitor zaprosi za lokacijsko dovoljenje, je tožeča stranka nadaljevala z gradnjo teniškega igrišča in klubskih prostorov, za vse tri gradnje, to je za navedeni gradnji in za balinišče, pa ni zaprosila za lokacijsko dovoljenje v določenem roku. Ta ugotovitev v prvostopnih upravnih odločbah je potrjena s pritožbeno trditvijo, da je bila tožeča stranka opozorjena, da mora v roku enega meseca po prejemu odločbe zaprositi za lokacijsko dovoljenje, vendar to ni uspelo, ker trenutno naj še ne bi bili dogovorjeni lastninski odnosi z lastnikom. Dani so bili torej zakoniti pogoji za odločitev organa prve stopnje po 3. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožena stranka je torej pravilno zavrnila pritožbo, zato je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), tožbo zavrniti.

Glede na navedeno tožbene trditve o trajni uporabi prostora za športne dejavnosti, predvideni legalizaciji gradnje, spremembi dolgoročnega plana in nujnosti uporabe objektov za rekreacijo občanov, niso pomembne za odločitev v tem sporu.