VSRS Sklep II Ips 844/2005

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožnik se je med služenjem vojaškega roka telesno poškodoval. Zahteval je, da mu mora država plačati odškodnino za pretrpljeno škodo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka za tožnikovo škodo objektivno odgovorna, zato jo je s sodbo zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino, primerno ugotovljenemu obsegu škode. Tožena stranka je sodbo prvostopenjskega sodišča izpodbijala s pritožbo tako glede temelja svoje odškodninske odgovornosti, kot glede višine odškodnine. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi ugodilo. Na podlagi presoje, da tožena stranka za tožnikovo škodo ne odgovarja po načelu vzročnosti (in ker krivdne odgovornosti tožene stranke tožnik ni zatrjeval), je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil revizijo. Z njo je uveljavljal le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vztrajal je, da dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča narekujejo presojo o objektivni odgovornosti tožene stranke, ker se je poškodoval pri izvajanju toženkine nevarne dejavnosti. Poudarja, da je vrhovno sodišče v podobnih primerih že večkrat sprejelo takšno presojo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti skladno z določbo 1060. člena zdaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001) v 154. členu predpisuje dve oblike odškodninske odgovornosti: odgovornost po načelu krivde (prvi odstavek, subjektivna odgovornost) in odgovornost po načelu vzročnosti (drugi odstavek, objektivna odgovornost). Prva je pravilo, druga izjema in je podana samo, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali od nevarne dejavnosti. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Presoja, ali je konkretna stvar oziroma dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. Abstraktnih izhodišč za presojo, kaj je nevarna stvar, oziroma kaj je nevarna dejavnost, zakon ne daje, pravna teorija pa je enotna, da je nevarna tista stvar, ki zaradi svojih namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode za okolico in jo je treba zaradi tega nadzirati s povečano pozornostjo;(1) nevarna dejavnost pa je tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenja in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik.(2) Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tako tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostnost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine konkretnega primera (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo).(3)

Presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivne odgovornosti oziroma drugostopenjskega o njenem neobstoju temelji na v nadaljevanju povzetih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje:

– Tožnik je bil na dan škodnega dogodka (17. aprila 1996) na služenju obveznega vojaškega roka; bil je neprofesionalen vojak; – Udeležil se je obveznega, zaradi zahtevnosti vnaprej načrtovanega vojnega pohoda. – Pohod je bil dolgotrajen ter se je izvajal v popolni vojni opremi po strmem, travnatem, s skalami in grmičevjem "posejanem" terenu brez izhojene poti. – Vojaki so hodili v vrsti drug za drugim, vsak v strogi oddaljenosti enega metra oziroma iztegnjene roke od vojaka pred sabo. – Zaradi bojnih ukazov, ki so bili izdani med hojo, so vojaki nosili puške v rokah pred seboj. – Zaradi strnjenosti vrste, v kateri so hodili in nošenja manjših nahrbtnikov na prsih ter pušk v rokah pred trupom, pogled udeležencev pohoda ni segel do tal pod nogami. – Nošenje puške v rokah pred trupom je vojakom preprečevalo, da bi se ob izgubi ravnotežja (na primer ob zdrsu) za kar koli oprijeli. – Tožnik je padel, ko mu je spodrsnilo pri hoji na zelo ozkem prehodu med dvema v obliki lijaka stoječima skalama, tik pod katerima je približno 0,5 globoka "stopnica". – Utrpel je (kot se je kasneje ugotovilo hudo) poškodbo desnega kolena, a je pohod nadaljeval, dokler mu tega vse hujše bolečine niso preprečile.

Drugostopenjsko sodišče je dejanske ugotovitve prvostopenjskega sprejelo: v izpodbijani sodbi je izrecno zapisalo (drugi odstavek na 4. strani sodbe), da mu je na prvi stopnji sojenja ugotovljeno dejansko stanje omogočilo, da je zaradi pravilne uporabe materialnega prava s pritožbo izpodbijano sodbo spremenilo. Pri tem se je oprlo na določbo 4. točke 358. člena ZPP, ki sodišču druge stopnje nalaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Razlog za spremembo s pritožbo izpodbijane sodbe je bil v presoji drugostopenjskega sodišča, da pohod v zgoraj opisanih okoliščinah ni nevarna dejavnost.

Revizijsko sodišče soglaša s pritožbenim, da pohod vojakov v vojaški opremi po strmem, travnatem terenu s skalami in grmičevjem in brez izhojene poti sam po sebi ni nevarna dejavnost in da tudi bojni nahrbtnik na prsih in puška, ki sta del vojaške opreme, ne predstavljata posebne (v smislu povečane) nevarnosti. Meni pa, da v konkretnem primeru kumulacija okoliščin, ki vsaka zase sicer načeloma ne predstavljajo povečanega tveganja nastanka škode, zahteva drugačno presojo od tiste, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče. Meni, da je bojni pohod, ko nepoklicni vojaki v popolni bojni opremi stopajo po strmem klancu navzdol v vrsti drug za drugim tako, da vzdržujejo stalno kratko medsebojno razdaljo (le v dolžini iztegnjene roke oziroma enega metra) in s puškami v rokah pred seboj po travnatem, s skalami in grmičevjem "posejanem" terenu brez izhojene poti, pri čemer bojni nahrbtnik na prsih in strnjenost vrste ovirata preglednost trase hoje, puška v rokah pa preprečuje sleherni oprijem, nevarna nevarnost v smislu določbe drugega odstavka 154. člena ZOR.

Glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale pritožbeni preizkus, je torej sodišče druge stopnje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ni izčrpalo procesnih trditev v celoti (poleg dejanskih ugotovitev, na katerih temelji presoja o objektivni odgovornosti tožene stranke, je namreč slednja v pritožbi izpodbijala tudi dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na obseg škode). Vrhovno sodišče je zato tožnikovi reviziji ugodilo in sodbo drugostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

--------

Op. št. (1): Dunja Jadek Pensa, V. : Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), Prva knjiga Gospodarski Vjestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 851. Petar Klarič, Martin Vedriš, Gradžansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 615. Op. št. (2): Petar Klarič, Martin Vedriš, Iitem; enako stališče je to vrhovno sodišče zavzelo v številnih zadevah, na primer v sodbi II Ips 50/2003, II Ips 571/2005. Op. št. (3): Primerjaj v prejšnji opombi navedeni sodbi revizijskega sodišča.