VSRS Sodba U 1148/92

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi urbanistične inšpekcije občine pri Upravi inšpekcijskih služb z dne 21.7.1992, s katero mu je bila naložena ustavitev gradnje nadomestne garaže in drvarnice na zemljišču parc. št. 133, dokler si ne pridobi lokacijskega dovoljenja, za katero mora zaprositi v roku 1 meseca po prejemu odločbe. V obrazložitvi poudarja, da gre za dela, za katera je potrebno lokacijsko dovoljenje. Na priglasitev del z dne 28.3.1989 se tožnik ne more sklicevati, ker je z gradnjo začel šele junija 1992, zaradi česar priglasitev nima več pravnih učinkov (4. odstavek 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN).

Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene navedbe in navaja, da na vloženo priglasitev del ni dobil nobenega odgovora. Čakal je tri leta, zato ni njegova krivda, da je z gradnjo pričel šele po treh letih. Meni, da s tem ni kršil predpisov. Ne strinja se z ugotovitvijo, da za nadomestno gradnjo veljajo isti predpisi kot za novogradnjo. V obravnavani zadevi gre za gradnjo na mestu, kjer je stala prejšnja stavba, zato ni potrebno lokacijsko dovoljenje. Poleg tega meni, da so izpolnjeni pogoji po odloku o pomožnih objektih. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in "razveljavi" odločbo tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za gradnjo nadomestne garaže in drvarnice na zemljišču parc. št. 133. Sporno ni, da je tožnik z gradnjo začel v mesecu juniju 1992. Točno je sicer, da je tožnik z vlogo z dne 28.3.1989 priglasil sporna dela, vendar organ prve stopnje na priglasitev ni odgovoril. Po takrat veljavni zakonski ureditvi se je štelo, da so priglašena dela dovoljena, če pristojni organ ni izdal potrdila v 30-ih dneh po vložitvi popolne vloge (4. odstavek 62. člena citiranega zakona, ki je veljala do 10.7.1990). Toda kljub temu se tožnik ne more uspešno sklicevati na opravljeno priglasitev, ker po izrecni določbi prej veljavne določbe 5. odstavka 62. člena in sedaj veljavne določbe 4. odstavka 62. člena citiranega zakona potrdilo oz. odločba o dovolitvi priglašenih del preneha veljati, če investitor ne prične s priglašenimi deli v enem letu po prejemu potrdila oziroma sedaj pravnomočne odločbe. Enoletni rok za začetek gradnje velja seveda tudi v primeru, če potrdilo ni bilo izdano in se je po prej veljavni ureditvi štelo, da so priglašena dela dovoljena. Ker je bila priglasitev del vložena meseca marca 1989, je enoletni rok potekel v letu 1990. Sporno pa ni, da je tožnik z deli začel šele v mesecu juniju 1992, torej po preteku enoletnega roka, zato je pravilen zaključek tožene stranke, da opravljena priglasitev del nima več pravnih učinkov.

Pravilen je tudi zaključek, da za takoimenovane nadomestne gradnje velja enak pravni režim kot za novogradnje. To pomeni, da si investitor tudi za nadomestno gradnjo mora pridobiti ustrezno dovoljenje. Kakšno dovoljenje je potrebno, je odvisno od vrste posega. Načeloma je lokacijsko dovoljenje potrebno za vsak poseg v prostor, razen izjem, določenih v 51. členu citiranega zakona, za katera zadostuje priglasitev (50. in 51. člen). Priglasitev del tako zadostuje za tekoča vzdrževalna dela, adaptacije, začasne in pomožne objekte v skladu z odlokom skupščine občine. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za dela, za katera ni potrebno lokacijsko dovoljenje, saj gre za gradnjo novega objekta večjih dimenzij. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na odlok skupščine občine o določitvi pomožnih objektov in naprav, ki se lahko gradijo brez lokacijskega dovoljenja (Uradni vestnik Gorenjske, št. 21/85, 9/91). Po navedenem odloku iz leta 1985 namreč velikost pomožnega objekta ne sme presegati 20 m2 bruto površine, po sedaj veljavnem odloku pa ne sme presegati 12 m2 bruto površine. Navedeno najvišjo možno površino sporni objekt znatno presega (44,50 m2).

Ker je tožnik začel graditi sporni objekt brez lokacijskega dovoljenja, je izrečeni inšpekcijski ukrep v skladu z določbo 1. odstavka 74. člena že citiranega zakona, po kateri organ urbanistične inšpekcije gradnjo ustavi, dokler si investitor ne pridobi lokacijskega dovoljenja.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.