VSRS Sodba in sklep II Ips 262/2006

Revizija proti odločitvi o znesku 835,05 EUR (prej 200.110,50 SIT) se zavrže.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožnik se je 22.8.1994 poškodoval v prometni nesreči in nato s toženko 4.12.1995 sklenil izvensodno poravnavo. V 18.9.1997 vloženi tožbi je zatrjeval nastanek nove škode (mrtvinčenje desne noge od kolena do kolka, slabo kondicijo te noge, bolečine pri hoji in tudi pri mirovanju, občasno izgubljanje vida za 15 do 20 minut, slabšanje spomina in koncentracije). Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zahteval 5.000.000 SIT odškodnine, za stroške pregledov, izvedensko mnenje pred pravdo in odvetniške stroške pred pravdo pa je zahteval še 200.110,50 SIT. Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju po dopolnjenem dokaznem postopku v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je na podlagi skladnih mnenj dveh sodnih izvedencev nevrološke stroške ugotovilo, da vzrok zatrjevanih tožnikovih zdravstvenih težav niso poškodbe, ki jih je dobil v prometni nesreči.

Sodišče druge stopnje je tokrat tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Po njegovem prepričanju sta oba izvedenca napačno ocenila vzročno zvezo med škodnim dogodkom in zdravstvenimi težavami. Njen obstoj potrjuje izvedensko mnenje dr. M. V. in njegovo zaslišanje. Na podlagi nevroloških izvidov o prizadetosti korenin L5, S1 in S2 je ocenil, da gre za dodatno zmanjšanje življenjske aktivnosti za 21,5 % in povečanje invalidnosti za 10 %, pri čemer niso upoštevane težave z vidom. Izvedenca dr. P. in dr. V. nista ustrezna izvedenca, saj sta nevrokirurga in ne moreta ovreči mnenja travmatologa. Če je sodišče menilo, da so si ta mnenja v nasprotju, bi moralo postaviti tretjega izvedenca. Zaradi te procesne pomanjkljivosti je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati, da gre za bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki je v vzročni zvezi z nesrečo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede odločitve o nepremoženjski škodi ni utemeljena, v ostalem pa ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. V premoženjskih sporih revizija po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007 - UPB3) ni dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe ne presega zneska 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če tožniki uveljavljajo več tožbenih zahtevkov z različno podlago, se pravica do revizije v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode ima drugačno podlago od zahtevka za povrnitev premoženjske škode in predpravdnih stroškov. Ker slednji znaša le 835,05 EUR (prej 200.110,50 SIT), v tem delu tožnikova revizija ni dovoljena.

Kaj je vzrok tožnikovih zdravstvenih težav, ki jih opredeljuje kot novo škodo, je vprašanje dejanske narave, ali je ugotovljeni vzrok v vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je dobil v prometni nesreči, pa pove materialnopravno sklepanje. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke v tej fazi postopka vezani na ugotovitev obeh sodišč o dejanskem vzroku tožnikovih zdravstvenih težav.

Tožnik je po odpustni diagnozi v prometni nesreči dobil poko nosne kosti, udarnino nosu, udarnino prsnega koša in udarnino desnega kolka. Tožnik ima res zatrjevane zdravstvene težave (delno jih je imel že pred sklenitvijo izvensodne poravnave) z desno nogo, vendar sta oba sodna izvedenca v svojih mnenjih in obeh dopolnitvah, v katerih sta odgovorila na tožnikove pripombe, skladno ugotovila, da je njihov vzrok le bolezenskega značaja, in sicer degenerativne spremembe hrbtenice. Za zatrjevane težave z vidom sta oba skladno ugotovila, da je treba vzrok iskati drugje in ne v poškodbah, ki jih je tožnik dobil v prometni nesreči. Enako skladna je njuna ugotovitev glede zatrjevanih težav s spominom in koncentracijo, saj v prometni nesreči ni prišlo do poškodbe možgan. Ker je torej vzrok tožnikov sedanjih zdravstvenih težav izven poškodb, ki jih je dobil v prometni nesreči, je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno sklepanje obeh sodišč, da ni dokazana vzročna zveza. Zato manjka eden od štirih kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske terjatve (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR; U. l. SFRJ št. 29/78 in naslednji).

Tožnik zmotno obravnava mnenje dr. V., pridobljeno izven pravde, kot izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Že pritožbeno sodišče mu je pojasnilo, da in zakaj gre le za strokovno mnenje, ki je bilo pridobljeno po tožnikovem naročilu izven pravde in brez toženkinega soglasja. Zato ga v tej pravdni zadevi ni mogoče obravnavati kot sodno izvedensko mnenje. Pravilno mu je tudi odgovorilo na revizijski enako pritožbeno trditev o neustreznosti obeh izvedencev nevrologov v primerjavi s strokovnim mnenjem travmatologa, pa še poudarilo, da sta oba sodna izvedenca izključila tudi možnost, da bi bile poškodbe iz prometne nesreče lahko sprožilni element za bolezenski proces na hrbtenici, kar sta tudi strokovno utemeljila.

Tožnikova revizijska trditev o procesni pomanjkljivosti, ker sodišče prve stopnje ni določilo tretjega izvedenca, bi lahko pomenila uveljavljanje relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami 254. člena ZPP. Vendar, tudi če bi ta trditev držala, je revizijsko sodišče ne bi smelo upoštevati, saj te procesne kršitve tožnik ni uveljavljal v pritožbi (primerjaj 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških.