VSRS Sodba II Ips 582/2005

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti 275,40 EUR stroškov revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo v 15 dneh tožeči stranki plačati 1.820.940 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 482.685 SIT od 29.2.1997 dalje in od zneska 1.338.255 SIT od 2.1.1998 dalje ter povrniti ji 270.600 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je takšno sodbo v celoti potrdilo.

2.Sodbo pritožbenega sodišča toženec izpodbija z revizijo (katere pretežni del je dobeseden prepis pritožbe), iz "vseh revizijskih razlogov iz 367. člena" (pri čemer ima očitno v mislih 370. člen, saj določba, na katero se revident sklicuje, ureja dovoljenost revizije in ne razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti) Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki (375. člen ZPP); slednja je nanjo odgovorila, kot zmotne zavrnila trditve o obstoju uveljavljanih revizijskih razlogov in predlagala zavrnitev vloženega izrednega pravnega sredstva.

Revizija ni utemeljena.

4.Področje v ožji okolici tožnikove stanovanjske hiše ... je leta 1996 prizadel plaz. S prošnjo za sanacijo le-tega se je toženec obrnil na "svojo" občino, slednja pa je zagotovitev finančnih sredstev za kritje stroškov sanacije zaprosila Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije. Angažiran je bil geolog in ministrstvo je bilo na podlagi njegovega mnenja oziroma ocene pripravljeno za sanacijo prispevati 4.038.400 SIT. Občina Š. je objavila javni razpis za izvedbo sanacijskih del. Ker je bil najugodnejši izmed šestih na javni razpis prijavljenih ponudnikov pripravljen sanacijo opraviti za 5.859.340 SIT, občina investicije ne bi zmogla, če na sofinanciranje ne bi pristal tudi toženec. O navedenih dejstvih med pravdnima strankama med postopkom ni bilo spora.

5.Ali je plaz zajel zemljišče toženca, ali je ogrožal njegovo nepremičnino, ali so se sanacijska dela izvajala na njegovem zemljišču ter zaradi zaščite njegove nepremičnine in čigav je podporni zid, zgrajen v okviru sanacije plazu, nižji sodišči (ker o tem ni bilo trditev) nista ugotavljali.

6.Pravdni stranki sta 28.1.1997 sklenili pogodbo o financiranju izdelave projektne dokumentacije. Z njo se je toženec zavezal plačati 482.685 SIT v 30 dneh za izdelavo projektne dokumentacije, ki jo je Občina Š. naročila pri G. d.o.o. že novembra 1996 ter 1.338.255 SIT razlike med prispevkom ministrstva in ceno s strani občine izbranega najugodnejšega ponudnika (5.859.340 SIT - 4.038.400 SIT = 1.338.255 SIT) v petih mesečnih obrokih, skupaj torej 1.820.940 SIT; če bi ministrstvo prispevalo več (pa je nesporno, da ni), bi se za ta dodatni prispevek toženčeva obveznost znižala. Tako sta ugotovili nižji sodišči.

Revizijsko sodišče je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) na te ugotovitve vezano; vse tiste revizijske navedbe, s katerimi toženec (formalno sicer pod krinko zatrjevanih kršitev procesnih pravil, predvsem pravil o dokazovanju) te ugotovitve graja, ko skuša prikazati, da je dolžnost plačila prevzel le pod pogojem, da bo vrednost opravljenih del presegla 4.038.400 SIT, kar pa da se ni zgodilo (iz česar izpeljuje zaključek, da ne dolguje ničesar) so iz istega razloga nedovoljene. Enako velja glede trditve, da je 1.030.000 SIT plačal izvajalcu sanacije samostojnemu podjetniku V. M. neposredno (zadnje navedena trditev je nedovoljena tudi zato, ker jo je toženec prvikrat postavil šele v pritožbi, ne da bi izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti v rokih iz 286. člena ZPP - prvi odstavek 337. člena istega zakona). In čeprav to na odločitev nima nobenega vpliva, revizijsko sodišče pripominja, da je iz potrdila, ki ga je toženec predložil v dokaz resničnosti svoje pravkar navedene trditve, razvidno, da se plačilo nanaša na gradnjo garaže in ne na sanacijo plazu.

7.Podlaga toženčeve obveznosti je pogodba o sofinanciranju z dne 28.1.1997. Ta ni bila ne spremenjena ne razdrta in ni bilo ugotovljeno, da bi bila neveljavna. Toženca zato zavezuje. Eno od temeljnih načel obligacijskega prava, izraženo v maksimi pacta sunt servanda, je, da so udeleženci v obligacijskih razmerjih dolžni izpolniti svoje obveznosti in da za njihovo izpolnitev odgovarjajo, obveznost izpolnitve pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev obligacijskega razmerja ali (če tega soglasja ni) na podlagi zakona (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti skladno z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Bistvo tega načela je, da so stranke dolžne izvrševati tiste obveznosti, ki so jih same sprejele in da se z enostransko izjavo nobena od strank svoje pogodbene obveznosti ne more rešiti. Reši se je lahko samo na dva načina: če se tako sporazume z ostalimi udeleženci obligacijskega razmerja ali če nastopi kateri od v zakonu določenih položajev, ki je dolžnosti izpolnitve odvezuje (na primer nemožnost izpolnitve iz razlogov, za katere pogodbene stranke ne odgovarjajo in podobno).(1) Vse, kar je bilo doslej navedenega o dolžnosti izpolnitve, velja tudi za obveznosti, ki izhajajo iz enostranske izjave volje.(2)

8.Občina Š. je zaradi izvedbe sanacije plazu sklenila pogodbo za izdelavo projektne dokumentacije z G. d.o.o. ter za opravo sanacije same s samostojnim podjetnikom V. M. Nasproti obema je sama prevzela obveznost plačila: prvemu 482.685 SIT in drugemu 5.859.340 SIT. Toženec ni bil v pogodbenem razmerju ne z G. d.o.o. in ne z V. M. Zavezal se je samo Občini Š. plačati znesek, ki ustreza njeni obveznosti iz prvonavedene pogodbe v celoti, ter znesek, ki ustreza delu njene obveznosti iz drugonavedene pogodbe. Zaveza, ki jo je prevzel s sklenitvijo pogodbe o sofinanciranju z dne 28.1.1997, je tako glede na obseg dejanskih ugotovitev (ki predvsem zato, ker se ne ve, ali sta pravdni stranki sploh zasledovali skupen interes oziroma namen, kakšna je razporeditev rizika in koristi ipd(3), ne dopuščajo zanesljive presoje, da gre za družbeno pogodbo oziroma societas, kot jo je v času sklenitve urejal Obči državljanski zakonik), je tako še najbližje institutu prevzema izpolnitve. Prevzem izpolnitve je ZOR urejal v 453. členu (in sicer enako, kot ga ureja sedaj veljavni OZ v 434. členu). Abstrakten dejanski stan iz prvega odstavka, da se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta (tretji) dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku, se ujema s konkretnim dejanskim stanom, ko se je tožnici kot dolžnici v pogodbenih razmerjih z G. d.o.o. in z V. M. toženec kot tretji (ker ni bil udeleženec teh pogodbenih razmerij) zavezal plačati del njenih obveznosti upnikoma (G. in V. M.). Način (tehnika) plačila na pravno presojo razmerja ne vpliva (toženec se ni zavezal plačati upnikoma neposredno, ampak posredno, preko dolžnice).

9.S prevzemom izpolnitve prevzemnik ne vstopi v razmerje z upnikom. V tretjem odstavku 453. člena ZOR je izrecno določeno, da upnik proti prevzemniku nima nobene pravice. Po mnenju revizijskega sodišča iz istega razloga upnik do prevzemnika nima niti nobene obveznosti. Zato v okviru presoje toženčeve obveznosti do tožnice, temelječe na pogodbi o sofinanciranju z dne 28.1.1997, ni relevantno, ali sta upnika (projektant in izvajalec del) v celoti in pravilno izpolnila svoje obveznosti do dolžnice (Občine Š.); to bi bilo relevantno le, če bi toženec izpolnitev prevzel pod tem pogojem (pri čemer tožnik ni pojasnil, da bi imela hibe tudi izpolnitev projektanta, pa prevzete obveznosti plačila njegove storitve vseeno ni izpolnil). Prav tako ni relevantno, ali je bila Občina Š. zavezo plačila sanacije plazu sploh dolžna prevzeti in ali bi, kot trdi revident, morala stroške sanacije v celoti kriti država. In ker te okoliščine na odločitev niso mogle vplivati, nižji sodišči nista kršili procesnih predpisov, ko prvostopno ni izvedlo dokazov, s katerimi bi ugotavljalo te za odločitev nepomembne okoliščine, in drugostopno, ko takšnega postopanja ni sankcioniralo. Pri tem sta obe sodišči navedli bistvene razloge, zaradi katerih dejstva, ki naj bi se ugotavljala z neizvedenimi dokazi, niso bila odločilna in torej dokazi niso bili potrebni, glede dokaza z izvedencem pa je bilo še dodatno pojasnjeno, da toženec (ki dokaznega predloga tudi sicer ni konkretiziral) zanj ni bil pripravljen založiti predujma. V tej povezavi tako absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja neutemeljeno.

10.Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11.Ker toženec z revizijo ni uspel, ni upravičen do povrnitve svojih stroškov, ki jih je utrpel v zvezi z njeno sestavo in vložitvijo, pač pa je dolžan tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te predstavljajo stroški zastopanja v zvezi s sestavo odgovora na revizijo, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo skladno z določbo tretjega odstavka tarifne št. 21 Odvetniške tarife.

------------

Op. št. (1): Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1978, stran 15; Vesna Krajnc, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, I. Knjiga, stran 122; Petar Klarič, Martin Vedriš, Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 380. Op. št. (2): Vesna Krajnc, prej navedeno delo, stran 121.Op. št. (3): Bojan Zabel, v: Nina Plavšek in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, Posebni del, 4. knjiga, stran 920 in sledeče.