VSRS Sodba U 499/92-6

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 8.6.1992.

Tožničina starša sta dne 26.5.1976 plačala odškodnino za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča v znesku takratnih 2.500 dinarjev, kar ni sporno. Prošnjo za izdajo lokacijskega dovoljenja sta tožnika vložila 16.10.1991. Lokacijsko dovoljenje je bilo izdano 7.11.1991. Z odločbo z dne 3.12.1991 je prvostopni upravni organ odmeril odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča za sadovnjak, 4.kat. razreda, velikosti 200 m2 in za njivo, 3. kat. razreda, 200 m2, v znesku 215.206,00 SIT. V utemeljitvi je navedel, da sta tožnika vložila vlogo za lokacijsko dovoljenje 16.10.1991 in da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano 7.11.1991. Tožnika sta dolžna plačati odškodnino na podlagi 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih. Na podlagi tabele, ki je v prilogi sprememb omenjenega zakona (Uradni list RS, št. 9/90),je prvostopni upravni organ določil odškodnino za sadovnjak v znesku 36.180,00 SIT za njivo pa 193.218,00 SIT, skupaj torej 229.460,00 SIT. V letu 1976 plačana odškodnina je bila valorizirana na podlagi dopisa odseka za javne finance SO z dne 2.12.1991 in ta znesek znaša 14.254,10 SIT. Razliko sta tožnika dolžna plačati.

V pritožbi, ki sta jo imenovala ugovor, sta tožnika navajala, da je bila odškodnina za zemljišče plačana leta 1976, zato ni razlogov, da bi to odškodnino plačala še enkrat. Grajala sta način valorizacije v letu 1976 plačanega zneska 2.500 takratnih dinarjev. Znesek 14.254,10 SIT je nesorazmerno nizek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila in se pri tem oprla na določbo 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih. V utemeljitvi odločbe je navedla, da sta popolno vlogo za lokacijsko dovoljenje tožnika vložila 16.10.1991. Vrednost točke je bila takrat določena z odlokom vlade Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 7/91-I) in je bila valorizirana na podlagi objave Zavoda R Slovenije za statistiko. Za sadovnjak je ta vrednost znašala 6,03 SIT za njivo 12,08 SIT. V letu 1976 je bila odškodnina že plačana, vendar je treba odškodnino na novo odmeriti, ker je prejšnje lokacijsko dovoljenje prenehalo veljati in ker ni začela z gradnjo. Pri tem se znesek že plačane odškodnine skupaj z obrestmi, ki veljajo za preveč plačane prispevke oziroma davke, upošteva pri novem izračunu odškodnine. Organ prve stopnje je to pri valorizaciji upošteval.

V tožbi sta tožnika predlagala, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke. Navajala sta, da želita graditi stanovanjsko hišo in gostinski lokal. Tožničina starša sta odškodnino plačala že leta 1976. Sprememba namembnosti kmetijskega zemljišča je vezana na zemljišče, ne pa na vsakokratnega lastnika, zato je nepravilno za isto zemljišče ponovno določiti odškodnino. Pristojni organ bi torej moral ob lokacijskem dovoljenju izdati tudi gradbeno dovoljenje, ne pa, da je odškodnina ponovno odmerjena. Tudi v primeru, če je postopek tožene stranke pravilen, valorizacijski indeksi niso ustrezni. Če bi tožena stranka uporabila ustrezne valorizacijske indekse, bi morala ugotoviti, da je v letu 1976 plačana odškodnina enaka, kot odmerjena odškodnina.

Tožena stranka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Namen dolžnosti plačati odškodnino, ki jo ureja predvsem 14. člen zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86, RS 9/90) je v prvi vrsti, da se nadomesti "izguba", ki nastane zaradi izdanega lokacijskega dovoljenja ali drugega upravnega akta, katerih posledica je sprememba namembnosti kmetijskega zemljišča. Tožnika sta že v pritožbi z dne 23.11.1991 trdila, da je bila odškodnina že v celoti plačana leta 1976, ko sta želela graditi tožničina starša. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni utemeljila, zakaj ni mogoče sprejeti takšnega stališča tožnikov. Navedla je le, da pravna prednika tožnice nista začela graditi in da je zato lokacijsko dovoljenje prenehalo veljati. O tem v upravnih spisih ni dokazov in zato ni mogoče presoditi, ali je prišlo do spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča že leta 1976 ali pa je zaradi prenehanja lokacijskega dovoljenja zemljišče zopet pridobilo značaj kmetijskega zemljišča. V zvezi s tem vprašanjem tožena stranka ni razlagala 1. alinee 8. odstavka 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih. Ta določa, da se odškodnina obračuna za gradnje, za katere se vloži vloga za lokacijsko dovoljenje oziroma priglasi dela po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga. Tožnika o tej pomembni okoliščini nista predložila dokazov. V upravnih spisih sta le fotokopiji položnic z dne 26.5.1976 o plačilu takratnih 2.500 dinarjev in fotokopija zapisa, na kateri žiro račun je bilo treba navedeni znesek nakazati. Tožena stranka na navedeno pomembno trditev tožnikov ni odgovorila in tudi ni zbrala potrebnih dokazov. Zato je bil v tem delu dokazni postopek pomanjkljiv, zaradi česar je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I) že zaradi tega izpodbijano odločbo odpraviti.

Tudi če je moč sprejeti sklep tožene stranke, da v letu 1976 plačana odškodnina pomeni le delno plačilo odškodnine, iz utemeljitve v prvostopni in drugostopni upravni odločbi ni mogoče sklepati, na kateri pravni podlagi je tožena stranka prišla do sklepa, da je valorizirana vrednost dne 26.5.1976 plačane odškodnine v času odmere nove oškodnine znašala 14.254,10 SIT. Glede načina valorizacije izpodbijana odločba ni utemeljena. Tožena stranka navaja le, da se pri tem znesek že plačane odškodnine skupaj z obrestmi vred, ki veljajo za preveč plačane prispevke oziroma davke, upošteva pri novem izračunu odškodnine. Edina listina, ki je v zvezi s tem priložena k upravnim spisom, je dopis Sekretariata za gospodarski razvoj, oddelka za javne finance SO z dne 2.12.1991. V njem je navedeno, da vrednost v letu 1976 plačanega zneska 2.500 dinarjev znaša 14.254,10 SIT. Izrecno je tudi navedeno, da stranki v primeru valorizacije vplačanega zneska, ne pripadajo obresti iz tega naslova. To je v nasprotju z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi. Pri valorizaciji že plačane odškodnine je upoštevati predvsem tiste določbe zakona o kmetijskih zemljiščih, ki to vprašanje urejajo (naprimer 6. odstavek 14. člena zakona). Ker tožena stranka ni utemeljila, po kakšnih načelih je valorizirala v letu 1976 plačano odškodnino, tožena stranka pa to izrecno graja, je bilo tudi zato treba izpodbijano odločbo odpraviti.