VSRS Sodba X Ips 1437/2006

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 10. 2004. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Uradni list RS, št. 12/96, 23/96, 64/01, 108/02, 34/03 in 79/03) in Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Pravilnik, Uradni list RS, št. 54/02) odločila, da se predlog za napredovanje N.P., ki ima strokovni naslov profesorica muzikologije, zaposlene v glasbeni šoli ..., v naziv svetnice, zavrne.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, strinjalo se je z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi in se nanje sklicevalo (drugi odstavek 67. člena ZUS). Tožnica, ki ima strokovni naslov profesorica muzikologije, je bila ob vložitvi predloga dne 31. 5. 2004 zaposlena na delovnem mestu korepetitorja v glasbeni šoli. Glede na delovno mesto, ki ga je zasedala, v ZOFVI ni podlage za napredovanje v naziv svetnice, saj je ZOFVI za strokovne sodelavce - korepetitorje izključil možnost napredovanja v nazive. Sklicuje se na določbe 95. člena ter drugi, tretji in četrti odstavek 105. člena ZOFVI.

Tožnica je zoper izpodbijano sodbo vložila pritožbo (sedaj revizijo) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Meni, da je določba 95. člena ZOFVI napačno tolmačena. Korepetitor petja in inštrumenta mora končati univerzitetni študijski program s področja glasbe, kar se smatra tudi za del pedagoške izobrazbe. Tudi vsebinsko gledano je vloga korepetitorja v glasbi, kot vzgojitelja, ki učence glasbenih šol pripravlja za nastop in utrjuje njihovo znanje, izredno pomembna za izobraževanje "glasbenih učencev" in je njegovo pedagoško znanje predpostavka. Sodišče bi moralo drugi odstavek 105. člena ZOFVI uporabljati širše, saj je o navedeni določbi "izražena intenca po napredovanju zaposlenih v izobraževanju v naziv mentor, svetovalec in svetnik". Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe v pritožbi, strinja se z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava se presoja glede na materialno pravo, ki ga je oziroma bi ga moralo uporabiti sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbi. Po presoji vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi, glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno. Za odločanje v postopkih napredovanja v nazive na področju vzgoje in izobraževanja je podana podlaga v ZOFVI. ZOFVI v 95. členu določa, da se med strokovne delavce v javni glasbeni šoli uvrščajo učitelj, korepetitor in knjižničar. Napredovanje strokovnih delavcev je urejeno v drugem in tretjem odstavku 105. člena ZOFVI, na katerega se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. ZOFVI v drugem odstavku 105. člena izrecno določa, da lahko v naziv mentor, svetovalec in svetnik napreduje vzgojitelj, učitelj, organizator izobraževanja, svetovalni delavec in knjižničar, v tretjem odstavku 105. člena pa, da v te nazive lahko napreduje tudi ravnatelj, direktor in pomočnik ravnatelja ter predavatelji višjih šol. Med strokovnimi delavci, ki lahko napredujejo v naziv svetnik, ZOFVI, ki taksativno navaja, kdo lahko napreduje v ta naziv, ne navaja korepetitorja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je ZOFVI za korepetitorje izključil možnost napredovanja v nazive. Vrhovno sodišče se strinja tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da iz določbe tretjega odstavka 95. člena ZOFVI, v skladu s katero mora učitelj in knjižničar imeti tudi pedagoško izobrazbo, kar pa ni pogoj za korepetitorja, izhaja, da obstaja razlikovanje med korepetitorji in ostalimi strokovnimi delavci v glasbeni šoli. ZOFVI za korepetitorja, ki ga uvršča med strokovne delavce v javni glasbeni šoli (prvi odstavek 95. člena) ne zahteva pedagoške izobrazbe, zato revizijski ugovori, ki se nanašajo na pedagoško znanje korepetitorjev v tem primeru niso pravno relevantni.

Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, morajo biti revizijski očitki v zvezi s postopanjem sodišča prve stopnje konkretizirani. Če revident svojih očitkov v zvezi s tem revizijskim razlogom ne obrazloži in ne konkretizira, vrhovno sodišče tega revizijskega razloga ne more preizkusiti, saj revident svojega zahtevka ni določno opredelil. V obravnavani zadevi je revidentka vložila revizijo tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), vendar ne navaja, katere bistvene kršitve iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 uveljavlja, zato vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.