VSRS Sklep X Ips 347/2008

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi z 2. odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US RS) v ponovnem postopku zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.11.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnik z 28.2.2003 razreši dolžnosti komandirja policijske postaje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev ter se sklicuje na 2. odstavek 71. člena ZUS-1. Navedbe direktorja Policijske uprave v njegovih predlogih za razrešitev in razporeditev tožnika (z delovnega mesta komandirja PP z dnem 28.2.2003 in njegovo razporeditev z dnem 1.3.2003 na delovno mesto pomočnika komandirja na PLP) z dne 7.2.2003 oziroma 11.2.2003, ki sta bila naslovljena na generalnega direktorja policije, ob sklicevanju na 11. člen Zakona o policiji (ZPol), po presoji sodišča prve stopnje po vsebini kažejo bolj na smiselno uporabo 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO) kot na smiselno uporabo 23. člena ZDDO, kar zatrjuje tožnik v tožbi. Generalni direktor policije je na podlagi 5. in 11. člena ZPol, na katerih temelji tudi izpodbijana odločba, dejansko pristojen za izdajo sporne odločbe. Po določbi 5. člena ZPol policijo vodi generalni direktor policije, ki vodi tudi delo generalne policijske uprave.

Revident glede dovoljenosti revizije zoper izpodbijano sodbo navaja, da ta sodba odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev in da v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V povsem analogni zadevi razrešitve komandirja PP ter njegove prerazporeditve na drugo policijsko postajo, sta Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu, št. I Up 835/2004-3 z dne 25.8.2004, in sodišče prve stopnje v svoji sodbi, št. U 130/2005-14 z dne 26.2.2007, sprejela o istem pravnem vprašanju povsem drugačno stališče kot je v izpodbijani sodbi, ko sta ugotovila, da bi morala tožena stranka uporabiti določbo 23. člena ZDDO in izvesti postopek, kot je bil predpisan v takrat veljavnem 23. členu ZDDO. Revident vlaga revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi ugodi. V reviziji navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, ker določbe 5. in 11. člena ZPol, na katere se sklicuje prvostopenjska sodba, ne morejo biti pravna podlaga za vsebinsko odločitev o razrešitvi tožnika, pač pa je bila lahko vsebinsko pravna podlaga za izdajo odločbe o razrešitvi na dan 7.2.2003 le določba 23. člena ZDDO, ki je takrat veljala ne pa 30. člen ZDDO. Predno je tožnika razporedila na novo delovno mesto, bi ga bila tožena stranka dolžna najprej zakonito razrešiti z delovnega mesta komandirja PP v skladu z določbami takrat veljavnega ZDDO in v skladu s postopkom, ki ga je takrat veljavni ZDDO za takšno razrešitev predpisoval v 23. členu. Tožena stranka se v odgovoru na revizijo strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS. V obravnavani zadevi je revident s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 835/2004-3 z dne 25.8.2004, in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 130/2005-14 z dne 26.2.2007, izkazal, da je podan razlog za dovoljenost revizije po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Zato je vrhovno sodišče to revizijo vzelo v obravnavo.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno presodilo, da je tožena stranka s svojo odločbo z dne 11.11.2004, tožnika le prerazporedila na drugo delovno mesto v skladu z določbo 30. člena ZDDO. Iz samega izreka navedene odločbe namreč izhaja, da gre v obravnavani zadevi le za razrešitev tožnika dolžnosti komandirja PP. Za razrešitev pa bi tožena stranka morala izpeljati postopek po določbi 23. člena ZDDO, na podlagi določbe 199. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), saj se je postopek tožnikove razrešitve začel pred začetkom uporabe tega zakona (28.6.2003). Po določbi 199. člena ZJU se namreč postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij, o disciplinski in odškodninski odgovornosti ter postopki ugotavljanja nesposobnosti in postopki razrešitev, pričeti pred začetkom uporabe tega zakona, nadaljujejo po določbah zakonov, ki veljajo do začetka uporabe tega zakona. Po določbi 1. odstavka 23. člena ZDDO organ, ki je pristojen za imenovanje, razreši upravnega delavca, ki po delovnih in strokovnih kvalitetah ni več primeren za opravljanje dela, če je izpolnjen vsaj eden izmed štirih materialnih pogojev iz 2. odstavka 23. člena ZDDO, pri čemer pa morajo biti izpolnjeni tudi procesni pogoji iz 3., 4. in 5. odstavka 23. člena ZDDO. Iz izpodbijane odločbe in iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka odločila brez sodelovanja tričlanske komisije iz 3. odstavka 23. člena ZDDO. Po 5. odstavku istega člena mora biti predlog predstojnika za razrešitev višjega upravnega delavca na podlagi 3. točke 1. odstavka tega člena strokovno utemeljen, predlogu pa mora biti priloženo poročilo komisije. V odločbi o razrešitvi višjega upravnega delavca morajo biti razlogi za razrešitev strokovno utemeljeni z ugotovitvami iz poročila komisije. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v obravnavani zadevi gre za razrešitev višjega upravnega delavca, za kar pa bi morali biti pred odločitvijo tožene stranke v postopku izkazani pogoji iz 23. člena ZDDO. Na to pa utemeljeno opozarja tudi tožnik v svoji reviziji.

S tem, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 30. člena ZDDO, ki se nanaša na razporeditev upravnega delavca, ki pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu (saj je bila odločba o tožnikovi prerazporeditvi izdana naknadno po razrešitvi), je zmotno uporabilo materialno pravo.

Ker je bilo glede na navedeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 94. člena ZUS-1 ugodilo reviziji, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.