VSRS Sodba II Ips 327/2005

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da spada v skupno premoženje pravdnih strank 4-sobno stanovanje v hiši v Tržiču in odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku in drugače odločilo o pravdnih stroških.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopku na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in tako spremembo, da se tožnikova pritožba zavrne in potrdi prvostopenjska sodba, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v dopolnitev postopka. Pritožbeno sodišče je storilo očitano procesno kršitev zato, ker je brez glavne obravnave v resnici ugotovilo drugačno dejansko stanje, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvo sodišče, narekuje zavrnitev zahtevka. Pritožbeno sodišče je upoštevalo nesporen obstoj izvenzakonske skupnosti in okoliščino, da je bilo sporno stanovanje kupljeno v času trajanja te skupnosti. Če bi bilo samo to pomembno, bi bila po mnenju revizije pravda nepotrebna, enako presojo bi lahko opravil že nepravdni sodnik. Toženka poudarja, da v tem postopku ni izpodbijala samo višine solastninskega deleža, ampak je osporavala sam obstoj skupnega premoženja. Tožnik k nastanku tega premoženja ni prispeval ne z denarjem ne kako drugače, vsaj ne v zadostni meri po kriteriju iz drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004; ZZZDR-UPB1). Toženka je bila praktično sama za vse, saj je bil tožnik negospodaren in nezrel družinski mož in oče. Zanj je bila družina na zadnjem mestu. Revizija opozarja na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da pravdni stranki nista imeli skupnega denarja, da je toženka kupnino za stanovanje poravnala v celoti sama, toženec pa ni dal niti tolarja, da je v glavnem sama preživljala družino in praktično sama skrbela za gospodinjstvo, da pravdni stranki nista funkcionirali kot povprečna slovenska družina, da je tožnik stalno hodil po svoje, po gostilnah in našel drugo žensko ter da tožnikov prispevek k preživljanju družine po toženkini pavšalni oceni v povprečju do 1/3 po mnenju prvostopenjskega sodišča ne zadosti kriteriju "oblik dela in sodelovanja pri nastajanju skupnega premoženja". Zato revizija ocenjuje izpodbijano sodbo kot mehanično sojenje, poudarja, da tožnik konkretno k nakupu stanovanja ni ničesar prispeval in da tudi glede na njegovo siceršnje ravnanje ni prav, da mora sedaj toženka z njim to stanovanje deliti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Po izteku revizijskega roka vložene laične toženkine vloge revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske okoliščine, na podlagi katerih je odločilo pritožbeno sodišče, in ki jih revizija sama opredeljuje kot nesporne, so bile ugotovljene že v postopku na prvi stopnji. Zato v pritožbenem postopku ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali pravilneje iz 1. točke 358. člena ZPP. Gre predvsem za okoliščino, da je bilo stanovanje, na katerem je bila toženka imetnica stanovanjske pravice, kupljeno po določbah Stanovanjskega zakona v letu 1994, torej še v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, ki je prenehala v letu 1999. Med pravdnima strankama je bilo sporno zlasti, ali je bilo pridobljeno na način, ki ga je mogoče opredeliti kot z delom pridobljeno premoženje v smislu drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Zato je prvostopenjsko sodišče podrobneje raziskovalo razmere v zvezi s pridobivanjem skupnega premoženja v izvenzakonski skupnosti pravdnih strank. Ker pa nobena od pravdnih strank ni zatrjevala in tudi ni uveljavljala večjega deleža na skupnem premoženju, je podrobnejša analiza teh razmer v prvostopenjski sodbi izostala. Neuveljavljanje večjega deleža od zakonito domnevanega je tudi narekovalo pritožbenemu sodišču sedaj revizijsko izpodbijano presojo, kaj edino je pravno odločilno v tem sporu. Revizijske trditve, da naj bi toženka izpodbijala višino deleža na skupnem premoženju, so zato netočne, saj je za enega od predmetov skupnega premoženja, torej za v tej pravdi sporno stanovanje, zatrjevala, da sploh ne sodi v skupno premoženje, za druge predmete pa je v nepravdnem postopku priznavala, da spadajo v skupno premoženje.

Revizijsko sodišče poudarja, da je skupno premoženje zakonskih oziroma izvenzakonskih partnerjev praviloma enovit pravni pojem in da za posamezne predmete skupnega premoženja velja tudi enak lastninski režim. Zato vlaganja enega od partnerjev pri nastajanju tega premoženja praviloma ni mogoče presojati ločeno po posameznih stvareh. Praviloma zato, ker je lahko podlaga za različen režim posameznih predmetov dogovor strank, ki pa ga toženka ni zatrjevala. Zatrjevala tudi ni, da naj bi bilo stanovanje pridobljeno npr. z le njej podarjenim denarjem ali le njenim podedovanim denarjem, torej brez dela v pomenu drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Njena obramba je bila samo, da tožnik pri nakupu ni sodeloval, ker je kupnino pokrila v celoti sama, in sicer pol z najetim posojilom, ostalo pa s prihranki in jubilejno nagrado. Za prihranke ni zatrjevala, da naj bi izvirali izpred leta 1979, ko sta začela s tožnikom živeti skupaj, ali da bi bili iz kakega drugega razloga njeno posebno premoženje. Zato so materialnopravno pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da najetje posojila, prihranki in jubilejna nagrada pomenijo pridobitev z delom v času trajanja (izven)zakonske skupnosti.

Vse okoliščine, ki jih toženka v reviziji poudarjeno prikazuje kot pravno pomembne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, bi lahko imele svoj vpliv le, če bi katera od strank uveljavljala večji delež na skupnem premoženju, ne vplivajo pa na osnovno ugotovitev, ali stanovanje sploh spada v njuno skupno premoženje. Ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnikov prispevek k preživljanju družine ne izpolnjuje zahteve o vseh oblikah dela in sodelovanja pri nastajanju skupnega premoženja, na kar se izrecno sklicuje revizija, je materialnopravno zmotna. Denar, ki ga partnerja pridobivata z delom v službi, je skupen ne glede na to, ali imata skupno blagajno ali pa ga vsak na podlagi izrecnega sporazuma ali le s konkludentnim ravnanjem uporablja za skupne potrebe družine. Toženkina ocena o višini tožnikovega prispevka za družino v razmerju 1/3 proti 2/3 ni bila pavšalna, kot skuša prikazati revizija, saj jo je toženka konkretizirala z lastno izpovedjo, da je tožnik (vsaj) v začetku meseca nabavljal hrano, da je občasno kuhal, da se je veliko ukvarjal z otrokoma, ki sta ga zato imela rada, da je kupil nekaj gospodinjskih aparatov, opremo za dve otroški sobi, stvari za šport in razvedrilo otrok itd. Vse to predstavlja različne oblike prispevka enega od partnerjev za potrebe cele družine. Večja ali manjša kvaliteta skupnega življenja pravdnih strank na samo pridobivanje skupnega premoženja zato nima odločujočega vpliva. Čeprav tožnik pri nakupu stanovanja ni neposredno sodeloval, je materialnopravno pravilna presoja pritožbenega sodišča, da stanovanje spada v skupno premoženje zato, ker kupnina ni bila plačana iz posebnega toženkinega premoženja, temveč s skupnim denarjem pravdnih strank. Pravilna je tudi zato, ker je tožnik vsaj delno sodeloval pri pokrivanju drugih družinskih potreb.

Ker uveljavljani razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.