VSRS Sklep II Ips 615/2005

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v zadevi že večkrat odločilo. Zadnjič je sklenilo, da so predlagatelji pod 1., 2., 3. in 7. kot dediči po pokojnem dr. P. H. in predlagateljice pod 4., 5. in 6. kot dedinje po pokojnem dr. A. G. upravičeni do vrnitve vrednosti premoženja, ki je bilo obsojenim M. P. (24.9.1879 - 7.7.1954), dr. P. H. (30.4.1908 - 6.12.1983) in dr. A. G. (4.12.1911 - 28.1.1968) zaplenjeno s sodbo Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, opr. št. SOD 1504/45 z dne 23.8.1945, ki je bila razveljavljena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 500/95 dne 14.12.1995. Odškodnino za zaplenjeno premoženje je določilo v znesku 1.617.712.040 tolarjev in Republiki Sloveniji naložilo, da mora povrniti vrednost zaplenjenega premoženja, tako da predlagateljem izroči obveznice, in sicer: A. L. , K. B., dr. S. A. in P. A. vsakemu po 3/24, H. I. , I. R. in R. G. pa vsaki po 4/24 od skupne odškodnine po Slovenski odškodninski družbi d.d. Ljubljana v petnajstih dneh od prejema popolne zahteve predlagateljev, poleg tega pa mora k navedenemu znesku odškodnine pripisati obresti v skladu s petim odstavkom 3. člena Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplenjenega premoženja (ZIOOZP). V zvezi s stroški postopka je odločilo, da jih mora Republika Slovenija povrniti predlagateljem. Tako je odločilo zato, ker se je prepričalo, da so bili pokojni dr. J. M., dr. H. M. in P. M. obsojeni s kazensko sodbo pod opr. št. SOD 1504/45 z dne 23.8.1945 in sta bila prva dva obsojena na zaporne kazni, vsi trije pa na zaplembo celotnega premoženja ter izgon iz kraja bivanja v kraj rojstva. V letu 1995 je bilo najprej ugodeno zahtevi za spremembo te sodbe, nato pa je bil kazenski postopek ustavljen. Ugovor nasprotne predlagateljice, češ da je bilo premoženje podržavljeno že pred tem, je sodišče zavrnilo, ker je menilo, da je okrajna zaplembena komisija uvedla zaplembeni postopek takoj po izreku kazenske sodbe in da je bila ta podlaga za uvedbo izvršilnega zaplembnega postopka pod opr. št. Zp 125/46. Zato je po določilih ZIKS ugotovilo pravico do povrnitve zaplenjenega premoženja, ker pa so obsojeni mrtvi, je odredilo vrnitev premoženja v korist njihovih dedičev in določilo deleže, do katerih so upravičeni. Ugotovilo je skupno vrednost premoženja v času zaplembe in glede na čas cenitve in naložilo nasprotni predlagateljici vračilo v obveznicah po Slovenski odškodninski družbi d.d. Ljubljana s pripadajočimi obrestmi.

Proti temu sklepu se je pritožila nasprotna udeleženka in sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep spremenilo in zavrnilo zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja oziroma njegove protivrednosti. Ponovno je ocenilo dokazne listine, jih presodilo drugače kot sodišče prve stopnje, in svojo odločitev razložilo s tem, da je bila lastninska pravica na državo v zemljiški knjigi vknjižena na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. Zp 125/46-2 z dne 27.2.1946, iz katere izhaja, da temelji na odločbi Okrajne zaplembene komisije v Škofji Loki z dne 3.9.1945 pod št. 81-Š/311, ki je bila potrjena z odločbo Okrožne zaplembene komisije za ljubljansko okrožje z dne 15.12.1945 in navaja kot podlago za prehod premoženja v državno last 1. in 2. točko odloka AVNOJ. Ker v takem primeru po izrecni določbi 3. točke 1. člena Zakona o potrditvi in spremembah tega odloka, ki je poimenovan Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, preide premoženje v državno last na podlagi zakona s 6.2.1945, je štelo, da so kasnejše odločbe le deklaratornega značaja in zato ni pomembno, ali so bile izdane pred ali po izdaji kazenske sodbe.

2Revizijo vlagajo predlagatelji, ki uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo sklepa drugostopenjskega sodišča in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Nasprotni udeleženki očitajo, da ne spoštuje zakonov in civilizacijskih norm, sodišču druge stopnje pa, da je izjemno naklonjeno temu gledanju, zaradi česar je oprlo svojo odločitev samo na listovno številko 1 in 123 v spisu in zaključilo, da je šlo za odvzem premoženja po 1. in 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ. Pri tem je sodišče prezrlo, da je Odlok AVNOJ blanketni predpis, namenjen nekonkretiziranemu krogu oseb in njihovemu premoženju, ki terja uporabo v obliki odločb in sklepov. Zato je bil kot izvedbeni akt 6.9.1945 sprejet Zakon o konfiskaciji imovine (Uradni list DFJ, št. 40/45), ki v prvem delu vsebuje določbe, namenjene sodnim postopkom (2., 4., 8., 10. in 15. člen), v drugem delu (30. člen) pa opredeljuje postopek, če ni bila izdana kazenska sodna odločba o zaplembi imovine. Ker iz tega sledi, da premoženje ni moglo preiti v državno last samo z objavo Odloka AVNOJ, temveč samo na podlagi odločbe, predlagatelji opozarjajo na pravnomočno kazensko sodbo, iz katere izhaja zaplemba na podlagi 3. točke 1. člena Odloka. Predlagatelji še navajajo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur.l. DFJ, št. 63/46), ker je upoštevalo le 1. in 2. točko 1. člena, ne pa tudi 3. točke tega člena, ki ureja prehod na podlagi pravnomočne sodbe. Dodaja, da družini M. ni moglo biti zaplenjeno premoženje po 1. in 2. točki Odloka, ker so zanjo veljale predvidene izjeme, saj je bila poljskega rodu (in ne nemškega), pri čemer je bil eden od obsojenih (dr. J. M.) poljski državljan, druga dva pa sta bila jugoslovanska državljana, dokler jima ni bilo to državljanstvo odvzeto. Poljska med vojno ni bila na nemški strani, družina M. pa je živela že 200 let na območju Slovenije. Na koncu predlagatelji navajajo, da jim odločbe zaplembene komisije niso bile vročene.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 90/05) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list SRS, št. 30/80 - RS, št. 55/92) je bila revizija vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3Revizija ni utemeljena.

Po drugi svetovni vojni je bilo premoženje razlaščeno v korist države na več različnih pravnih podlagah, zato je bilo po osamosvojitvi Republike Slovenije omogočeno tudi njihovo vračilo na več pravnih podlagah. Po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 - 18/05) so za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo praviloma pristojni upravni organi, sodišče pa je po 56. členu ZDen pristojno le za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno na način iz 5. člena ZDen (s pravnimi posli, sklenjenimi zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti), kar pa se v obravnavanem primeru ne zatrjuje. Za vrnitev premoženja, ki je bilo odvzeto zaradi izrečene kazni zaplembe premoženja, pa je bila ta kazen razveljavljena, je vračilo obsojenim oziroma njihovim dedičem omogočeno v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list SRS, št. 17/78 - 59/02) in o tem odloča sodišče v nepravdnem postopku.

Upravičenci lahko vrnitev zaplenjenega premoženja v upravnem postopku na podlagi določb ZDen uveljavljajo ne glede na razveljavitev kazni zaplembe, v sodnem postopku na podlagi določb ZIKS pa le, če je bila ta kazen podlaga za odvzem premoženja in je bila kazen zaplembe razveljavljena. Izbira pravne podlage (in s tem postopka) za uveljavljanje vrnitve zaplenjenega premoženja v primerih, ko je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena, je na strani upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov.

V obravnavani zadevi so dediči po pokojnih upravičencih vložili zahtevo za vračilo premoženja pred sodiščem po določbah ZIKS in v reviziji pravilno opozarjajo, da je vseboval Odlok o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju: Odlok, Uradni list DFJ, št. 2/45), s kasnejšim Zakonom o potrditvi in spremembah Odloka o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile ter Zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (v nadaljevanju: Zakon, Uradni list FLRJ, št. 63/46), več podlag za prehod premoženja v državno last. Način prehoda za vrnitev premoženja je konkretiziral Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45), ki v 2. členu poudarja načelo zakonitosti, nato pa v členih 4 - 29 ureja konfiskacijo premoženja oseb, obsojenih na kazen s konfiskacijo (3. točka 1. člena Odloka AVNOJ s kasnejšim odlokom in zakonom), pri čemer ureja tudi morebitno vrnitev premoženja ali začasno upravo, v 30. členu pa ureja postopek za konfiskacijo premoženja nemške države ali njenih državljanov ali oseb nemške narodnosti (1. in 2. točka Odloka AVNOJ s kasnejšim odlokom in zakonom).

Toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP): - Da sta proti upravičencem sočasno potekala dva postopka za odvzem premoženja. - Da je bila upravičencem s kazensko sodbo Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, opr. št. SOD 1504/45 z dne 23.8.1945 izrečena kazen, s katero sta bila dva upravičenca obsojena na zaporne kazni, vsi trije pa na zaplembo celotnega premoženja ter izgon iz kraja bivanja v kraj rojstva. Ta zaplemba temelji na 3. točki prvega člena Odloka in na 3. točki 1. člena Zakona. Po zadnjem odstavku tega člena Zakona preide premoženje v državno last z dnem pravnomočnosti sodbe, torej 23.8.1945. - Da je bilo upravičencem odvzeto premoženje tudi z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Škofji Loki z dne 3.9.1945 pod št. 81-Š/311, ki je bila potrjena z odločbo Okrožne zaplembene komisije za ljubljansko okrožje z dne 15.12.1945. Ta zaplemba temelji na 1. in 2. točki prvega člena Odloka in je po 1. in 2. točki 1. člena premoženje prešlo v državno last na podlagi prej citiranega Odloka 6.2.1945 (kot izrecno določa predzadnji odstavek prvega člena Zakona). - Ob takem stanju je Okrajno sodišče v Škofji Loki v svoji odločbi Zp 125/46-2 z dne 27.2.1946 odredilo vpis v zemljiško knjigo tako, da je navedlo kot podlago za prehod premoženja v državno last 1. in 2. točko odloka AVNOJ. Vpis je bil izveden v zemljiški knjigi 3.3.1046 pod št. 157.

Zato kljub pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pravnim prednikom predlagateljev leta 1945 s kazensko sodbo izrečena kazen zaplembe premoženja, da je bila ta sodba pozneje razveljavljena in kazenski postopek ustavljen, in da bi bili zato po določbah 145. do 145.č člena ZIKS izpolnjeni vsi pogoji za vračilo tega premoženja, odvzetega premoženja ni mogoče vrniti. Kazenska sodba namreč ni bila podlaga za odvzem premoženja, ker je sočasno tekel še postopek za odvzem premoženja osebam nemške narodnosti, v katerem je bilo odločeno, da Š. p. ... preide v državno last, in odrejeno, da se zaplemba vpiše v prid države v javnih knjigah. Glede na to je lahko sodišče v nepravdnem postopku na podlagi določb ZIKS ugotovilo le, da bi bili podani vsi pogoji za vrnitev premoženja, odvzetega zaradi kazenske sodbe, toda zahtevku predlagateljev za vračilo tega premoženja ni moglo ugoditi. Pravilen je sklep pritožbenega sodišča, ki je zavrnil predlog za vrnitev zaplenjenih nepremičnin vložek št. 232 k.o. ... (Š. p. ..).

Ker premoženje ni bilo odvzeto na podlagi kazenske sodbe, temveč na podlagi odločbe zaplembenega postopka, izvedenega pred zaplembenima komisijama, sodišče o vrnitvi premoženja ne more odločati, ker ni pristojno. O pravilnostih ali nepravilnostih zaplembenega postopka, ki jih navajajo revidenti, in njihovi pravici do vrnitve premoženja ali odškodnine zanj, bodo morali odločiti upravni organi.

Glede na to, da z razveljavitvijo kazenske sodbe Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, opr. št. SOD504/45 niso izpolnjeni pogoji za vrnitev premoženja oziroma plačila odškodnine zanj, revizija ni utemeljena. Zato jo je sodišče zavrnilo po 378. členu ZPP (ki se uporablja po pooblastilu iz 37. člena ZNP). S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena v zvezi s 37. členom ZNP).