VSRS Sodba II Ips 606/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj prva toženka plača tožnici 24,776.621 SIT odškodnine za škodo, ki naj bi predstavljala razliko med tržno vrednostjo hiše, ki je tožnica v denacionalizacijskem postopku ni dobila vrnjene v last in posest, in manjšo tržno vrednostjo odškodnine, ki jo je dobila v obliki obveznic SOD. O podrednem tožbenem zahtevku, naperjenem tudi proti ostalim tožencem, je odločilo na podlagi umika tožbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v obširni obrazložitvi revizije pretežno prepisuje svoje pritožbene navedbe, jih tudi dodatno utemeljuje, se ne strinja z odgovori pritožbenega sodišča in zato tudi njemu očita procesno kršitev. Ker se tožničini razlogi o več zatrjevanih možnih pravnih podlagah njenega zahtevka med seboj pokrivajo in prepletajo, jih bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju te sodbe hkrati z odgovorom nanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je pravna prednica prve toženke hišo v L. kupila od takratne Občine ... na javni dražbi 1.9.1988 in 8.9.1988 sklenila pogodbo o odplačnem prenosu pravice uporabe ter tudi o prenovi hiše, ki se jo je zavezala izvesti v dveh letih. Zato je 13.11.1990 s sedaj pokojnim F. B. sklenila pogodbo, s katero se je kupec zavezal plačati 1.200.000 DEM, toženka pa tudi izvesti obnovitvena dela v skladu z že pridobljenimi projekti. Ti so predvidevali pretežno (skoraj 80%) porušenje objekta, v ostalem osrednjem delu pa obnovo. Vendar je med obnovitvenimi deli v prvi polovici leta 1991 prišlo do porušenja osrednjega dela in je bil zato na temeljih stare hiše zgrajen popolnoma nov objekt. Tožnica v denacionalizacijskem postopku pri upravnem organu ni uspela z zahtevo za vrnitev nepremičnine v last in posest ali za vzpostavitev solastninskega deleža zato, ker je objekt v zasebni lastnini F. B. in ker gre za popolnoma nov objekt. Upravni organ je v denacionalizacijskem postopku še ugotovil, da pogodbi z dne 13.11.1990 ni mogoče očitati špekulativnosti ali fiktivnosti v smislu 89. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožnica je zato z delno odločbo upravnega organa z dne 12.1.2000 dobila le odškodnino v obliki obveznic SOD.

V tem pravdnem postopku sta obe sodišči ugotovili, da je bila kupna pogodba res sklenjena 13.11.1990 in ne kasneje, kot je neuspešno zatrjevala tožnica. Pritožbeno sodišče je ob delno spremenjenem stališču tožnice v pritožbi podrobneje ocenilo tudi pomen aneksa z dne 7.9.1992, ki je vseboval le intabulacijsko klavzulo, nato pa odgovorilo tudi na spremenjeno stališče tožnice o pravni naravi pogodbe z dne 13.11.1990. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je šlo za kupno pogodbo, v pritožbi pa je to stališče spremenila in tako lastnost pripisala šele aneksu, ki je bil res sklenjen po uveljavitvi ZDen. Revizijsko sodišče pritruje razlogom pritožbenega sodišča, da je pogodba z dne 13.11.1990 kupna pogodba z elementi gradbene pogodbe in da prav ta pogodba pomeni razpolaganje v smislu 88. člena ZDen, vendar je sklenjena dobro leto pred uveljavitvijo zakona in zato ni nična. Tožnica v reviziji podrobneje navaja posamezne pogodbene člene v potrditev drugačne presoje o njeni pravni naravi, vendar je treba pogodbo presojati kot celoto oziroma kot pravi revidentka sama, presojati jo je treba po vsebini in namenu. Ne gre samo za poimenovanje pogodbenih strank za kupca in prodajalca, kar naj bi po mnenju revizije prevladalo pri presoji pritožbenega sodišča. To je presojalo celotno vsebino pogodbe in poudarilo, da njen predmet niso bila samo gradbena dela, ampak tudi takrat obstoječa nepremičnina oziroma točneje njen nakup. Revizija ne pojasni, zakaj naj bi pogodbenik plačal dela v zvezi z rušenjen in obnovo hiše, če je ni kupil. Ne pojasni niti, zakaj naj bi se pravni prednik prve toženke kot lastnik oziroma takrat imetnik pravice uporabe zavezal v razmerju do nelastnika objekta izvesti gradbena dela v zvezi z rušenjem in obnovo svojega objekta. Če bi res šlo za investicijsko pogodbo in ne za kupno, potem bi se v njej pogodbeni stranki dogovorili tudi za pogoje vrnitve ali drugačno odmeno za vložena sredstva. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da so zmotna tožničina izvajanja o drugačni pravni naravi pogodbe.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da tožnica, ki delne odločbe o denacionaliziji v obliki odškodnine v obveznicah SOD ni izpodbijala v upravnem sporu, zahtevkov po ZDen v razmerju do prve toženke ne more več uveljavljati v pravdnem postopku. Tožnica si te razloge razlaga po svoje in jih neutemeljeno izpodbija s trditvijo, da je svoje zahtevke oprla na splošna pravila civilnega prava. Neutemeljeno zato, ker je pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na vse uveljavljane civilnopravne podlage. Grajani razlogi pritožbenega sodišča pa so bili potrebni zato, ker je tožnica v pritožbi, kar ponavlja in dodatno utemeljuje v reviziji, izpodbijala razloge denacionalizacijske odločbe upravnega organa. Tudi v reviziji mu očita, da ni obravnaval ali upošteval vseh njenih trditev in da je nepravilno odločil o vprašanju špekulativnosti in fiktivnosti pogodbe v smislu 89. člena ZDen. Tožničinih očitkov upravnemu organu revizijsko sodišče ne bo obravnavalo.

Tožnica toženkino odškodninsko obveznost utemeljuje s trditvami o toženkinem protipravnem ravnanju že pri samem sklepanju pogodbe z dne 13.11.1990, ki da je iz več razlogov nična, in nestrokovno izvedeni obnovi hiše, zaradi česar je prišlo do rušenja tudi osrednjega dela.

Vprašanje ničnosti pogodbe sta sodišči presojali kot predhodno vprašanje, ker je tožnica ta del tožbenega zahtevka umaknila. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev obeh sodišč o tem vprašanju materialnopravno pravilna. Najprej je treba pojasniti, da je tožnica iste dejanske okoliščine uveljavljala na različnih materialnopravnih podlagah. Da bi dosegla presojo o ničnosti obravnavane pogodbe, se je sklicevala na 51., 53., 66. in 103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), 88. in 89. člen ZDen in na Zakon o naravni in kulturni dediščini (Ur.l.SRS, št. 1/81, 42/86), v postopku na prvi stopnji pa še na 210. in 354. člen ZOR ter na Zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Ur.l.RS, št. 26/90). Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica (ob enakih dejanskih trditvah) različne materialnopravne podlage ponujala pretežno le na nivoju prepisa abstraktnih zakonskih določb in brez dodatnega trditvenega in dokaznega gradiva o vseh, glede na različne materialnopravne podlage potrebnih dejstvih. Zato odgovor prvostopenjskega sodišča res ni bil obširen, z materialnopravnega stališča pa je bil bolj obširen in tudi pravilen odgovor pritožbenega sodišča. Ker se tožnica tudi v reviziji sklicuje le na posamezne zakonske določbe, revizijsko sodišče pritrjuje vsem materialnopravnim razlogom pritožbenega sodišča in le na kratko pojasnjuje naslednje.

O špekulativnosti oziroma fiktivnosti obravnavane pogodbe v smislu 89. člena ZDen je bilo pravnomočno odločeno v upravnem postopku (primerjaj 13. člen ZPP). Fiktivnosti oziroma navideznosti po 60. členu ZOR tožnica ni dodatno utemeljila s potrebnimi trditvami, sta pa tudi sicer 89. člen ZDen in 60. člen ZOR v razmerju posebnega in splošnega predpisa ter zato tožnica s sklicevanjem na 60. člen ZOR ne more uspeti. Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da in zakaj pri sklepanju pogodbe ni šlo za nedopusten nagib v smislu drugega odstavka 53. člena ZOR oziroma za nemoralno ravnanje v smislu 103. člena ZOR, saj odločitvi pravne prednice toženke za prodajo objekta, ki ga je bila dolžna obnoviti v gostilno in penzion, ukvarjala pa se je z gradbeno dejavnostjo, ni mogoče očitati nemoralnosti, pač pa je šlo za povsem logično ravnanje. Tožnica je ničnost pogodbe zaradi nedopustne podlage po 51. členu ZOR utemeljevala z istimi trditvami kot pri ničnosti zaradi nedopustnega nagiba, zato je lahko odgovor le enak. Za ničnost v smislu 103. člena ZOR naj bi šlo tudi zaradi kršitve prisilnih predpisov. Glede 88. člena ZDen je revizijsko sodišče že pojasnilo, zakaj njegova uporaba ne pride v poštev. Kršitev predkupne pravice občine po Zakonu o naravni in kulturni dediščini, na kateri tožnica še vztraja v reviziji, je ostala le na ravni zatrjevanja, pri čemer so pravilni tudi razlogi pritožbenega sodišča, da navedeni zakon take sankcije ne določa. Revizijsko sodišče še dodaja, da je imela zaradi take zatrjevane kršitve določena upravičenja le oseba, katere predkupna pravica naj bi bila kršena, in le od nje je bilo odvisno, ali jih bo uveljavljala ali ne.

Neutemeljena je revizijska graja razlogov obeh sodišč o zatrjevanem protipravnem ravnanju toženke pri kasnejši obnovi oziroma porušenju hiše. Obe sodišči sta pravilno poudarili, da morajo biti za obstoj civilnega delikta kumulativno izkazani vsi štirje elementi. Če se ugotovi neobstoj enega od njih, ostalih ni treba ugotavljati. Sodišči se do zatrjevanega protipravnega ravnanja toženke pri obnovi hiše nista opredelili zato, ker sta ugotovili, da med njim in škodo ni vzročne zveze. S tako presojo se revizijsko sodišče strinja. Tožnica z zahtevo za vrnitev v last in posest ali za vzpostavitev solastninskega deleža ni uspela iz dveh razlogov: ker je bila nepremičnina v zasebni lasti in ker je šlo za popolnoma nov objekt. Morebitna protipravnost pri porušenju celega starega objekta ni pravno pomembna ob dejstvu, da je bil v zasebni lasti, ker je ta okoliščina po tretjem odstavku 16. člena ZDen ovira za vrnitev v last in posest. Ali z drugimi besedami: tudi če ne bi prišlo do porušenja cele hiše, tožnica oziroma denacionalizacijska upravičenka zaradi zasebne lastnine na nepremičnini ne bi uspela z zahtevo za vrnitev v last in posest. Tožnica v reviziji utemeljuje obstoj vzročne zveze še s protipravnim ravnanjem toženke pred rušitvijo objekta, torej v času sklepanja pogodbe, vendar take protipravnosti glede na izkazano veljavnost pogodbe ni bilo, česa drugega pa tožnica ne zatrjuje.

Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da v postopku na prvi stopnji zato, ker sodišče ni podrobno odgovorilo na vse ponujene možne pravne podlage, ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in da je njegova odločitev vseeno materialnopravno pravilna. Obširnejši odgovor pritožbenega sodišča je bil razumljiv zaradi obširnejših in strnjenih pritožbenih navedb. Revizija te razloge pritožbenega sodišča prezre, ko zatrjuje, da naj bi pritožbeno sodišče na njeno procesno grajo odgovorilo samo, da je zaključek prvostopenjskega sodišča vseeno pravilen in da podrobnejša razlaga o vseh zatrjevanih podlagah ne bi spremenila odločitve. Zakaj je ne bi spremenila, je pritožbeno sodišče zadosti pojasnilo. Revizijsko sodišče na tem mestu le še ponovno opozarja, da je tožnica pri ponujenih različnih pravnih podlagah ostala pri enakih dejanskih trditvah in da jih je pretežno utemeljevala le z navajanjem abstraktnih zakonskih določb. Zato sedaj neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da naj bi ji to sodišče z opisanim ravnanjem odvzelo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Tudi sicer tako kršitev lahko stori le prvostopenjsko sodišče, ker je z navedeno ustavno določbo varovana le pravica do rednega pravnega sredstva. Zato revizijsko sodišče dodaja, da kršitve navedene ustavne pravice glede na že pojasnjene razloge ni mogoče očitati niti prvostopenjskemu sodišču.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.