VSRS Sklep II Ips 577/2004 in II Ips 2/2005

Reviziji se zavrneta.

Drugotožena stranka I. E., l. d. d.o.o. sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr.št. P 526/2000-88 dne 2.12.2002 zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka z dne 17.9.2002, dopolnjenega dne 25.11.2002. Obenem je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da predlog tožeče stranke ni dovoljen. Tožeča stranka ni navedla dejstev, ki bi utemeljevala zatrjevan obnovitveni razlog iz 6. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP), podobno naj bi veljalo glede obnovitvenega razloga po 7. točki istega člena, saj predlagatelj zgolj nakazuje obstoj kaznivega dejanja F. J. Slednji namreč ni bil obsojen, ker je kazenski pregon zastaral. Za to okoliščino pa je tožeča stranka izvedela najkasneje 3.1.2002, zaradi česar je predlog za obnovo vložila tudi prepozno. Nedovoljeno pa je tudi sklicevanje na 10. točko 394. člena ZPP. Dejstva, ki jih predlagatelj navaja v predlogu ter se nanašajo na ravnanje upravnega delavca F. J., je namreč tožeča stranka v času pravdnega postopka poznala ter bi jih lahko uveljavljala že prej.

Pritožbeno sodišče je s sklepom opr.št. II Cp 202/2003 z dne 10.12.2003 takšen sklep potrdilo. V razlogih pa je navedlo, da obnovitveni predlog vsebinsko obrazloži le obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. Novot, ki jih v okviru tega razloga navaja, pa predlagatelj ni opravičil.

Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr.št. P 526/2000-113, z dne 8.4.2004, zavrnilo ponoven predlog za obnovo in za izdajo začasne odredbe. Zavrnilo je razlago odločbe Ustavnega sodišča Up-394/02-5, kakršno ponuja tožeča stranka v predlogu za obnovo, češ da bi morali instančni sodišči upoštevati napačno ravnanje nepravdnega sodišča, ki naj bi zavedlo tožnika. Pa tudi sicer predlagatelj ne ponuja nobenih novih dokazov, na podlagi katerih bi bila lahko zanj izdana ugodnejša odločba.

Pritožbeno sodišče je s sklepom, opr.št. II Cp 1518/2004, z dne 8.9.2004 pritožbo tožnika zavrnilo in tak sklep potrdilo. V razlogih je poudarilo, da morebitna napačna presoja nepravdnega sodišča ne predstavlja novega dejstva v smislu obnovitvenega razloga iz 10.

točke 394. člena ZPP, zlasti pa sklep Ustavnega sodišča ne more predstavljati novega dokaza.

Zoper sklep pritožbenega sodišča opr.št. II Cp 202/2003 vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, "naj s sodbo spremeni izpodbijani sklep." Sklepu očita, da je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Razlogi naj bi bili nejasni in sami s seboj v nasprotju, poleg tega pa naj bi pritožbeno sodišče tudi prekoračilo pritožbo oziroma o pritožbenih razlogih sploh ni odločilo. Sodišče prve stopnje je namreč jasno štelo, da je tožeča stranka predlog za obnovo vložila na podlagi 6. in 7. točke 394.

člena ZPP, pri čemer je v obrazložitvi štelo, da je predlog za obnovo vložen prepozno, ker naj bi tožeča stranka izvedela za okoliščino, zaradi katere se kazenski postopek ne more izvesti, najkasneje 27.12.2001. Pritožba tožeče stranke je takšne razloge napadala.

Revident meni, da je bil predlog za obnovo postopka začet pravočasno ter da je protispisna ugotovitev sodišča druge stopnje, da v predlogu za obnovo ni najti obrazloženega opisa nobenega od zakonsko zatrjevanih obnovitvenih razlogov.

Zoper sklep pritožbenega sodišča, opr.št. II Cp 1518/2004 prav tako vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sklep spremeni, sicer pa naj sklepa nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Tožeča stranka v nasprotju s sodiščem druge stopnje meni, da sklep Ustavnega sodišča predstavlja obnovitveni razlog v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Ustavno sodišče ni napravilo le hipotetičnega preizkusa, pač pa je dejansko ugotovilo, da je prvostopno sodišče opravilo napačno pravno presojo ter da je bil zahtevek z dne 29.4.1998 postavljen v skladu z zakonom in ustavo.

Prva revizija je bila vročena prvotoženi stranki in drugotoženi stranki - S. d.o.o., ki nanjo nista odgovorili ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Druga revizija je bila prav tako vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS ter prvo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila; vročena pa je bila tudi družbi I. d.o.o., ki je v predlogu za obnovo navedena kot drugotožena stranka. Ta je na revizijo odgovorila ter sodišču predlagala, naj jo zavrne.

O reviziji zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 202/2003 (številka revizijske zadeve II Ips 577/2004):

Revizijsko sodišče v celoti soglaša s pravno kvalifikacijo predloga za obnovo, kakor jo je obrazložilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu. Pri tem pritožbeno sodišče ni obšlo ali prekoračilo pritožbe, kot navaja revident, marveč je nanjo odgovorilo. Odgovor pritožbenega sodišča tudi ni protispisen, ker pač gradi na drugačni pravni razlagi vsebine obnovitvenega predloga, kot jo ponuja sam predlog in kot jo je delno sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču ni bilo treba odgovarjati na pritožbeno grajo razlogov sodišča prve stopnje, ki so se nanašali na (ne)pravočasnost uveljavljanja obnovitvenega razloga iz 7. točke 394. člena ZPP, če pa je vendar ugotovilo, da navedbe v predlogu za obnovo vsebinsko sploh ne predstavljajo tega obnovitvenega razloga.

S stališčem, da predlagateljeve trditve o kaznivem dejanju F. J. pri izdaji razlastitvenega akta ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga po 7. točki 394. člena ZPP v tem pravdnem postopku, revizijsko sodišče soglaša. Kaznivo dejanje po 7. točki 394. člena ZPP mora biti za sodbo kavzalno (op1). To pomeni, da je izdaja konkretne sodbe oziroma vodenje postopka sestavni del kaznivega dejanja ali pa je cilj, ki ga zasleduje storilec kaznivega dejanja, da se opravi določeno procesno dejanje v konkretnem pravdnem postopku oziroma izda sodba z določeno vsebino. To kaznivo dejanje lahko v prvi vrsti stori sodnik ali pa druge osebe, ki imajo možnost kakorkoli predrugačiti pravdno gradivo (npr. vpisničarke, stranke oziroma njihovi pooblaščenci pri pregledu spisa, vročevalec pri izpolnjevanju povratnice itd...).

V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Zatrjevano kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno leta 1980, torej 18 let pred začetkom tega postopka. Zatrjevano kaznivo dejanje ima s to zadevo lahko le to zvezo, da bi bilo sestavni del življenskega primera, o katerem se v tej pravdi sodi. Že iz tega je razvidno, da zatrjevano kaznivo dejanje ne bi moglo ogroziti procesne pravilnosti v tem pravdnem postopku.

Vsebinsko pa ni bil uveljavljan niti obnovitveni razlog po 6. točki 394. člena ZPP, marveč se je predlagatelj zgolj skliceval na to točko zakonskega besedila. Že sodišče prve stopnje je predlagatelju pojasnilo, da takšen pristop ne predstavlja ustreznega uveljavljanja tega obnovitvenega razloga, saj v predlogu ni dejanskih navedb, ki bi ga sploh utemeljevala.

Tako je na dlani, da vse navedbe v predlogu za obnovo (tudi tiste o kaznivem ravnanju F. J.), predstavljajo uveljavljanje novih dejstev. V zvezi s tem pa je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da tožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih teh dejstev ni mogel uporabiti že v prejšnjem postopku. Čim pa je tako, je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da obnove iz tega razloga ni mogoče dovoliti. Revizijsko sodišče k temu le še dodaja, da vsa ta dejstva za rešitev te zadeve tudi niso pravno relevantna, marveč bi bila pravno relevatna lahko kvečjemu za razveljavitev akta o razlastitvi. O tem pa se v tej pravdi ne odloča.

Neutemeljeno revizijo tožeče stranke je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O reviziji zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp 1518/2004 (številka revizijske zadeve II Ips 2/2005):

Ne glede na to, da se Ustavno sodišče v sklepu Up-394/02, s katerim ni sprejelo tožnikove ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča v pravdni zadevi, katere obnova se predlaga, ni opredelilo do pravne (ne)pravilnosti pravne presoje nepravdnega sodišča, kot skuša v reviziji znova prikazati tožeča stranka, pa to tudi ni odločilnega pomena za odločitev o predlogu za obnovo.

Kar je pomembno, je to, da presoja ustavnega sodišča ne more predstavljati novega pravotvornega dejstva ali novega dokaza. Odločba Ustavnega sodišča z dne 15.12.2003 pač ni sestavina dejanskega stanja v tej pravdni zadevi.

Revizija, ki vztraja pri takšnem stališču, je zato neutemeljena ter jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Družba I. d.o.o., ki je v predlogu za obnovo navedena kot drugotožena stranka, je na revizijo odgovorila, vendar pa z odgovorom ni prispevala k rešitvi zadeve. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP ji zato sodišče stroškov za vlogo ni priznalo.

-----------------

Opomba 1: J. Juhart: Zakon o pradvnem postopku s pojasnili, Ljubljana 1963, str. 423.