VSRS Sklep II Ips 551/2001

Reviziji se zavržeta.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnice nerazdelne lastnice do 37 stotin nepremičnin, parc. št. 119/3 k.o... in parc. št. 1071/4 k.o... ter da so tožene stranke to dolžne priznati in izstaviti tožnicam listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi prve in druge ter tretje tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili najprej revizijo prva in druga tožeča stranka po pooblaščencu R. M., nato pa še tretja tožeča stranka po pooblaščenki S. D. Revidenta uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prva in druga tožeča stranka predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje, tretja tožeča stranka pa predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo "spremeni" tako, da pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanju ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista dovoljeni.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. ZPP se uporablja za vse zadeve, v katerih je bila prvostopenjska odločba izdana po uveljavitvi tega zakona. Zakon je začel veljati 14.07.1999, sodba prve stopnje pa je bila izdana 21.06.2000 (popravni sklep 24.01.2001).

Tožeča stranka je v tem pravdnem postopku zahtevala priznanje lastninske pravice na nepremičninah in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Navedeni spor je torej premoženjskopravni, zahtevek pa se ne nanaša na denarni znesek. Po drugem odstavku 44. člena ZPP velja v takšnih primerih kot odločilna vrednost spornega predmeta (tudi za revizijo) tista vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. V drugem odstavku 180. člena ZPP pa je določeno, da mora tožeča stranka v primerih, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, v tožbi navesti tudi to vrednost.

Tožeča stranka je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta 100.000 din. Dne 19.02.1980 (list. št. 30 in 31 spisa) je delno spremenila oziroma popravila prvotni tožbeni zahtevek, vendar v tej vlogi ni navedla vrednosti spornega predmeta. Sodišče je štelo, da je ostala vrednost spornega predmeta enaka kot v prvotni tožbi. Tudi poznejše subjektivne spremembe na strani tožeče in tožene stranke, ki so nastale zaradi pravnega nasledstva, niso imele za posledico spremembo vrednosti spornega predmeta. Po denominaciji dne 21.12.1989, je sodišče v svojih odločbah navajalo kot vrednost spornega predmeta 10,00 SIT (tudi v sodbah, ki so predmet tega revizijskega postopka). Stranki v poznejših vlogah nista navedli vrednosti spornega predmeta (tudi v revizijah ne). To pomeni, da je v revizijskem postopku še vedno odločilna vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, tj. 100.000 din oziroma 10,00 SIT.

Ker tako vrednost spornega predmeta tudi v revizijskem postopku ne presega 1,000.000,00 SIT, reviziji po že navedeni določbi ZPP nista dovoljeni. Nedovoljeno revizijo mora revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavreči. Tako je ravnalo tudi v tem primeru.