VSRS Sklep II Ips 386/99

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je določilo odškodnino v znesku 2.431.166 SIT za zemljišče in sicer za del parc. št. 621/1 - njiva, vpisane pri vl. št.1131 k.o..., s površino 393 m2, ki je bil udeležencu A. T.

razlaščen z odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora Občine Ljubljana Šiška, št... z dne 13.11.1992. Plačilo odškodnine je naložilo v breme razlastitvenega upravičenca Republike Slovenije, Ministrstva za promet in zveze, Republiška uprava za ceste (sedaj Direkcija Republike Slovenije za ceste), ki mora plačati odškodnino v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodnega sklepa.

Razlastitvenemu upravičencu je še naložilo, da mora plačati stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo Republike Slovenije, Ministrstva za promet in zveze, Republiške uprave za ceste - sedaj Direkcija Republike Slovenije za ceste (v nadaljevanju razlastitveni upravičenec) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložil razlastitveni upravičenec pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri odločanju o tem, za kolikšno površino je dolžan razlastitveni upravičenec plačati odškodnino, je sodišče upoštevalo le odločbo o razlastitvi, v kateri je navedena površina 393 m2, pri tem pa je prezrlo, da se je razlaščena nepremičnina delila na več parcel, zaradi česar na podlagi odločbe o razlastitvi ni mogoče izvesti sprememb v zemljiški knjigi. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je zmotna tudi odločitev o višini odškodnine. Zmotna je trditev sodišča, da je z odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 44/90, razlikovanje med stavbnimi in kmetijskimi zemljišči izgubilo pomen. Odločba Ustavnega sodišča RS se namreč nanaša le na določanje odškodnin za stavbna zemljišča. Razlaščeno zemljišče ne ustreza nobenemu od kriterijev, ki so navedeni v 39. členu Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, zato bi moralo sodišče pri določitvi odškodnine upoštevati določbo 38. člena istega zakona. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, v zvezi s 400. členom ZPP in 37. členom ZNP, A. T. na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej nepravdni zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP/77.

Z odločbo opr. št... z dne 13.11.1992, ki je postala pravnomočna dne 17.12.1993, je bil A. T., razlaščen del nepremičnine parc. št. 621/1 - njiva, v izmeri 393 m2. Kot je navedeno v izreku pravnomočne odločbe, je bil razlaščeni del nepremičnine v celotni razlaščeni izmeri (393 m2) prenešen v družbeno lastnino. Lastninska pravica na stvari preneha, če pride stvar v družbeno lastnino (44. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80). Pravica do pravične denarne odškodnine pripada lastniku za celotno razlaščeno nepremičnino (za tisti del, na katerem je zaradi prenosa v družbeno lastnino prenehala njegova lastninska pravica) in ne le za del razlaščene nepremičnine. Neumeljene so zato revizijske trditve, da je A. T. upravičen do plačila odškodnine le za tisti dve nepremičnini, ki sta nastali po pravnomočnosti razlastitvene odločbe z delitvijo razlaščene nepremičnine in predstavljata del ceste (parc. št. 621/4 - cesta v izmeri 106 m2 in parc. št. 621/5 - cesta v izmeri 128 m2).

Utemeljeno pa revizija zatrjuje, da sodišči druge in prve stopnje nista pravilno uporabili določb Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89 ter Uradni list RS, št. 44/90 - odločba US - v nadaljevanju ZRPPN).

Predvsem sodišče druge stopnje je utemeljilo svojo odločitev, da je treba ob določanju odškodnine razlaščeno zemljišče šteti za stavbno zemljišče, z razlogi, ki so vsebovani v odločbah Ustavnega sodišča RS opr. št. U I 45/89-14, Uradni list RS, št. 15/90 in opr. št. U I 45/89-21, Uradni list RS, št. 44/90, na podlagi katerih so zaradi neskladnosti z Ustavo RS prenehale veljati določbe 40. člena ZRPPN. Po mnenju pritožbenega sodišča zaradi navedenih odločb Ustavnega sodišča RS "ni več prostora za tako izrazito razlikovanje pri višini odškodnine za razlaščeno zemljišče kot do tedaj, pa najsi bi šlo za stavbno ali kmetijsko zemljišče".

Z odločbama, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da določbe 40. člena ZRPPN niso v skladu z Ustavo RS. V določbah 40. člena ZRPPN pa so bile opredeljene le osnove in merila za določitev odškodnine za razlaščeno stavbno zemljišče. Le glede teh osnov in meril, ki niso upoštevala cene stavbnega zemljišča v prostem prometu, je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da niso v skladu z Ustavo RS, saj na podlagi kriterijev iz 40. člena ZRPPN določena odškodnina, "naknadno izničena z inflacijo ter kot nerevalorizirana zajeta v poprečni gradbeni ceni 1 m2 stanovanjske površine, ne predstavlja realnega deleža v strukturi te cene. Zato ne more biti osnova in merilo za izračun izgubljene koristi pri razlaščenih stavbnih zemljiščih ter se na ta način ne zagotavlja v zadostni meri izvajanje ustavnega načela o pravični odškodnini" (sedmi odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U I 45/89-14 z dne 20.3.1990, Uradni list RS, št.

15/90).

Postopek za določitev pravične odškodnine za razlaščeno zemljišče se je začel v letu 1993, sodišče prve stopnje je odškodnino določilo s sklepom z dne 10.3.1998, izpodbijani pravnomočni sklep sodišča druge stopnje pa je bil izdan dne 10.2.1999.

V času odločanja pred sodiščem prve in druge stopnje je že veljal Zakon o stavbnih zemljiščih, Uradni list RS, št. 44/97 - v nadaljevanju ZSZ, ki je med drugim določil, da z dnem uveljavitve ZSZ (25.7.1997) prenehajo veljati določbe ZRPPN (56. člen ZSZ). V drugem odstavku 53. člena pa je ZSZ določil, da se "začeti postopki za določitev odškodnine po določbah Zakona o razlastitvi, končajo po dosedanjih predpisih", tedaj po določbah ZRPPN.

V obravnavanem primeru je tako treba uporabiti določbe ZRPPN, ki ima lastna merila za to, kaj se šteje kot stavbno zemljišče (39. člen). Zato bo mogoče ob določanju odškodnine za razlaščeno zemljišče šteti, da je bilo razlaščeno zemljišče, ki se šteje za stavbno zemljišče, le v primeru, če so izpolnjeni v ZRPPN povsem jasno določeni kriteriji za to, kaj se šteje za stavbno zemljišče (39. člen ZRPPN). V primeru pa, da kriteriji iz 39. člena ZRPPN niso izpolnjeni, pripada prejšnjemu lastniku odškodnina za razlaščeno kmetijsko zemljišče na način in pod pogoji, ki so določeni v 38. členu ZRPPN, na kar povsem utemeljeno opozarja tudi revizija.

V dosedanjem postopku sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe določbe 39. člena ZRPPN nista ugotovili vseh za določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče pravno odločilnih dejstev. V ponovljenem postopku bo zato treba najprej ugotoviti, ali razlaščeno zemljišče ustreza pogojem in kriterijem iz 39. člena ZRPPN. Če bo odgovor pritrdilen, bo treba pri določitvi pravične odškodnine upoštevati, da ima razlaščeno zemljišče status stavbnega zemljišča. V nasprotnem primeru pa bo treba pravično denarno odškodnino določiti na način, ki je določen v 38. členu ZRPPN.