VSRS Sodba II Ips 238/99

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnin, vpisanih v vl. št... k.o... ter zahtevek na vrnitev teh nepremičnin v tožničino neposredno posest z opustitvijo vsakega poseganja vanje. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbeni izrek naj bi bil nerazumljiv in v nasprotju sam s seboj. Sodišče druge stopnje bi moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in dopustiti izvedbo dokaza, da je tožnica sicer na zapuščini po pokojnem možu še bila lastnica, pozneje pa ne več, ker so toženci zavestno trdili, da je mrtva. Obe kmetiji, ki sta bili predmet dedovanja, sta bili njena last. S tem v zvezi bi bilo treba upoštevati podatke zapuščinskega spisa, ki se nanaša na pokojno I. R., ki je živela v Z. pri svoji hčerki in katere ime je bilo izrabljeno zaradi enakega tožničinega imena. Poleg tega tožbeni zahtevek ni mogel zastarati, saj gre za uveljavljanje lastninske pravice. Ženitno pogodbo, ki še danes velja, bi bilo treba upoštevati. Listina iz leta 1954 je neveljavna. V postopku niso bile zaslišane vse priče, ki jih je predlagala tožnica.

Toženci na revizijo niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevano nerazumljivost sodbenega izreka in razlogov tožnica v reviziji išče v neupoštevanju "zavestne trditve tožencev, da je mrtva in da nima več kaj dedovati". Očitno naj bi se očitek nanašal na dedovanje po pokojnem tožničinem možu in očetu tožencev J. R. in s tem v zvezi tudi na neveljavnost (ničnost) izročitve spornih zemljišč v letu 1954 tožencu F. R. Vendar pa je v izpodbijani sodbi prav ta očitek obrazloženo zavrnjen. Ob dejstvu, da je tožnici bila v celoti dana možnost, da sodeljuje v zapuščinskem postopku po pokojnem J. R., v katerem je celo sklenila s toženci dedni dogovor, pravno ni pomembno, zaradi kakšnega naključja (sodba sodišča prve stopnje ga posebej omenja) je prišlo do pomotnega zaznamka o njeni smrti.

Pomembno je, da ta okolnost niti pravno, niti dejansko ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Dedne in ženitne pogodbe tudi v času, ko z zakonom niso bile prepovedane, niso predstavljale podlage za neposredno pridobitev lastninske pravice. Premoženje, ki ga je imel zapustnik do svoje smrti, je njegov sopogodbenik iz dedne in ženitne pogodbe le podedoval. Zato je pokojni J. R. lahko veljavno v dedni in ženitni pogodbi omenjeni del premoženja za svojega življenja izročil tožencu F. R. - z dodatno obrazložitvijo, ki jo vsebuje izpodbijana sodba podrejeno: tudi če bi dedni in ženitni pogodbi naš pravni red priznaval veljavnost, bi prišla do veljave njena točka "drugič", ki medsebojni dogovor o dedovanju izključuje, če so v zakonski zvezi rojeni skupni otroci (kar se je zgodilo). Ob dejstvu, da je tožnica sodelovala v zapuščinskem postopku, da je torej lahko vplivala na njegov potek - tudi s stališča uveljavljanja vsebine dedne pogodbe - je revizijska dilema, ki se nanaša na pravno oceno o zastaranju zahtevka, neutemeljena. Tožnica res uveljavlja svojo lastninsko pravico na izročenih nepremičninah, vendar njen zahtevek po eni strani izvira iz dedovanja po pokojnem J. R., po drugi strani pa je njegova utemeljenost vezana na ničnost izročilne pogodbe iz leta 1954.

Izpodbijana sodba je pravno pravilno uporabila določbe Zakona o dedovanju o zastaranju zahtevati zapuščino (prvi odstavek 141.

člena), izročilno pogodbo iz leta 1954 pa je utemeljeno štela za veljavno. Pravne podlage za uveljavljanje lastninske pravice na spornih nepremičninah torej ni. Kolikor pa revizija polemizira z ugotovljenim dejanskim stanjem in predlaga dopolnitev dokazovanja, pa jo zadenejo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 393. člena ZPP.