VSRS Sklep II Ips 85/99

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na zvišanje preživnine in na ugotovitev, da je brez pravnega učinka izjava zakonite zastopnice tožnikov, da do njunega 18. leta starosti ne bo zahtevala zvišanja preživnine. Upoštevalo je, da sta toženec in mati tožnikov kot njuna zakonita zastopnica v razveznem postopku sklenila sodno poravnavo opr. št. P 480/93 z dne 5.1.1994, s katero je bilo dogovorjeno, da toženec prepusti sinovoma vsakemu eno idealno četrtino hiše, stoječe na parc. št... k.o..., mati tožnikov pa je skrčila preživninski zahtevek za otroka na po 50 DEM mesečno za vsakega in izjavila, da do njunega dopolnjenega 18. leta starosti ne bo zahtevala zvišanja preživnine. Sodišče je štelo, da je toženec tožnikoma prepustil delež na hiši na račun preživnine. S tem je glede na vrednost odstopljenega deleža svojo preživninsko obveznost že izpolnil. Izjavo zakonite zastopnice, da preživnine ne bo zviševala, je štelo za veljavno, ker ne gre za odpoved pravici do preživnine, saj toženec dogovorjeno preživnino plačuje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Obravnavano sodno poravnavo je ocenilo kot tristransko pravno razmerje, v katerem je toženec prepustil tožnikoma v last svojo nepremičnino in se na račun matere otrok delno rešil obveznosti plačevanja preživnine, mati otrok pa je, zato da bi otroka postala lastnika dela hiše, nase prevzela obveznost prispevati k preživljanju tudi tisto, kar bi sicer moral toženec.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da so se razmere bistveno spremenile in da mati tožnikov zvišanih stroškov preživljanja ne zmore. Odpoved pravici, da zahteva zvišanje preživnine, je enaka odpovedi pravice do preživnine in zato nima pravnega učinka. Sodbi druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb 3. in 7. člena Zakona o pravdnem postopku, ker ni upoštevalo povečanih preživninskih potreb tožeče stranke in dejstva, da Center za socialno delo dogovorjene preživnine ni valoriziral.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Izjava zakonite zastopnice mladoletnih tožnikov, vsebovana v sodni poravnavi opr. št. P 480/93 z dne 5.1.1994 Temeljnega sodišča v Murski Soboti, da do njune polnoletnosti ne bo zahtevala zvišanja preživnine, sama zase ni ovira za zahtevek na zvišanje tedaj določene preživnine. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljnjem ZZZDR) v 128. členu določa, da odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka. Enako velja za odpoved pravici do dela preživnine in do zvišanja preživnine. Gre za pravico, s katero ni mogoče razpolagati v škodo otrok. Tudi sicer preživnina v razveznem postopku med staršema sedanjih tožnikov ni bila določena v skladu s 77. členom ZZZDR, saj sporazum o preživnini ni bil vnešen v sodbo. Izrek sodbe se namreč glasi samo na razvezo zakonske zveze in na dodelitev otrok v varstvo in vzgojo materi. Zaradi napake v tedanjem postopku pa položaj mladoletnih tožnikov ne more biti slabši, kot bi bil, če bi bil sporazum o preživnini prevzet v sodbo. Ni dvoma, da odpoved pravici do zvišanja preživnine ne bi mogla priti v izrek sodbe. Za sodno določeno preživnino otrok v postopku zaradi razveze zakonske zveze njihovih staršev veljajo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki predvidevajo spremembo preživnine zaradi spremenjenih razmer (79. člen in 5. odstavek 132. člena navedenega zakona). Te določbe so kogentne narave v tem smislu, da jih stranke vnaprej ne morejo izključiti (128. člen ZZZDR).

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je toženec z omenjeno poravnavo podaril tožnikoma vsakemu eno idealno četrtino hiše, ki sta jo z materjo mladoletnih otrok zgradila v času trajanja zakonske zveze. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bilo darilo dano in sprejeto na račun preživnine, pri čemer je mati prevzela obveznost, da bo preživljala mladoletna tožnika tudi namesto toženca, kolikor ne bi njegov prispevek po 50 DEM mesečno za vsakega pokrival njegovega deleža k dolžnemu preživljanju otrok. Tak sporazum je mogoč, vendar ga ni mogoče uresničevati na škodo mladoletnih otrok. To pomeni, da mora dejansko preživljanje otrok ostati na ravni njihovih potreb. Če mati tožnikov to zmore tudi v spremenjenih okoliščinah, ko se preživninske potrebe otrok povečajo, ni ovir, da bi se sporazum med staršema izvrševal tako, kot je zapisan. Če pa ni tako, ima preživljanje otrok prednost in toženčevega darila ni mogoče upoštevati v tem smislu, da bi bil prost nadaljnje preživninske obveznosti, ki presega znesek, določen z omenjeno sodno poravnavo.

Pravni položaj, kakršen je v obravnavani zadevi glede na omenjeno sodno poravnavo, narekuje ugotovitev in presojo nekaterih posebnih okoliščin. Predvsem je pomembno, ali ima mati tožnikov dovolj dohodkov, da lahko brez škode za pokrivanje preživninskih potreb mladoletnih tožnikov, ob upoštevanju toženčevega prispevka po 50 DEM mesečno za vsakega, sama zmore preostalo breme preživljanja.

Toženčevo preživninsko obveznost pa je treba obravnavati sicer z ustreznim upoštevanjem darila, vendar pa predvsem glede na nujno varstvo koristi mladoletnih otrok. Pri tem je treba upoštevati, da sta tožnika nedvomno pridobila znatno premoženje, da pa ni podatkov o tem, kakšno korist jima daje to premoženje in koliko vpliva na zmanjšanje stroškov tekočega preživljanja.

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji in tudi v reviziji navajala, da dohodki matere tožnikov glede na večje preživninske potrebe mladoletnih tožnikov zaradi spremenjenih razmer ne zadostujejo in da zaradi zavzetosti z domačimi opravili za potrebe otrok ne more prevzeti kakšnega dodatnega dela. Te navedbe se nanašajo na odločilna dejstva in jih je zato treba preveriti ter zavzeti stališče do njih. Treba bo ugotoviti, kolikšen del preživnine, ki bi sicer bremenila toženca, zmore mati tožnikov.

Tožencu v dobro je vsekakor treba upoštevati korist, ki jo imata tožnika od podarjenih deležev na hiši, in tudi morebitne dohodke, ki bi jih bilo mogoče doseči z oddajanjem prostorov. Pri ugotavljanju, ali in v kolikšnem obsegu so se spremenile razmere, od katerih je odvisna odločitev o morebitnem zvišanju preživninskega prispevka toženca, bo torej treba ugotoviti, koliko so se spremenile splošne razmere pri obeh pravdnih strankah in poleg tega posvetiti pozornost tudi vprašanjem, ki so posebnost tega primera (79. člen ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi napačnega pravnega stališča, da je izjava o odpovedi pravici do povišanja preživnine veljavna. Obe sodišči pa nista ustrezno upoštevali koristi mladoletnih tožnikov in zato nista razlagali vsebine sodne poravnave tako, da ne bi bile prizadete pravice mladoletnih otrok. Zaradi takega napačnega materialnopravnega pristopa niso bile ugotovljene okoliščine, od katerih je odvisna odločitev v tem sporu. Glede na to so podani razlogi za razveljavitev obeh sodb po 2. odstavku 395.

člena ZPP. Napotki za nadaljnje postopanje pa so vsebovani v obrazložitvi, ki obravnava posebnosti pravnega položaja strank v tem postopku.