VSRS Sodba III Ips 119/2005

1. Revizija se zavrne.

2. Revidentka sama nosi stroške revizije.

(1) Tožnica je od toženke zahtevala plačilo neplačane najemnine v obdobju od novembra 2001 do junija 2002. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo tožbenemu zahtevku po tej tožbi v celoti ugodilo in toženko zavezalo k plačilu 5,671.023,00 (4,034.890,85 + 1,636.132,15) SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega od sedmih zneskov, ki predstavljajo omenjene mesečne najemnine. Razsodilo je še, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev toženke do tožnice v znesku 1,581.014,70 SIT s pripadajočimi obrestmi.

(2) Pritožbeno sodišče je z drugo od uvodoma navedenih sodb zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(3) Proti sodbi sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo. Z njo izrecno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter "izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje". Pri tem priglaša stroške.

(4) Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

(5) Revizija ni utemeljena.

(6) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 15. 3. 1998 sklenili najemno pogodbo, s katero je tožnica dala toženki v najem poslovni prostor v Novem mestu. Dogovorjen je bil šestmesečni odpovedni rok po pisni odpovedi. Konec decembra 2001 je toženka od tožnice prejela listino, naslovljeno "Odpoved najemne pogodbe".

(7) Vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da te listine ni mogoče razlagati kot odpovedi najemne pogodbe. Svojo oceno je oprlo na ugotovitev, da iz same listine ni mogoče razbrati, da bi šlo za nedvoumno odpoved najemne pogodbe, pač pa listina izraža željo toženke po soglasju tožnice za prenehanje najemnega razmerja. Oprlo jo je še na ugotovitev, da je toženkin predstavnik tožničinemu prokuristu po telefonu povedal, da omenjena odpoved pomeni le toženkino željo po dogovoru o znižanju najemnine; na ugotovitev, da je isti toženkin predstavnik sredi januarja 2002 tožnici prinesel v podpis "Dodatek" z dogovorom o nižji najemnini; in na ugotovitev, da toženka ni zavračala računov za najemnino, ki ji jih je tožnica pošiljala od decembra 2001 dalje.

(8) Sodišče prve stopnje je posebej ugotovilo, da toženka ni dokazala svojega ugovora, da je dne 28. 11. 2001 "sklenila kompenzacijo" in tako poravnala (do tedaj nezapadlo) najemnino za december 2001. Znesek, ki je zgolj v toženkinem primerku listine označen kot novembrska in decembrska najemnina, v resnici pomeni plačilo (zapadle) najemnine za februar 2001 (ki pa s tožbenim zahtevkom ni zajeta).

(9) Sodišče druge stopnje je (zgoraj povzeto) dejansko stanje iz sodbe sodišča prve stopnje ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno, strinjalo pa se je tudi z (vsemi) njegovimi pravnimi zaključki.

(10) Revidentka sodiščema prve in druge stopnje poleg izrecno uveljavljenega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava smiselno očita tudi kršitve določb pravdnega postopka. Tako sodišču prve stopnje očita, da je "opustilo dokazno oceno" in da ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagala toženka; pritožbenemu sodišču, da se ni "opredelilo do pritožbenih navedb"; obema sodiščema pa, da njuni sodbi "v bistvenih delih nista vsebinsko obrazloženi". Na tak način revidentka ni določno opredelila očitanih kršitev, kar pa je predpogoj za obravnavanje očitkov, na katere se ne pazi po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče izpodbijane sodbe zato ni preizkušalo v okviru revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Drugačno ravnanje revizijskega sodišča bi namreč pomenilo, da bi procesne kršitve v nasprotju z določbo 371. člena ZPP iskalo samo.

(11) Sodišče prve stopnje naj tudi ne bi obravnavalo, kar naj bi iz dopisa "Odpoved najemne pogodbe", ki ga je toženka poslala tožnici, nedvomno izhajalo - da naj bi šlo za enostransko izjavo volje odpovedi najemne pogodbe. Revidentka s takšnim grajanjem (ki je grajanje procesnih dejanj sodišča) oporeka materialnopravnim, v bistvu pa predvsem dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje. Materialnopravna ocena, da gre za enostransko izjavo volje (konkretno: za enostranski pravni posel, ki pomeni odpoved), bi bila namreč lahko šele posledica ugotovitve določenih dejstev. Revidentka pa po presoji revizijskega sodišča oporeka temu, da ta dejstva niso bila ugotovljena. Vendar pa sklicevanje na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ni razlog, s katerim bi bilo mogoče uspeti z revizijo (glej tretji odstavek 370. člena ZPP).

(12) Pretežni del revizijskih navedb je namenjen ravno grajanju ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje naj bi tako iz zgoraj navedenega dopisa napačno zaključilo, da je toženka z njim želela pridobiti soglasje tožnice (za prenehanje najemnega razmerja) ter da iz vsebine listine ni možno razbrati, da bi šlo za nedvoumno in dokončno odpoved. Kaj je navedeno v listinah (to je, kakšen zapis vsebujejo in kakšen je jezikovni, nepravni pomen tega zapisa), pa v pravdnem postopku pomeni ugotavljati dejstva. Tudi ocenjevanje, kaj nekdo hoče ali misli (to je, kaj je vsebina duševnosti določene osebe) in kaj je predmet soglasja določenih pogodbenic, pomeni ugotavljanje (subjektivnih) dejstev. Zato toženka (v revizijskem postopku) nedopustno oporeka dejanskim zaključkom tudi z zatrjevanjem, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se z zneskom iz listine o kompenzacij plača najemnina za december 2001, ne pa za februar 2001, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

(13) Sodišči prve in druge stopnje namreč nista zanikali toženkinega "enostranskega oblikovalnega upravičenja", ustanovljenega z najemno pogodbo pravdnih strank, da lahko toženka od te pogodbe odstopi. Sodišči sta le ocenili, da toženkina izjava, dana v obravnavanem dopisu, temu upravičenju v konkretnem primeru ne ustreza. S to oceno pa revizijsko sodišče soglaša. Z revizijo uveljavljane kršitve materialnega prava v tej zvezi ni.

(14) Materialnopravno pravilno so bile uporabljene tudi določbe 312. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker sporazuma strank o posebnem vrstnem redu po prvem odstavku tega člena ZOR ni bilo, je sodišče prve stopnje glede na drugi odstavek istega člena ZOR pravilno štelo, da je bila plačana najemnina za februar 2001, ne pa za december 2001, ker je ugotovilo, da je prva zapadla prej.

(15) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

(16) Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora stroške, ki jih je z njo imela, kriti sama.