VSRS Sodba III Ips 79/2004

Revizija se zavrne.

(1) Okrožno sodišče v Mariboru (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 325,108.851,55 SIT na dan 1.12.1998 (1. točka izreka), ki jo je naložilo v plačilo toženi stranki pod pogoji pravnomočno sprejete in potrjene prisilne poravnave (navedenimi v sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 18.5.1999, opr. št. St,96/98), in sicer v znesku 65,021.770,31 SIT z obrestmi po temeljni obrestni meri od 1.12.1998 do 1.6.2000, od tu naprej do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo tudi povrnitev 401.420,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2001 do plačila (3. točka izreka) ter plačilo 300.000,00 SIT sodnih taks za tožbo in 340.000,00 SIT sodnih taks za sodbo (4. točka izreka).

(2) Višje sodišče v Mariboru (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Pri tem je odločilo, da tožena stranka sama krije stroške pritožbe (drugi odstavek izreka).

(3) Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodb nižjih sodišč z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem ni priglasila stroškov revizije.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

(5) Revizija ni utemeljena.

(6) Revizija vsebinsko predstavlja ponovitev pritožbe. Zato naslovno(revizijsko) sodišče k razlogom drugostopenjskega (pritožbenega) sodišča, ki jih v celoti sprejema kot pravilne, v zvezi z uradnim preizkusom uporabljenega materialnega prava (po 371. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) dodaja naslednje:

(7) ZPP v prvem odstavku 311. člena določa, da sme sodišče toženi stranki naložiti določeno dajatev (v konkretnem primeru plačilo) le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (v konkretnem primeru dne 10.12.2001). Gre za zapadlost materialnopravnega (ne pa procesnega) zahtevka. Ta (materialnopravni) zahtevek pa v tistem delu, v katerem je tožena stranka ugovarjala zastaranje (glej 3. stran zapisnika o naroku z dne 10.12.2001), temelji na (neizvršeni) prisilni poravnavi, dne 4.3.1994 sklenjeni pred Temeljnim sodiščem v Mariboru, Enoti v Mariboru, pod opr. št. St 158/93. Ker je navedena poravnava postala pravnomočna dne 6.5.1994, glede na določbo prvega odstavka 379. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) glavnica in obresti, obračunane za čas od 4.3.1994 do 1.12.1998 (glej II. točko tožbe), ob vložitvi predmetne tožbe, priporočeno poslane po pošti dne 30.6.1999, še niso bile zastarane. Ker sta bila namreč obstoj in višina glavne terjatve ter obenem obstoj in višina stranske terjatve (v konkretnem primeru obresti) ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, velja za vse te terjatve desetletni zastaralni rok.

(8) Sicer pa iz vsebine revizije (iz sedmega odstavka na njeni 2.strani in predvsem iz petega odstavka na njeni 3. strani) izhaja, da je tožena stranka ugovarjala le zastaranje obresti za čas od 1.12.1998 do 1.6.2000, katerih obstoj in višina sta bila ugotovljena v prisilni poravnavi, dne 18.5.1999 sklenjeni pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, pod opr. št. St 32/98 oziroma St 96/98. Ker je navedena poravnava postala pravnomočna dne 1.6.1999, glede na določbo prvega odstavka 379. člena ZOR te obresti ob vložitvi predmetne tožbe, priporočeno poslane po pošti dne 30.6.1999, še niso bile zastarane. Ne gre namreč za občasne terjatve (obresti), ki bi izvirale iz pravnomočne sodne odločbe, a dospevale v bodoče, to je za obresti, o katerih še ne bi obstajala pravnomočna odločitev, ki bi glede na določbo drugega odstavka 379. člena v zvezi s prvim odstavkom 372. člena ZOR zastarale v treh letih. Poleg tega pa je bilo zastaranje teh obresti glede na določbo 388. člena ZOR pretrgano z vložitvijo tožbe (priporočeno poslane po pošti dne 30.6.1999).

(9) Ker se določbe tretjega in četrtega odstavka 66. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) glede na načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 21.6.2001, uporabljajo tudi takrat, ko je bil proti dolžniku po izteku roka za izpolnitev obveznosti iz prejšnje prisilne poravnave začet nov postopek prisilne poravnave, sta nižji sodišči navedene določbe v konkretnem primeru pravilno uporabili v postopku prisilne poravnave, dne 18.5.1999 sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, pod opr. št. St 32/98 oziroma St 96/98 (ki je postala pravnomočna dne 1.6.1999).

(10) Sicer pa je bilo revizijsko sodišče pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tudi o "poteku priglašenih terjatev tožene (verjetno pravilno: tožeče) stranke v prisilnih poravnavah"), saj te glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

(11) S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena.

(12) Ker se uveljavljana revizijska razloga nista izkazala za utemeljena, niso pa podani drugi razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.