VSRS Sodba III Ips 65/2004

1. Revizija se zavrne.

2. Revidentka sama krije stroške revizije.

1Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 53.022,47 EUR s 5% letnimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vtoževanih računov do plačila (3. točka izreka) ter da ji povrne 1,962.814,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2002 do plačila (7. točka izreka). Višji (obrestni) zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (4. točka izreka), zavrnilo pa je tudi njen ugovor krajevne nepristojnosti in ugovor litispendence (1. in 2. točka izreka). Zahtevek tožene stranke na plačilo 625.887,60 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled, od 12.12.1997 do plačila (nasprotna tožba) je sodišče prve stopnje zavrnilo (6. točka izreka), istočasno pa je ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 53.022,47 EUR ne obstaja (5. točka izreka).

2Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Povzetek bistvenih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč: Tožeča stranka je zahtevala plačilo dobavljenega blaga (računalnikov, monitorjev, tipkovnic, disket in druge računalniške opreme) v višini 53.022,47 EUR. Tožena stranka tožbenemu zahtevku (razen višini zamudnih obresti) ni nasprotovala, temveč je v pobot ugovarjala povračilo škode (odškodnino), medtem ko je glede presežka vložila nasprotno tožbo. Škoda naj bi toženi stranki nastala zaradi ravnanja tožeče stranke (njenega faks sporočila), ki je tik pred podpisom prodajne pogodbe kupca (D. d.d., Hrvaška) odvrnila od nakupa računalniške (SNI) opreme. S tem naj bi tožena stranka utrpela izgubo posla, v katerega pripravo je vložila 332.381,00 DEM, in dobička, ki ga je pričakovala (996.800,00 DEM).

7Povzetek nosilnih razlogov iz sodb nižjih sodišč: Sodišče prve stopnje je tožbi tožeče stranke ugodilo (razen v obrestnem delu), pobotni ugovor in nasprotno tožbo tožene stranke pa zavrnilo. Zaključilo je, da tožena stranka ni dokazala škodnega ravnanja.

Sporno faks sporočilo je običajna korespondenca med poslovnimi partnerji in kot tako ne izkazuje protipravnega ravnanja tožeče stranke. Šlo naj bi le za namig potencialnemu kupcu. Poleg tega bi eventualna škoda lahko nastala kvečjemu ponudniku - hčerinski družbi (M. GmbH, Nemčija) in ne toženi stranki, zaradi česar ni podana aktivna legitimacija tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da trditvena podlaga pobotnega ugovora in nasprotne tožbe ne omogoča presoje obstoja odškodninske odgovornosti. Postavljene trditve o izjalovitvi posla med D. d.d, Hrvaška in hčerinsko družbo tožene stranke zaradi sporočila tožeče stranke ne zadoščajo za sklepanje, da je podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in očitanim protipravnim ravnanjem.

8Revidentka je navedla, da zaradi sporočila tožeče stranke njena hčerinska družba ni sklenila pogodbe s kupcem. Zaradi tega naj bi ji nastala škoda v obliki stroškov investicij v izobraževanje lastnih kadrov, stroškov sestave ponudbe in izgubljenega dobička. Vendar pa ni uspela, kot je to pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, utemeljiti vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem tožeče stranke in uveljavljanimi škodami, saj iz postavljenih trditev ne izhaja zatrjevana materialnopravna posledica. Tožena stranka je namreč zatrjevala le dejstva, iz katerih bi lahko kvečjemu izhajala vzročna zveza med ravnanjem tožeče stranke in škodo, ki bi lahko nastala toženkini hčerinski družbi. Zato je tudi spregled pogodbe med toženo stranko in njeno hčerinsko družbo pravno nepomemben, saj ta listinski dokaz ni bil predlagan v podkrepitev pravno odločilnih dejstev - v tem delu je trditvena podlaga izostala. Povedano drugače:

revidentka je navedeno pogodbo resda pravočasno predložila, vendar pa njen obstoj in vsebina ob trditvah, ki jih je podala tožena stranka, ne moreta pripeljati do drugačnega zaključka (o neizkazanosti vzročne zveze). Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, iz zatrjevanih dejstev ni razvidno, kako bi lahko bila izjalovitev posla toženkine hčerinske družbe v vzročni zvezi z zatrjevano škodo toženke (stroški investicij v izobraževanje lastnih kadrov, stroški sestave ponudbe in izgubljenim dobičkom). Na tem mestu revizijsko sodišče še dodaja, da obstoj pogodbe in sklicevanje nanjo ne moreta nadomestiti potrebnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev o relevantni vzročni zvezi. Zatrjevanja pravno pomembnih dejstev namreč ni mogoče nadomestiti s predlaganjem dokazov (212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP; Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99, št. 94/2002 in št. 2/2004, ter odločbe US RS, opr. št. U-I-255/99-28 z dne 5.6.2003, opr. št. U-I-144/03-9 z dne 23.6.2005 in opr. št. Up-258/03-14 z dne 22.9.2005). Torej je sodišče druge stopnje odločitev o izostanku elementa odškodninskega delikta - vzročne zveze - pravilno oprlo na zaključek o pomanjkljivi trditveni podlagi.

9Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je "napačen zaključek višjega sodišča, da razmerje med toženo stranko in M. GmbH iz Muenchna ne bi moglo vplivati na presojo vzročne zveze". Sodišče druge stopnje namreč takega zaključka sploh ni napravilo. Pojasnilo je le, da tožena stranka ni konkretizirala pogodbenega razmerja med toženo stranko in njeno hčerinsko družbo. Navedeno pa je le dodatno podkrepilo stališče sodišča druge stopnje, da trditvena podlaga pobotnega ugovora in nasprotne tožbe ne omogoča presoje obstoja zatrjevane odškodninske odgovornosti tožeče stranke.

10Revizijske navedbe o zmotni oceni sodišča druge stopnje, "da dopis tožeče stranke D. Z. z dne 12.2.1997 ne zadostuje za vzročno zvezo oz. četudi bi se to izkazalo za resnično, bi to lahko pomenilo le vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in M. GmbH, Nemčija", ne držijo. Kot je že obrazloženo v sedmem odstavku, je namreč sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni zatrjevala pravno pomembnih dejstev o vzročni zvezi med očitanim protipravnim dejanjem tožeče stranke in zatrjevano škodo, ki naj bi ji nastala.

11Ker sta nižji sodišči ugotovili, da eden od elementov odškodninskega delikta ni podan, se jima z obstojem ostalih elementov ni bilo treba ukvarjati. Zavrnitev presoje ostalih elementov odškodninskega delikta je torej utemeljena, revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s pravno naravo pisma o nameri, pa neutemeljen.

12Zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe sodišča druge stopnje o odločilnih dejstvih ter vsebino listin (pogodbo med toženo stranko in njeno hčerinsko družbo ter računi) Vrhovno sodišče ni zasledilo. Sodišče druge stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na te listine. Posledično tudi ne more biti nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini navedenih listin, in med samimi listinami. Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da revidentka niti ni konkretizirala računov (listin) - gre za splošno navedbo, ki je revizijsko sodišče kot take ni moglo upoštevati.

13Revidentka pa tudi ni pojasnila, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato revizijski preizkus izpodbijane sodbe v tej smeri ni bil mogoč.

14Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena ter se opredelilo do nosilnih in argumentiranih pravnih naziranj revidentke. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnost, je revizijo v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

15Posledično, v skladu s prvim odstavkom 165. člena in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, je revizijsko sodišče zavrnilo tudi zahtevo revidentke za povrnitev stroškov revizije (2. točka izreka).