VSRS Sodba G 16/2003

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je dne 9.6.2003 izdala odredbo, s katero je naložila tožeči stranki, da odpravi kršitev določb prvega in drugega odstavka 66. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (objaviti bi morala obvestilo o nerevidiranih računovodskih izkazih za leto 2002). Po odpravi kršitev (tožeča stranka je v postavljenem roku objavila revidirane računovodske izkaze za leto 2002) pa je dne 8.7.2003 izdala odločbo, s katero je ugotovila, da jih je tožeča stranka odpravila. Dne 6.8.2003 je izdala še sklep, s katerim je tožeči stranki naložila, da plača takso za izdajo odredbe o odpravi kršitev v višini 500.000,00 SIT.

Sklep izpodbija tožeča stranka s tožbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka obširno pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju odredba o odpravi kršitev ni bila potrebna. Predvsem zagovarja stališče, da bi bila objava nerevidiranih računovodskih izkazov za imetnike njenih obveznic zavajajoča, ker za razliko od revidiranih izkazov ne vsebuje vseh potrebnih pojasnil. V zvezi s tem omenja predvsem posebnost knjiženja izročenih obveznic.

Tožeča stranka ni izpobijala odločbe o odpravi kršitev. Za to je sicer imela na voljo tožbo v postopku sodnega varstva (325. člen ZTVP-1). Ker te možnosti ni izkoristila, je postala odločba dokončna in pravnomočna. Njene nezakonitosti pa ni mogoče več uveljavljati, tudi ne posredno, tako kot to poskuša tožeča stranka v zvezi z izpodbijanim sklepom. Ta je le posledica izdane odredbe. Izdan je bil v skladu z določbo prve alineje tarifne številke 7 Tarife o taksah in nadomestilih (Uradni list RS, št. 48/00, 82/01) in določbo 3. odstavka 4. člena Tarife.

Ker se je izkazalo, da s tožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo (1. odstavek 59. člena ZUS).