VSRS Sodba III Ips 103/2003

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 599.940,00 SIT, v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da ji plača na podlagi določbe 219. člena ZOR najemnino za poslovne prostore v Ljubljani za čas od 12.1.1995 do 14.6.1996 v višini 133,967.740,00 SIT in za čas od 8.8.1996 do 23.10.1997 v višini 101,920.952,00 SIT ter zamudne obresti v višini 36,954.356,00 SIT.

Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da ni utemeljena in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

I. Relevantno dejansko stanje

Tožeča stranka je na podlagi pogodbe z dne 25.11.1994, ki jo je sklenila z Republiko Slovenijo, pridobila pravico razpolaganja s poslovno stavbo na Ljubljani. Dne 28.11.1994 je iste poslovne prostore prodala družbi P. Z njo je dne 4.5.1996 sklenila najemno pogodbo, s katero se je za prodane prostore zavezala plačevati najemnino.

Dobro polovico poslovnih prostorov (54%) je kljub zgoraj navedenim pogodbam (še naprej) zasedala tožena stranka. Prejela jih je (dejansko njena pravna prednica) od Samoupravne interesne skupnosti za ceste Slovenije na podlagi akta o ustanoviti (pravne prednice tožene stranke). Po sporazumu z ustanoviteljem je za uporabo prostorov plačevale le obratovalne stroške.

Tožena stranka niti tožeči stranki niti komu drugemu ni plačevala nobene najemnine. Tožeča stranka tega od nje do vložitve tožbe niti ni terjala, prav tako ne, da sklene najemno pogodbo, ali da se iz prostorov izseli.

II. Razlogi za zavrnitev revizije.

1Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka

Revident uveljavlja, da je drugostopenjska sodba neobrazložena v delu, v katerem zgolj pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka spornih poslovnih prostorov ni uporabljala brez pravne podlage. Če se instančno sodišče strinja z razlogi nižjega sodišča, načeloma zadošča, da jim zgolj pritrdi, ne da bi jih ponavljalo.

Razlogi nižjega sodišča postanejo v takem primeru razlogi instančnega sodišča. Sodba instančnega sodišča (samo) zaradi tega ni neobrazložena.

Revident ne konkretizira, v čem pritožbi ni bilo v zadostni meri odgovorjeno. Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba tej določbi ustreza.

2Zmotna uporaba materialnega prava

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke v bistvenem zato, (a) ker se je strinjalo z "izpodbijano sodbo, da je tožena stranka dokazala, da je sporne prostore zasedala zakonito..." in jih "ni uporabljalo brez pravne podlage oziroma nezakonito" ter (b) ker je zavzelo stališče, da ima obogatitveni zahtevek po določbi 219.

člena ZOR le lastnik oziroma imetnik stvari, tožnik pa je bil le najemnik poslovnih prostorov, ki mu tak zahtevek ne gre.

Po določbi 218. člena ZOR lahko imetnik stvari ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od tistega, ki je tujo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

Imetnik stvari ne more zahtevati nadomestitve koristi (nima obogatitvenega zahtevka), če je obstajala kakšna pravna podlaga, zakonska ali pravnoposlovna, na podlagi katere je drugi stvar uporabljal. Tožena stranka je poslovne prostore uporabljala na podlagi akta o ustanoviti njene pravne prednice (dokaz B2). S sporazumom o delitvi nekaterih stroškov v zvezi s skupno uporabo poslovne stavbe in objektov družbenega standarda z dne 29.12.1989 (dokaz B3), sklenjenim s Samoupravno interesno skupnostjo za ceste Slovenije, je bila njena pravica uporabe natančneje opredeljena in časovno opredeljena za čas, dokler bosta imeli svoje prostore v poslovni stavbi v Ljubljani, A. 64 (sedanja B. 48). S pogodbo, sklenjeno med Republiko Slovenijo, Ministrstvo za promet in zveze, Direkcija Republike Slovenije za ceste in toženo stranko z dne 3.1.1995 (dokaz B7) je bila pravica uporabe potrjena in časovno enako opredeljena.

Pravica uporabe je pravica, ki jo je poznalo (predvsem) samoupravno pravo. Izpeljevala se je iz pravice dela z družbenimi sredstvi, kot temeljnim (nadrejenim) pravnim institutom. Tedanje pravo je poznalo tudi dajanje osnovnih sredstev v začasno uporabo (glej npr. dr.

Janez Šinkovec, Družbenolastninska razmerja, Ljubljana, 1983, str. 17). V določenih primerih (če jih delavci določene pravne osebe oziroma organizacijske enote trajneje niso uporabljali) je bila to celo zakonska dolžnost. Tako dodeljena sredstva so upravljali delavci asociacije, ki so imeli sredstva v začasni uporabi, dokler niso bila vrnjena. Delavci, ki so oddali osnovno sredstvo v začasno uporabo, s tem niso izgubili pravice razpolaganja s temi sredstvi, začasno so izgubili le pravico upravljanja in uporabe. Delavci, ki so sredstva začasno pridobili, pa nasprotno, niso pridobili pravice razpolaganja (234. člen Zakona o združenem delu, Uradni list SFRJ, št. 53/76 -

38/88). V predmetni zadevi je šlo prav za opisano dajanje osnovnih sredstev v začasno uporabo.

Ker po povedanem pravica razpolaganje ni vključevala pravice uporabe, s samim prenosom pravice razpolaganja na tožečo stranko tožena stranka ni izgubila pravice uporabljati sporne poslovne prostore.

Tožena stranka je zato imela pravno podlago za uporabo spornih poslovnih prostorov tudi po sklenitvi pogodbe med tožečo stranko in Republiko Slovenijo z dne 25.11.1994.

Ker tožena stranka poslovnih prostorov ni uporabljala brez pravne podlage, za odločanje o reviziji ni več pomembno, ali bi bila tožeča stranka kot njihov najemnik lahko aktivno legitimirana za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka po določbi 219. člena ZOR. V tem pogledu je sicer pritrditi revidentu v toliko, da najemnikom (zakupnikom) ni mogoče a priori odrekati aktivne legitimacije v takih sporih.

Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Izrek o pravdnih stroških temelji na določbah 1.

odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP. Stroški tožene stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku, upoštevajoč Odvetniško tarifo.