VSL Sklep VII Kp 24323/2016

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani iz razloga po 3. točki prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog (vložen 1. 2. 2017, spremenjen 6. 9. 2017) zoper obdolženega A. A., ki naj bi bil storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Odločilo je tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pritožil državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 344. členom ZKP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v obravnavo sodišču prve stopnje.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik mag. B. B., odvetnik v Ljubljani, ter predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je ena od posledic pravila objektivne identitete med obtožbo in sodbo zahteva, da se mora spremenjena oziroma modificirana obtožba (prvi odstavek 344. člena ZKP) še vedno nanašati na isti historični dogodek, ki je bil predmet prvotne obtožbe. V predmetnem obtožnem predlogu se je obdolžencu sprva očitalo, da naj bi v novembru 2015 oškodovanki poslal SMS sporočilo z grozilno vsebino, da jo bo spravil v krsto, da jo bodo iz hiše odnesli v krsti, ter da jo bo ubil. Že iz zapisnika o sprejemu ovadbe izhajajo oškodovankine navedbe, da naj bi ji obdolženec sporočila s povzeto vsebino pošiljal "vsaka dva meseca", konkretneje pa naj bi ji s krsto grozil "mesec ali dva nazaj". Glede na datum zapisnika o sprejemu ovadbe (20. 11. 2015) je torej očitno, da naj bi do teh groženj prišlo nekje oktobra ali celo septembra 2015. Tudi v preiskavi je oškodovanka izpovedovala smiselno enako, izpovedala pa je še, da je konkretna sporočila nedvomno prejemala pred 17. 11. 2015, tj. na dan, ko naj bi jo obdolženec tudi fizično napadel, saj da si pred tem ni bila mislila, da je grožnje sposoben uresničiti. Že po navedenem se torej pokaže zmotnost pritožbenih navedb, da so predmet obtožbe že ves čas postopka grožnje v SMS sporočilu, ki naj bi ga oškodovanka prejela 20. 11. 2015. Pri vsebini tega sporočila, ki pa je predmet modificiranega obtožnega predloga, gre za grožnje, ki naj bi jih obdolženi ubesedil z napovedmi, da bo naslednji dan oškodovankin pogreb, da ne bo dočakala večera, čeprav bo šel v zapor. Da naj bi prav takšno sporočilo prejela 20. 11. 2015 ob 00.03 uri, ponovno izhaja iz zapisnika o sprejemu ovadbe, vsebinsko pa prav tako iz izpovedbe oškodovanke v preiskavi. Da gre pri dogodku z dne 20. 11. 2015 za ločeno dogajanje kot pri (predhodnih) grožnjah s krsto, je razvidno tudi iz izpovedi priče C., navsezadnje pa ločevanje obeh (gotovo različnih) historičnih dogodkov izhaja iz prvotne zahteve za preiskavo, ki jo je vložilo tožilstvo.

6Ker se je torej obdolžencu v vloženem obtožnem predlogu očitalo kaznivo dejanje, storjeno v septembru ali oktobru 2015 (tožilstvo je namreč grožnje v zvezi z odnašanjem v krsti že sprva zmotno časovno umestilo v november 2015), v spremenjenem obtožnem aktu pa povsem drugo kaznivo dejanje, domnevno storjeno 20. 11. 2015, niso utemeljene navedbe pritožbe, da naj bi šlo le za natančnejšo opredelitev dejanja in datuma že ves čas postopka istega SMS sporočila ter le za bolj natančno opredeljeno grozilno vsebino. O istem historičnem dohodku bi bilo moč govoriti le takrat, ko bi odločitev o enem dejanju izključila možnost sojenja o drugem dejanju, kar pa ne drži, saj bi šlo tudi v primeru, če bi se obe skupini groženj obravnavali v istem kazenskem postopku, za očitek dveh in ne enega kaznivega dejanja grožnje.

7Pravno zmotno je tudi pritožnikovo naziranje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče spremembo obtožbe na glavni obravnavi "zavrniti" ter nadaljevati postopek po prvem obtožnem predlogu. Sodišče v procesnem zakonu nima pooblastila, da bi "zavrnilo" modifikacijo obtožbe kot postopkovnega akta državnega tožilstva. S spremembo obtožnega predloga prejšnji obtožni akt ne obstaja več, sodišče pa je upravičeno odločati le o spremenjeni obtožbi. Kolikor oceni, da se modificirana obtožba nanaša na drugo kaznivo dejanje (in takšna presoja je v konkretni zadevi utemeljena), o njej ne more odločati meritorno v okvirih obstoječega kazenskega postopka. Odločba o zavrženju obtožnega predloga na podlagi petega odstavka 443. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP je posledično pravilna, saj so podane okoliščine, ki začasno (tj. v tem kazenskem postopku) preprečujejo pregon. Iz navedenih določil procesnega zakona sicer izhaja, da bi moralo sodišče sklep sprejeti v okviru glavne obravnave (ki se je s predstavitvijo obtožnega predloga že začela) in ne izven nje, vendar ta t. i. relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, pritožbeno pa je ne uveljavlja niti državni tožilec. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).