VSRS Sodba III Ips 108/2000

Revizija se zavrne.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Obe tožeči stranki sta tožili na povračilo škode, ki ji naj bi bila nastala zaradi neresničnih, nedokazanih in žaljivih trditev v nekaterih člankih, objavljenih v časopisih "A." in "B." v letih 1992 in 1993. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo, uveljavljajoč revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP (1977). Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje in vrnitev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Revizija je bila vročena tudi toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977)

preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da do njih ni prišlo.

Revident trdi, da naj bi bili razlogi za odločitev nejasni in med seboj v nasprotju, obenem pa naj bi obstajalo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, vendar ne pove, v čem naj bi obstajal očitani revizijski razlog. Revident torej smiselno uveljavlja obstoj revizijskega razloga po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v povezavi z 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP 1977, pri čemer se nepravilno sklicuje na ZPP iz leta 1999. Ker revizija ne pove, kako naj bi se ta pavšalno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka izrazila, tudi preizkus ni mogoč.

Sodišče mora, ko odloča v posameznem primeru na temelju prvega odstavka 198. člena ZOR pretehtati svojo odločitev. Potrebno je varovati tako čast (in možnost za pridobivanje dohodka) kot tudi svobodo izražanja misli. Pri odločanju se lahko upoštevajo vse okoliščine v zvezi z članki.

Ključnega pomena za odločitev revizijskega sodišča sta članka z dne 12.8.1992 (Za štiri petine - dolg nos) in z dne 16.8.1992 (Kreditni fair-play v volčjem kožuhu). V člankih so bile uporabljene besede kot volčja ponudba in verižno molzenje. Oba članka sta bila objavljena v času, ko je prva tožeča stranka še vodila spor glede uporabe blagovne znamke z podjetjema TOKO WOLF d.o.o in WALTER WOLF TRADING d.o.o. Kolikor so se besedne zveze nanašale na volka, so lahko vsebovale namige na opisani spor z podjetjema, ki oba v firmi vsebujeta besedo "volk" v nemščini, enako kot tudi WOLFCOMMERCE. Namigovanje na opisani spor samo po sebi po mnenju revizijskega sodišča še ni žaljivo. Ostale uporabljene besede, za katere tožena stranka meni, da bi lahko bile žaljive, so bile do tožeče stranke trde in neprizanesljive. Izražale so mnenje, ki ni bilo ugodno za tožečo stranko. Ne glede na to pa po mnenju revizijskega sodišča tudi te same po sebi niso bile žaljive.

Pri oceni, ali so bile besede žaljive ali ne, ima po mnenju revizijskega sodišča določen pomen tudi dejstvo, da niti A. niti B. nista strokovni glasili. Za njuno izražanje veljajo bolj široki okviri kot za pisanje strokovnih glasil. Pomembna je tudi okoliščina, da sta tožeči stranki oglašali svojo dejavnost, še preden sta bila objavljena članka z dne 12.8.1992 in 16.8.1992. S tem sta sami izpostavili svojo dejavnost, ki je bila kot sami pravita, občutljiva, pozornosti javnosti. Tožena stranka je prav zato v člankih z dne 12.8.1992 in 16.8.1992 smela pisati bolj kritično, kot bi bila lahko, če se tožeči stranki z oglašanjem ne bi bili sami obrnili na javnost. Če se je tožeča stranka sama obrnila na javnost in v njej skušala vzpostaviti dobro sliko o sami sebi, lahko tožena stranka o tem tudi izrazi svoje mnenje. Tožena stranka je menila, da gre pri dejavnosti tožeče stranke za obliko zbiranja denarja na istem principu, kot je bil v uporabi pri igrah "catch the cash". Pritožbeno sodišče ima torej prav, ko meni, da je tožena stranka s članki v "A." in "B." lahko opozorila na pomanjkljivosti na strani tožečih strank.

Pri presoji vseh okoliščin skupaj je tudi revizijsko sodišče bilo mnenja, da ravnanje tožene stranke ni bilo nedopustno. Odškodninska odgovornost tožene stranke zato ni podana.

Revizija je tudi izrazila mnenje, da ima tožeča stranka človekovo pravico, da se o njej poroča objektivno. Glede samega poročanja tožene stranke o tožeči stranki je že bilo ugotovljeno, da je tožena stranka omogočila tožeči stranki, da opiše svoja stališča, in sicer večkrat (30.8.1992, 21.1.1993 in dvakrat v rubriki "O."). Objava mnenja tožeče stranke je prispevala k temu, da poročanje ni bilo enostransko in bi lahko celo bilo objektivno. Po mnenju revizijskega sodišča bi to lahko vplivalo na vzročno zvezo med žalitvijo časti in nastalo škodo. Ker je tudi revizijsko sodišče mnenja, da članki tožene stranke niso bili žaljivi, vprašanje (ne)ugotovitve obstoja vzročne zveze na pritožbeni stopnji za revizijsko odločitev ni bilo pomembno.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče materialno pravo v izpodbijani odločbi uporabilo pravilno in da tudi ni storilo niti očitane kršitve procesnega prava niti takšne, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP 1977).