VSRS Sklep III Ips 46/99

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravdni postopek je bil prekinjen zaradi nastopa posledic začetka stečajnega postopka proti toženi stranki (četrta točka 212. člena ZPP). V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Svojo odločitev je oprlo na prvi in drugi odstavek 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93 in 39/97 - v nadaljevanju: ZPPSL). Tožeča stranka namreč ni predlagala nadaljevanja postopka v petnajstih dneh potem, ko je prejela sklep, s katerim jo je stečajni senat napotil, da začne postopek za ugotovitev prerekane terjatve.

Pritožbo tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in omenjeni sklep potrdilo.

Sklep pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V razlogih izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil tožeči stranki 3.12.1997 vročen sklep stečajnega senata, s katerim so bili upniki, katerih terjatve so bile na prvem naroku za preizkus terjatev v celoti ali deloma prerekane, napoteni, da začnejo v 15 dneh od dneva vročitve sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. V tem sklepu je bila kot upnik, katerega terjatev je bila v celoti prerekana, navedena tudi tožeča stranka.

Tožeča stranka v reviziji nepravilno povzema besedilo prvega odstavka 144. člena ZPPSL. Omenjena določba ne govori o začetku pravdnega postopka, ampak o začetku kakršnega koli postopka pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve, kar vključuje tudi predlaganje nadaljevanja že začetega postopka, ki je bil po četrti točki 212. člena ZPP prekinjen. Kakšen postopek in pri katerem organu mora določeni upnik začeti zaradi ugotovitve prerekane terjatve pa stečajni senat ni dolžan ugotavljati.

Napotilo stečajnega senata je bilo v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZPPSL, tožeča stranka pa ni ravnala po njem. Nadaljevanja prekinjenega postopka ni predlagala v petnajstih dneh (prvi odstavek 144. člena ZPPSL). ZPPSL res ne določa, da je treba v primeru zamude omenjenega roka tožbo zavreči. To je razumljivo. Ravnanje sodišča v pravdnem postopku ureja namreč ZPP in ne ZPPSL. Po določbah ZPP pa sodišče tožbo zavrže, če tožnik nima pravnega interesa (drugi odstavek 288. člena ZPP). Ta mora biti podan za vložitev vseh tožb, ne samo ugotovitvenih, mora pa obstojati ves čas postopka.

Glede na to, da tožeča stranka ni predlagala nadaljevanja postopka v roku iz prvega odstavka 144. člena ZPPSL, stečajni senat ne sme upoštevati prerekane terjatve pri razdelitvi stečajne mase (drugi odstavek 144. člena ZPPSL). To pomeni, da od morebitne ugotovitve obstoja sporne terjatve tožeča stranka ne bi imela prav nobene koristi. Z zamudo roka za vložitev predloga za nadaljevanje postopka je torej njen pravni interes na sodnem varstvu prenehal. Odločitev o zavrženju tožbe je bila zato pravilna.

Ostali razlogi, s katerimi utemeljuje tožeča stranka utemeljenost revizije, za odločitev niso pomembni. Okoliščine, da je šlo samo za nekaj dnevno zamudo, ni mogoče upoštevati. Iz prvega in drugega odstavka 144. člena ZPPSL ne izhaja, da bi zakon dopuščal kakšno toleranco. Tudi dejstvo, da je sodišče šele po preteku pol leta od vložitve predloga za nadaljevanje postopka izdalo sklep, ne vpliva na pravilnost odločitve, ki temelji na okoliščini, da tožeča stranka, zaradi zamude roka iz prvega odstavka 144. člena ZPPSL in glede na določbo drugega odstavka 144. člena ZPPSL, nima več pravnega interesa za nadaljevati prekinjeni pravdni postopek.

Na podlagi uveljavljanih revizijskih razlogov reviziji ni mogoče ugoditi. Pri preizkusu izpodbijane odločbe po 386. členu ZPP pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni podan tudi nobeden od tistih revizijskih razlogov, katere mora upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.