VSRS Sodba III Ips 45/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper tožence na plačilo 13.347.215,00 SIT, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma je ta postala delno pravnomočna zato, ker zoper njo ni bila vložena pritožba.

Sodbo o zavrnitvi pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo 13.347.215,00 SIT izpodbijajo tožniki z revizijo. V njej navajajo, da uveljavljajo vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu utemeljenosti revizije revizijsko sodišče obstoja revizijskih razlogov s področja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne upošteva po uradni dolžnosti. Vlagatelj revizije jih mora izrecno uveljavljati, če želi ustrezen preizkus izpodbijane odločbe. Izjema velja samo za tiste absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, med postopkom ni prišlo, drugih pa tožeča stranka ni navedla. Samo njena pavšalna navedba, da uveljavlja vse revizijske razloge, brez njihove konkretizacije pa ne zavezuje revizijskega sodišča k iskanju, ali je med postopkom morda vendarle prišlo do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista sprejeli njenega stališča, da je pri pogodbi o najemu poslovnega prostora prišlo do odstopa pogodbe po 145. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89; v nadaljevanju: ZOR) tako, da je v pogodbo namesto dotedanjih najemnikov vstopil nov.

Očitane zmotne uporabe materialnega prava ni. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno uporabili določbo 3. odst. 145. člena ZOR. Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS štev. 18/73 in 34/88) je v 2. odst. 12. člena določil, da mora biti najemna pogodba za poslovni prostor sklenjena v pismeni obliki. Zato bi morala biti tudi privolitev kot najemodajalca v odstop pogodbe najemnikov novemu najemniku dana v pismeni obliki (3. odst. 145.

člena ZOR). Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa to ni bila. Tega tudi tožeča stranka ne trdi. Svoje stališče hoče uveljaviti s 73. členom ZOR, z izpolnjevanjem najemne pogodbe med najemodajalcem in subjektom, ki naj bi po navedbah tožeče stranke vstopil v pogodbo kot najemnik.

Člen 73 ZOR predpostavlja sklenitev pogodbe (in njeno izpolnitev), ki ji samo manjka predpisana obličnost. Privolitev po 145. členu ZOR v odstop pogodbe pa ni pogodba, ampak je enostranska izjava ene pogodbene stranke, s katero ta privoli (izjavi voljo), da vstopi v pogodbeno razmerje z njo namesto druge pogodbene stranke tretja oseba. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi najemodajalec takšno privoljenje dal, da pa mu manjka samo predpisana obličnost. Zato (ne glede na to, da gre za enostranski pravni posel) 73. člena ZOR ni mogoče uporabiti.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da naslavljanje računov na gostišče in okoliščina, da jih ni plačeval najemnik, niso konkludentna dejanja, ki bi zadostovala za ugotovitev, da je najemodajalec privolil v odstop pogodbe (najemniki so lahko opravljali dejavnost po podizvajalcu, možen je podnajem, obveznost plačila najemnine lahko izpolni tudi kdo tretji). Dodatno je treba še upoštevati, da privolitev v odstop pogodbe nima za posledico samo nadomestitve ene od pogodbenih strank z drugo osebo, ampak določa privolitev tudi časovno točko, v kateri prevzame nova pogodbena stranka vse pravice in obveznosti prejšnje pogodbene stranke (primerjaj: 2, odst. 145. člena ZOR). Dejanja, iz katerih izvaja vlagatelj revizije privolitev najemodajalca v odstop pogodbe pa določitve te časovne točke, ki je zlasti pomembna v trajnih pravnih razmerjih, kar je tudi najemno razmerje, ne omogočajo.

Ne glede na vse navedeno revizijsko sodišče še opozarja, da nastopata na strani tožeče stranke tudi najemnika iz najemne pogodbe, čeprav naj bi po navedbah tožeče stranke postal najemnik poslovnega prostora s prevzemom pogodbe samo drug subjekt.

Sklicevanje tožeče stranke na (zatrjevano) identičen primer, o katerem naj bi že odločalo Višje sodišče v Celju, na odločitev revizijskega sodišča ne more vplivati. Obravnavani primer je drug in o njem sodišče še ni odločalo.

Glede na povedano zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava ni. Upoštevajoč dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki so bila podlaga tudi za odločanje pritožbenega sodišča pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče tudi sicer, izven uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava, materialno pravno pravilno odločilo. Zato in ker, kot je zgoraj obrazloženo, tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).