VSRS Sodba Ru 5/96

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka APPNI RS je z odločbo z dne 2.12.1995 v zvezi z odločbo Podružnice z dne 23.5.1995 naložila tožeči stranki, da mora zaradi odprave nezakonitosti in nepravilnosti plačati razliko prometnega davka po tarifni številki 1 tarife davka od prometa proizvodov v znesku 1.952.530,60 SIT ter zamudne obresti od prvega dneva zamude do dneva plačila.

Proti tej odločbi tožene stranke vlaga tožeča stranka tožbo zaradi kršitve materialnega in formalnega zakona ter izdaje spodbijane odločbe s strani nepristojnega organa ter predlaga odpravo spodbijane odločbe in odlog izvršbe do pravnomočnosti sodne odločbe, podredno pa spodbija tudi višino prometnega davka, ki ji je bil naložen v plačilo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je po 2. členu zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (ZAPPNI, Uradni list Republike Slovenije, št. 48/94) pravna oseba, ki je po 40. členu in sledečih členih zakona pristojna za davčno nadziranje. Te določbe so ostale v veljavi ne glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. I-U-158/94 z dne 9.3.1995 (objavljeno v Uradnem listu RS, št. 18/95) in ne glede na novelo zakona (Uradni list RS, št. 58/95). Tožena stranka je še tudi v času tega postopka nadziranja bila notranje urejena s Statutom bivše SDK s 1985 leta, ker je bila njegova veljavnost podaljšala s statutarnim sklepom št. 030-1/95 z dne 19.1.1995 do sprejetja novega statuta (ta je bil sprejet 7.6.1995 in objavljen v Uradnem listu RS, št. 2/96). Po določilu 19. člena statuta se opravlja kontrola izpolnjevanja obveznosti in vodi postopek na prvi stopnji po podružnicah. To predstavlja in zastopa direktor (2. odstavek 8. člena). Centrala tožene stranke pa je po 21. členu statuta pristojna za odločanje v kontrolnem postopku na drugi stopnji oziroma je zato po 1. odstavku 54. člena zakona pristojen generalni direktor agencije.

Glede na tako ureditev so brez podlage pritožbena izvajanja, da bi naj prvostopno odločbo v tej zadevi izdala Podružnica kot nepristojni organ. Podružnica je tudi vodila postopek davčne kontrole, čeprav po pooblaščenih inšpektorjih podružnice v Ljubljani, kar pa je dopustno po 20. členu statuta in po 1. odstavku 39. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Direktor Podružnice je namreč pismeno pooblastil inšpektorici z ljubljanske podružnice s pismenimi pooblastili z dne 10.2. oz. 27.2.1995 za izvedbo kontrole. Ni bistvenega pomena in zato ne vpliva na pravilnost odločitve dejstvo, da je na zapisniku o davčni kontroli z dne 31.3.1995 označba Podružnice agencije v Ljubljani, ko so po eni strani v uvodu zapisnika posebej omenjena že navedena pooblastila direktorja Podružnice za obe inšpektorici ljubljanske podružnice in ko je sicer zapisnik po drugi strani pravilno voden in v tej smeri tožeča stranka tudi nič ne očita.

Prav tako ni odločilnega pomena, da v uvodu prvostopne odločbe Podružnice ni posebej citirano določilo 47. člena zakona o pristojnosti za naloge nadziranja, ko pa sta sicer v uvodu omenjena ZAPPNI in zakon o splošnem upravnem postopku z navedbo členov, ki se nanašajo na določila za sam postopek. Zato tudi ni pomembno, če se v spodbijani odločbi posebej ne omenjajo zakonska določila o pristojnosti prvostopnega organa.

Spodbijano odločbo je po 54. členu ZAPPNI podpisala generalna direktorica tožene stranke in zato ne drži tožbeni očitek, češ da je odločbo izdala centrala Agencije v Ljubljani. Odločbo izda tisti, ki jo podpiše in zato ni bistveno, če je v uvodu spodbijane odločbe citirana Agencija kot pravna oseba.

Tudi po vsebinski strani tožba ni utemeljena. Tožena stranka je zanesljivo ugotovila, da je bila oprema, nabavljena do 1.10.1994 s plačilom le 5 % prometnega davka, odtujena že takoj ob dobavi, ker je po eni strani ni bilo v poslovnih prostorih tožeče stranke, po drugi strani pa se ni nanašala na dejavnost, za katero je bila sodno registrirana. Šlo je namreč za gostinsko opremo v velikem obsegu v vrednosti 13.234.808,93 SIT, ki se tudi zato ni mogla nabavljati le za reprezentančne namene oziroma za pogostitve poslovnih partnerjev tožeče stranke, kar še bolj potrjuje sama vrsta opreme: točilni pult za restavracijo, točilni pult v pivnici, zasteklena vitrina v klubski sobi, solatni bife, servirne omare, številne mize, klopi, oder itd. Vsa ta oprema se je nanašala na gostinsko dejavnost in se je tudi nahajala v gostinskih prostorih Gostilne A. Tožeča stranka sicer navaja, da je financirala prizidek k gostilni s pivnico, kjer je bila oprema; toda iz lokacijskega dovoljenja z dne 23.2.1994 in gradbenega dovoljenja z dne 14.4.1994 kot tudi same gradbene pogodbe št. 72/94 z dne 5.4.1994 izhaja, da je bil naročnik za prizidek M. kot lastnik nepremičnine, ne pa tožeča stranka.

Tudi ne drži tožbeno izvajanje, da bi tožeča stranka kot pravna oseba lahko nabavila opremo po znižani davčni stopnji ne glede na to, da ob nabavi opreme še ni bila registrirana za gostinsko dejavnost, ker je to dovoljeno zasebnikom še preden pridobijo dovoljenje za opravljanje registrirane dejavnosti, kot to sledi iz 1. odstavka 10. člena zakona o prometnem davku. Te določbe ni mogoče analogno uporabiti za tožečo stranko že zaradi prisilnega značaja davčne zakonodaje, ki ne dopušča analogije. Pravna oseba se lahko registrira za večino dejavnosti in tako tudi za gostinstvo, še preden izpolnjuje sanitarne, higienske, ekološke in druge predpisane pogoje, kar pomeni, da ni potrebno, da ob registraciji že izpolnjuje pogoje za izvajanje dejavnosti. Glede na tako ureditev lahko pravne osebe nabavljajo opremo za določeno dejavnost šele, ko so zanjo registrirane. V danem primeru je tožeča stranka nabavila opremo do oktobra 1994, na sodišču pa je predlagala vpis gostinske dejavnosti šele 1.12.1994. Sicer pa je odločilen sam vpis v sodni register, ne pa le predhodna prijava.

Tožba nadalje očita toženi stranki, da je na njeno zahtevo preknjižila nabavo opreme na samostojnega podjetnika in da zato ni dolžna plačati prometnega davka po 20 % stopnji. Iz sklepa organa prve stopnje z dne 20.2.1995 izhaja, da je v zvezi z opremo bila tožeči stranki naložena le dolžnost, "da vzpostavi evidentiranje poslovnih dogodkov v poslovne knjige v skladu z veljavno zakonodajo" in pri tem ni bilo dano nobeno konkretno naročilo. Pravna oseba je nabavila do oktobra 1994 leta sporno opremo, in ker jo je takoj odtujila, je dolžna plačati 20 % prometni davek z zamudnimi obrestmi že od takrat dalje. S kasnejšo knjigovodsko operacijo se te dejansko nastale obveznosti ne more rešiti. - Utemeljeno pri tem ugotavlja tožena stranka, da v času odtujitve opreme samostojnemu podjetniku le-ta ni izdal izjave, ki bi upravičevala uporabo le 5 % davčne stopnje pri nabavi opreme.

O predlogu tožeče stranke za odlog izvršbe je pristojen po 2. odst. 17. člena zakona o upravnih sporih organ, katerega akt se izvršuje, oziroma organ, ki je pristojen za izvršbo, če gre za akt organizacije, ki ni upravičena za izvršbo. Zato sodišče ni bilo pristojno, da bi odločalo o odlogu izvršbe, kot je to predlagala tožeča stranka.