VSRS Sklep III Ips 48/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

V stečajnem postopku proti E. - stečajni masi - je tožeča stranka prijavila terjatev na plačilo obresti od glavnice 5.802.539,00 SIT. Ker jo je eden od upnikov stečajnega dolžnika prerekal, je stečajni senat tožečo stranko napotil na pravdo zaradi ugotovitve njenega obstoja.

Tožbo, ki jo je vložila tožeča stranka na podlagi napotitvenega sklepa, je sodišče prve stopnje zavrglo. Menilo je, da tožeča stranka zanjo nima pravnega interesa. Dodatno je še navedlo, da je tožbo vložila zoper napačno pravno osebo. Pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. S stališči prvostopnega sodišča se je strinjalo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Upniki stečajnega dolžnika morajo v stečajnem postopku prijaviti vse terjatve, glede katerih želijo, da bi bile upoštevane pri razdelitvi stečajne mase. To velja tudi za terjatve na plačilo obresti. Ni namreč nujno, da bi se glavne terjatve, ki bi zapadle v plačilo kasneje, če ne bi prišlo do začetka stečajnega postopka, do dneva, ko je bil stečajni postopek začet, sploh že obrestovale. Če pa so se, so se (lahko) po različnih obrestnih merah. Tudi čas začetka obrestovanja je neznan. Vse omenjeno narekuje, da upniki v prijavi terjatev prijavijo tudi obrestne terjatve. V nasprotnem slučaju namreč njihov preizkus ni mogoč, upoštevati (tudi z rezervacijo ustreznih sredstev, če so za to izpolnjene predpostavke) pa jih tudi ni mogoče v sklepu o glavni razdelitvi. Zato ni mogoče sprejeti v reviziji izraženega stališča tožeče stranke, da je s tem, ko je prijavila glavno terjatev, prijavila tudi od glavne terjatve odvisno stransko terjatev na plačilo obresti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča dejstva, pomembna za odločitev:

- oklic o začetku stečajnega postopka je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ dne 9.11.1990,

- tožeča stranka je prijavila terjatev dne 7.5.1992,

- sklep o glavni razdelitvi stečajne mase je postal pravnomočen 19.11.1992,

- do zaključka naroka za glavno razdelitev sporna terjatev ni bila pravnomočno ugotovljena.

Po 1. in 2. odst. 126. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ štev. 84/89; v nadaljevanju: ZPPSL), lahko upnik prijavi terjatev še tudi po preteku 30 dnevnega roka za prijavo terjatev (6. točka 90. člena ZPPSL), vendar najkasneje do zaključka naroka za obravnavanje osnutka glavne razdelitve. Tudi za terjatve, prijavljene po 30 dnevnem roku, toda pred zaključkom naroka za preizkus glavne razdelitve, velja določba 1. odst. 127. člena ZPPSL o napotitvi na pravdo.

Če napoti stečajni senat upnika na pravdo zaradi ugotovitve obstoja terjatve, temu ni treba še posebej zatrjevati in izkazovati pravnega interesa za vložitev tožbe. Ta mu je priznan že s sklepom o napotitvi na pravdo. Obstojati pa mora ves čas postopka do konca glavne obravnave. Če v tem času preneha, tožnik pa tožbe ne umakne, jo sodišče zavrže.

Tožeča stranka je prijavila sporno terjatev po preteku 30 dnevnega roka. Prepozno prijavljena terjatev pa nima v stečajnem postopku enakega položaja kot pravočasno prijavljena. Če jo kdo prereka (to pa se je v obravnavanem primeru zgodilo), se pri glavni razdelitvi ne upošteva, razen če je pravnomočno ugotovljena do zaključka glavnega razdelitvenega naroka (4. odst. 126. člena ZPPSL).

Razdelitev stečajne mase se določi s sklepom o glavni razdelitvi. Čim postane ta pravnomočen, razdelitve ni mogoče več spreminjati. O razdelitvi naknadno doteklih sredstev odloča stečajni sodnik (147. člen ZPPSL), in sicer na podlagi sklepa o glavni razdelitvi. Vse to pa pomeni, da je pravni interes za ugotovitev obstoja prepozno prijavljene terjatve prenehal najkasneje s pravnomočnostjo sklepa o glavni razdelitvi. Ta pa je postal pravnomočen 19.11.1992. Ker je pravni interes za ugotovitev obstoja terjatve prenehal pred koncem glavne obravnave, je zato sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, sodišče druge stopnje pa pravilno zavrnilo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje.

Pravilno sta sodišči prve in druge stopnje opozorili tudi na okoliščino, da tožeča stranka glede na to, kdo je prerekal prijavljeno terjatev, sploh ni tožila prave osebe. To pa, glede na zgoraj povedano, za odločitev ni pomembno.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.