VSRS Sodba III Ips 18/95

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila pogodbo o zavarovanju (terjatev iz) potrošniških kreditov, ki jih je odobravala kupcem avtomobilov. Ker sta dva kupca potrošniški kredit prenehala odplačevati, tožena stranka pa svoje pogodbene obveznosti ne izpolni, zahteva njeno izpolnitev s tožbo.

Tožena stranka meni, da tožeči stranki ničesar ne dolguje. Do prenehanja odplačevanja kreditov je prišlo zaradi vojnih oziroma političnih dogodkov v bivši Jugoslaviji. Škode, nastale zaradi vojnih ali političnih rizikov pa zavarovalna pogodba ne krije.

Sodišče prve stopnje ugovorov tožene stranke ni upoštevalo zato, ker v zavarovalni pogodbi ni določbe, ki bi škodo, nastalo zaradi omenjenih dveh rizikov, izključevala iz zavarovanja. Po ugotovitvi, da dolguje tožena stranka tožeči stranki po pogodbenih določilih 270.155,60 SIT, je tožbenemu zahtevku ugodilo do omenjene višine, višjega je pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S pravnimi stališči prvostopnega sodišča se je strinjalo.

Proti sodbama sodišč druge in prve stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava - pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov štev. 35 z dne 23.11.1990 ob analogni uporabi 3. točke 2. odst. 713. člena zakona o pomorski in notranji plovbi (Ur. list SFRJ štev. 22/77...29/90; v nadaljevanju: ZPNP) ter glede na določbe 899. člena in 931. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). V njej navaja, da določb XXVII. poglavja ZOR ni mogoče uporabiti za pravna razmerja iz pogodb o zavarovanju terjatev (2. odst. 899. člena ZOR). Ne glede na to je treba upoštevati 931. člen ZOR. Če namreč v tistih pravnih razmerjih, v katerih se zavarovalnica pojavlja kot močnejši pogodbeni partner, 931. člen ZOR ščiti zavarovalnico tako, da ta ni dolžna povrniti škode, povzročene z vojnimi operacijami ali upori, razen če je bilo drugače dogovorjeno, potem ne bi bilo logično, da zavarovalnica ne bi imela takšne zaščite v takšnih pravnih razmerjih, kot je obravnavano, ko sta pogodbeni stranki v enakopravnem razmerju. Opozarja tudi na 713. člen ZPNP. Ker se tudi za plovbna zavarovanja ne uporabljajo določbe ZOR, meni, da bi bilo potrebno v obravnavani zadevi za odločitev analogno uporabiti določbe ZPNP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama. Ti nanjo nista odgovorili.

Zanteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na 2. odst. 899. člena ZOR se določbe XXVII. poglavja ZOR res ne uporabljajo za zavarovanje terjatev. To pa ni razlog za reševanje spora z analogno uporabo določb ZPNP, kot to predlaga Državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Določbe o zavarovanju, ki jih vsebuje ZPNP, urejajo samo plovbna zavarovanja. Ta natančneje opredeljuje 689. člen ZPNP. Obravnavano zavarovanje pa ni plovbno zavarovanje. Zato za odločitev o sporu ni ustrezna analogna uporaba določb, ki urejajo plovbna zavarovanja, oziroma tista druga zavarovanja, za katera se smiselno uporabljajo določbe o plovbnem zavarovanju (n. pr. 163. člen zakona o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi: Ur. list SFRJ štev. 22/77 in 12/85), ampak analogna uporaba tistih zakonskih določb, ki urejajo ostala zavarovanja, pa četudi izključujejo te zakonske določbe vojne in politične rizike iz zavarovanja drugače (ožje) kot določbe ZPNP. Ostala zavarovanja (razen pozavarovanja, kar pa za odločitev v sporu ni pomembno) pa ureja ZOR v XXVII. poglavju (primerjaj: 899. člen ZOR).

Prvi odst. 931. člena ZOR izvzema iz zavarovanja samo škodo, povzročeno z enim od vojnih rizikov - z vojnimi operacijami. To pa je škoda, ki je nastala kot neposredna posledica oboroženega boja med dvema stranema, ni nujno, da med dvema državama, pa tudi kot posledica nastopanja oboroženih enot ene od strani, zapletenih v spopad, zaradi uveljavljanja njenih ciljev.

Po 1. odst. 931. člena ZOR pa je izvzeta iz zavarovanja tudi škoda, ki je posledica uporov. Te lahko podvedemo pod pojem političnih rizikov, če niso prerasli že v oborožene operacije. Kadar to niso, tako da jih je mogoče opredeliti kot politični rizik, pa izraza "upor" ni mogoče razlagati tako široko, da bi izključili iz zavarovanja vsako škodo, nastalo zaradi dejanj, ki so jih izzvala politična nasprotja.

Sodišče se načeloma strinja z zahtevo za varstvo zakonitosti, da zavarovalnica tudi na podlagi pogodbe o zavarovanju terjatev ne odgovarja za škodo, ki je posledica vojnih oziroma političnih rizikov, vendar samo tako, kot je te razumeti ob zgoraj obrazloženi analogni uporabi 1. odst. 931. člena ZOR. Čeprav sodišči prve in druge stopnje omenjene določbe ZOR pri odločanju nista upoštevali, sta izpodbijani sodbi, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravno pravilni. Zaradi neupoštevanja omenjene zakonske določbe pa dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno. Sodišči sta ga namreč lahko ugotavljali samo v okviru trditvenega gradiva tožene stranke (primerjaj: 1. in 2. odst. 7. člena ZPP), ne pa preko njega (ne gre za situacijo iz 4. odst. 7. člena ZPP).

Zavarovalnica lahko uveljavi ugodnost iz 1. odst. 931. člena ZOR samo takrat, kadar je škoda posledica konkretnega škodnega dogodka, ki ga je mogoče opredeliti kot vojni ali politični rizik. Ker je po 2. odst. 931. člena ZOR na zavarovalnici breme dokazovanja obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo, je tudi zavarovalnica tista, ki mora zatrjevati konkreten dogodek, ki ga je mogoče opredeliti kot "vojni rizik" ali "politični rizik", da sploh lahko dokazuje obstoj vzročne zveze med njim in nastalo škodo. Takšnega konkretnega škodnega dogodka pa tožena stranka ni zatrjevala. Sklicevala se je samo pavšalno na vojno na območju bivše Jugoslavije, brez navedbe konkretnega dogodka, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot vojno operacijo in ki bi jemalcema kredita onemogočil nadaljnje odplačevanje kredita, na osamosvojitev Republike Slovenije, odhod JLA iz nje in prenehanje subjektov JLA, kar vse samo na sebi ni niti vojna operacija niti upor (pri tem opozarja sodišče še na 4. točko 7. al. 2. odst. 2. člena pogodbe o zavarovanju kreditov), in na blokado ZRJ. Ta pa je imela, tudi če bi jo lahko podvedli pod enega od omenjenih rizikov, za posledico samo prepoved prenosa finančnih sredstev v ZRJ, ne pa iz nje. Do nje pa je prišlo šele po resoluciji Varnostnega sveta OZN štev. 757/1992 z dne 30.5.1992 (tej je sledila uredba o sankcijah za njeno kršitev - Ur. list RS štev. 44/92 in zakon o njenem izvajanju - Ur. list RS štev. 53/92). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je tožeča stranka predložila toženi stranki zahtevka za poravnavo škode že 9.1.1992, torej pred uvedbo sankcij proti ZRJ.

Glede na zgoraj povedano izpodbijani sodbi nista nepravilni zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odst. 408. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.