931. člen ZOR

Za presojo utemeljenosti tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe z dne 20.10.1993, je treba uporabiti določbe 31. poglavja ZPP 1977. Arbitražna odločba se je lahko v okviru razloga iz 7. točke 485. člena v zvezi z 9. točko 421. člena navedenega zakona posredno izpodbijala tudi zaradi zmotne ali nepoopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vložitev zahteve pred arbitražo pretrga zastaranje (388. člen ZOR).

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Neodgovornost za prometni prekršek še ne pomeni, da voznica ni (so)odgovorna za nastanek škode po pravilih civilnega prava. Na odločbo sodnika za prekrške (niti obsodilno niti oprostilno) pravdno sodišče ni vezano, saj je vezano samo na obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Trditev, ki jo postavi izvedenec v svojem mnenju (enako velja tudi za navedbe prič) še ni trditev stranke, zato se mora stranka, ki svoj zahtevek ali obrambo temelji na takšnih navedbah drugih udeležencev v postopku, na te navedbe izrecno in konkretizirano sklicevati, da jih je mogoče šteti kot trditve strank.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Po 1. odstavku 931. člena ZOR zavarovalnica ni dolžna povrniti škode, ki je bila povzročena z vojnimi operacijami ali upori (razen, če je bilo dogovorjeno drugače), vendar pa pod pogojem iz drugega odstavka citiranega člena, da dokaže, da je škodo povzročil tak dogodek. Takšno dokazno breme za ekskulpacijo je običajno pravilo, izhajajoče tudi iz prvega odstavka 154. člena ZOR glede subjektivne odgovornosti oziroma iz 177. člena ZOR glede objektivne odgovornosti za škodo. Načelno sta torej sodišči druge stopnje in prve stopnje dali prav toženi stranki, da kot zavarovalnica ne odgovarja za škodo kot posledico vojnih oziroma političnih dogodkov, če to seveda dokaže.

Za zavarovanje terjatev se analogno uporabijo določbe XXVII. poglavja ZOR. ZOR v 931. členu izvzema iz zavarovanja samo škodo, povzročeno z enim od mejnih rizikov - oboroženimi operacijami. Izvzema pa iz zavarovanja tudi škodo, nastalo zaradi uporov. Te lahko opredelimo kot politični rizik, če niso prerasli v vojne operacije. Vsako politično nasprotje še ni upor.

S samim dejstvom, da je tožnikov avto zaradi podtaknjenega neznanega eksploziva razneslo v času desetdnevne vojne v R Sloveniji, še ni dokazano, da je škodo povzročila vojna operacija ali upor oziroma vojni dogodek.