VSRS Sodba III Ips 120/2006

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) je dolžna tožeči stranki (prvi toženki po nasprotni tožbi) v roku 15 dni od prejema te sodbe vrniti stroške odgovora na revizijo v višini 2.445,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku navedenega roka.

1Zaradi večje preglednosti je v obrazložitvi te sodbe družba I. d.o.o. - v stečaju, označena le kot tožeča stranka, družba C., d.d. le kot tožena stranka, družba I.,h. d.d., pa s skrajšano firmo I. d.d.

2I. d.d. je tožeči stranki odstopila terjatev, ki jo je imela proti toženi stranki iz naslova kreditne pogodbe in v zavarovanje katere je imela vknjiženo zastavno pravico na nepremičninah tožene stranke. V postopku prisilne poravnave, ki je bil uveden nad toženo stranko, je tožena stranka tožeči stranki navedeno terjatev v celoti priznala. Prerekala pa ji je pravico do ločenega poplačila, ker ob uvedbi postopka prisilne poravnave v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot zastavni upnik. Prenos hipoteke na tožečo stranko je bil namreč v zemljiško knjigo vpisan šele med postopkom prisilne poravnave nad toženo stranko. V skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave je tožena stranka tožeči stranki terjatev plačala v zmanjšanem, 20 % znesku. Ker tožeča stranka meni, da je kot ločitveni upnik upravičena do 100 % plačila, s tožbo zahteva razliko med zneskom, ki ji ga je tožena stranka že izplačala kot navadnemu upniku in celotnim dolgom.

3Tožena stranka je z nasprotno tožbo od tožeče stranke zahtevala dopustitev izbrisa vknjižbe prenosa terjatve od zastavnega upnika družbe I. d.d. na ime in v korist tožene stranke. Od družbe I. d.d. pa je zahtevala dopustitev izbrisa vknjižbe zastavne pravice in vknjižbe prepovedi odtujitve.

4Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in zavrnilo nasprotna tožbena zahtevka tožene stranke. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter stroškovno ugodi zahtevku iz nasprotne tožbe.

6Revizija je bila vročena tožeči I. d.d., tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

7Revizija ni utemeljena.

PREIZKUS UVELJAVLJANIH BISTVENIH KRŠITEV DOLOČB PRAVDNEGA POSTOPKA

8Kršitev prvega odstavka 360. člena ZPP, ki jo tožena stranka smiselno uveljavlja z navedbo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na argumente sodne prakse in strokovne literature glede vprašanja konstitutivnosti vpisa prenosa hipoteke v zemljiško knjigo, ni podana že zato, ker vprašanje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za odločitev o zadevi ni pomembno. Poleg tega pa je sodišče druge stopnje v tretjem odstavku na tretji strani svoje sodbe pojasnilo, zakaj se je glede pridobitve ločitvene pravice pridružilo materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

9Druga kršitev pravdnega postopka naj bi bila po mnenju tožene stranke storjena s tem, da je sodišče prve stopnje v sodbi upoštevalo parcelno številko obremenjene nepremičnine, ki jo je tožeča stranka navedla po prvem pripravljalnem naroku. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je navedba parcelne številke predstavljala popravo tožbene navedbe. Tožena stranka meni, da je šlo za prepovedano in prekludirano novoto, ki je sodišče ne bi smelo upoštevati in bi moralo zahtevek brez parcelne številke obremenjene nepremičnine zaradi nesklepčnosti zavrniti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen. Tožeča stranka je v svojem prvotnem tožbenem zahtevku obremenjeno nepremičnino že označila s številko zemljiškoknjižnega vložka in imenom katarske občine, tako da s tem, ko je opisu kasneje dodala edino parcelno številko, ki se v temu vložku nahaja, svojih navedb ni spreminjala.

MATERIALNOPRAVNI PREIZKUS

10Sporno razmerje je nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 Odl. US: U-I-300/04-25, 29/2007 Odl.US: U-I-267/06-41, 40/2007), kar pomeni, da se glede na 1060. člen OZ uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in spremembe). Sklep sodišča o odreditvi zavarovanja denarne terjatve na podlagi sporazuma strank je bil izdan po določbah Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. l. SFRJ, št. 20/1978, do sklenitve sporazuma in izdaje sklepa je prišlo do sprememb in dopolnitev objavljenih v Ur. l. SFRJ, št. 6/1982, 74/1987, 57/1989, 20/1990, 27/1990). Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/1993) je treba uporabiti skupaj s spremembami in dopolnitvami objavljenimi v Ur. l. RS, št. 74/1994 Odl. US, 8/1996 Odl. US: U-I-114/95, 25/1997-ZJSRS, 39/1997, 1/1999-ZNIDC, 52/1999.

11Tožena stranka se je proti tožbenemu zahtevku po tožbi branila z dvema ugovoroma: z ugovorom zastaranja in s prerekanjem obstoja ločitvene pravice, ki bi preprečila pravni učinek potrjene prisilne poravnave na terjatev tožeče stranke. Na slednjem sta temeljila tudi njena zahtevka po nasprotni tožbi.

O ugovoru zastaranja

12Sodišči nižjih stopenj sta pravilno zavrnili ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. O obstoju in zapadlosti terjatve, katere plačilo je kot cesionar zahtevala tožeča stranka, sta prvotni stranki posojilne pogodbe (I. d.d. in tožena stranka) sklenili sporazum po 251.c členu ZIP (četrti odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje). Trditev tožene stranke, da je bil takšen sporazum le osnova za pridobitni način in nič več, je napačna. Drugi odstavek 251.c člena ZIP je izrecno določal, da ima podpisani zapisnik o sporazumu strank moč sodne poravnave. To pa pomeni, da za vtoževano terjatev po prvem odstavku 379. člena ZOR velja desetletni zastaralni rok. Po 361. členu ZOR je začel teči prvi dan po zapadlosti obveznosti (21. 1. 1993), nato pa bil pred potekom prvič pretrgan 23. 10. 1998 z vložitvijo prijave terjatve v postopku prisilne poravnave drugič pa z vložitvijo tožbe 9. 3. 2001 (388. člen ZOR).

O pravici do ločenega poplačila

13Potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatve upnikov, ki so krite z ločitveno pravico (prvi odstavek 60. člena ZPPSL), razen če je bila pravica do ločenega poplačila pridobljena z izvršbo v zadnjih dveh mesecih pred izdajo sklepa o začetku prisilne poravnave (drugi odstavek 60. člena ZPPSL).

14Tožeča stranka je bila od 29. 9. 1999 (ko je bil na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 30. 12. 1994 vpisan prenos hipoteke iz prvotnega zastavnega upnika nanjo) v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica hipoteke. Hipoteka je bila sicer ustanovljena 14. 10. 1992 z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi sklepa sodišča o odreditvi zavarovanja denarne terjatve na podlagi sporazuma strank (I. d.d. kot upnika in tožene stranke kot dolžnika). Sklep o odreditvi zavarovanja na podlagi sporazuma strank je imel naravo sklepa o zavarovanju (drugi odstavek 251.d člena ZIP). 15. Ker je bila terjatev tožeče stranke zavarovana z zastavno pravico in te zastavne pravice ni dobila z izvršbo v zadnjih dveh mesecih pred izdajo sklepa o začetku prisilne poravnave, 22. 2. 2000 potrjena prisilna poravnava tožene stranke nanjo ni imela pravnega učinka. To pa pomeni, da je tožeča stranka od tožene stranke utemeljeno zahtevala plačilo razlike med zneskom, ki ji je že bil plačan kot navadnemu upniku in celotnim dolgom. 16. Stališče tožene stranke, da je za presojo, ali je tožeča stranka imela ločitveno pravico, odločilen dan uvedbe prisilne poravnave, je zmotno. V ZPPSL namreč ni podlage za sklep, da bi moral upnik, ki bi želel uveljavljati pravico do ločenega poplačila iz naslova že obstoječe, v postopku zavarovanja pridobljene zastavne pravice, le to pridobiti pred uvedbo postopka prisilne poravnave, kakor je to določeno za z izvršbo pridobljene pravice do ločenega poplačila. To pomeni, da v reviziji izpostavljeno vprašanje, ali je tožeča stranka pridobila pravico do ločenega poplačila že s samo cesijo zavarovane terjatve, ali pa šele z vpisom prenosa hipoteke nanjo v zemljiški knjigi, za odločitev v tej zadevi sploh ni relevatno in ga Vrhovno sodišče ne bo obravnavalo. Za odločitev zadostuje ugotovitev, da je imela tožeča stranka pred potrditvijo prisilne poravnave svojo terjatev zavarovano z v zemljiški knjigi vpisano zastavno pravico na nepremičnini tožene stranke in da ta zastavna pravica ni bila pridobljena z izvršbo (v zadnjih dveh mesecih pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave).

17Pravilna je tudi odločitev sodišč nižjih stopenj o neutemeljenosti zahtevkov po nasprotni tožbi. Vpis prenosa zastavne pravice od prvotnega zastavnega upnika (I. d.d.) na tožečo stranko je bil dopusten in je imel (zgoraj opisane) pravne učinke. Tožena stranka nima prav, ko ob sklicevanju na določbe tretjega odstavka 111. člena ZPPSL trdi, da se vpis prenosa zastavne pravice sploh ne bi smel opraviti, ker predlog za vpis ni bil vložen pred uvedbo postopka prisilne poravnave. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se določbe 111. člena ZPPSL za postopek prisilne poravnave ne uporabljajo, ker je vpliv prisilne poravnave na postopke izvršb in zavarovanj posebej urejen v 36. členu ZPPSL (primerjaj prvi odstavek 71. člena ZPPSL) . Prvi odstavek 36. člena ZPPSL določa, da od začetka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti nove izvršbe v zavarovanje, nikjer pa ne določa, da med postopkom prisilne poravnave ne bi bilo dovoljeno v zemljiško knjigo vpisati prenosa (sedem let stare) hipoteke na novega zastavnega upnika. To bi bilo glede na to, da lahko dolžnik med postopkom prisilne poravnave pod določenimi pogoji celo obremeni svoje premoženje (primerjaj drugi in četrti odstavek 31. člena ZPPSL), tudi nelogično.

18Drugačna razlaga ne bi imela opore v jasnem namenu določb 36. člen ZPPSL o učinkih postopka prisilne poravnave na postopke izvršb in zavarovanj in 60. člena ZPPSL o učinkih potrjene prisilne poravnave na terjatve upnikov. To je preprečitev poslabšanja dolžnikovega položaja in zagotovitev enakega položaja upnikov, ki pa z vpisom singularnega pravnega nasledstva na strani zastavnega upnika že ustanovljene hipoteke ni z ničemer ogrožen.

19S tem je odgovorjeno na tiste revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker so vse presojane odločitve materialnopravno pravilne, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

20Po prvem odstavku 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo o stroških revizijskega postopka. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, po prvem odstavku 154. člena ZPP sama nosi svoje revizijske stroške. Tožeči stranki pa mora povrniti stroške sestave odgovora na revizijo v višini 1.377,00 EUR (zahtevanih 3.000 točk po Odvetniški tarifi) skupaj z 20% DDV in takso za odgovor na revizijo v višini 792,86 EUR (10.000 točk po Zakonu o sodnih taksah in njegovi taksni tarifi). Če bo tožena stranka zamudila s plačilom stroškov postopka, bo poleg njih dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006, Pravna mnenja I/2006).