VSRS Sklep III Ips 27/95

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi z dne 23.6.1992 vzdržalo v veljavi glede zneska 530.600,20 SIT, glede zneska 859.899,80 SIT pa ga je razveljavilo tudi v še ne razveljavljenem delu in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Menilo je, da tožena stranka po pogodbi štev. 137/91, sklenjeni med tožečo stranko in Mednarodnim podjetjem d.o.o. dne 7.2.1991, ni dolžna plačati terjatev, zapadlih v plačilo pred ustanovitvijo tožene stranke, to je pred 28.11.1991.

Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki tudi znesek 859.899,80 SIT. Menilo je, da je tožena stranka vstopila v pogodbo štev. 137/91 namesto Mednarodnega podjetja d.o.o. in prevzela s tem tudi vse njegove obveznosti. Zato mora plačati tudi znesek 859.899,80 SIT.

V pravočasno vloženi reviziji uveljavlja tožena stranka revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče po pooblastilu iz 386. člena ZPP po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bilo na pritožbeni stopnji materialno pravo zmotno uporabljeno. Po 34. členu zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur list SFRJ štev. 2/74; v nadaljevanju: ZPPCP) sta namreč zakonita bistvena sestavna dela pogodbe o prevozu stvari v cestnem prometu tudi opredelitev stvari, ki je predmet prevoza, na način, ki ga določa 38. člen ZPPCP, ter navedba namembnega kraja. Teh bistvenih sestavnih delov pogodba štev. 137/91 nima. Zato to ni prevozna pogodba po ZPPCP, ampak pogodba, s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bosta sklepali pogodbe o prevozu stvari. Za vsak prevoz pa je bila sklenjena posebna prevozna pogodba (ZPPCP zanjo ne predpisuje obličnosti).

Glede na navedeno za odločitev v sporu ni pomembno, ali je tožena stranka vstopila v pogodbo štev. 137/91 namesto Mednarodnega podjetja d.o.o. Zato tudi revizijski razlogi (tako bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot tudi zmotna uporaba materialnega prava), ki jih navezuje tožeča stranka na materialno pravno stališče, ki je bilo podlaga izpodbijani odločitvi pritožbenega sodišča, za odločitev na revizijski stopnji niso pomembni. Pomembno je samo, ali je tožena stranka na kakršen koli način prevzela obveznosti iz pogodb o prevozu stvari, sklenjenih na podlagi pogodbe štev. 137/91 pred njeno ustanovitvijo.

V dvostransko obveznih pogodbah je vsaka pogodbena stranka tako upnik kot tudi dolžnik. Odstop pogodbe po 145. členu ZOR predvideva prehod celotnega pogodbenega razmerja od odstopnika na prevzemnika, to je prehod tako upravičenj kot tudi obveznosti. Čim pa je ena pogodbena obveznost zaradi izpolnitve prenehala, so glede druge možni samo še prenosi v obliki cesije terjatve oziroma prevzema dolga.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni dovolj dejanskih podatkov za njegovo pravilno uporabo na revizijski stopnji. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (2. odst. 395. člena ZPP).

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.