VSRS Sklep VIII Ips 280/2002

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje (1. in 2. točka izreka) se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 15.4.1992 in 2.7.1992 ter za izplačilo nadomestila plače in regresa za letni dopust za čas od 8.1.1993 dalje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu voznika tovornjaka v komercialni enoti v B., ki je bilo ukinjeno, zakonito prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Ker je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca, je ugodilo njegovemu podrednemu zahtevku za plačilo odpravnine v znesku 400.436,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1993 dalje do plačila. Zaradi umika reintegracijskega dela tožbenega zahtevka je s sklepom v tem delu postopek ustavilo. Ponovno uveljavljeni zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo, je zavrglo.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge po 370. členu ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da v postopku niso bili ugotovljeni elementi programa reševanja tožnika kot trajnega presežka. Zato mu je delovno razmerje prenehalo zaradi razlogov, ki niso določeni v zakonu o delovnih razmerjih. Ker iz izpodbijanih sklepov tožene stranke z dne 15.4.1992 oziroma 2.7.1992 ni razvidno, da bi bil tožnik tehnološki presežek, pač pa je bilo to dejstvo ugotovljeno šele s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. III Pd 16/2000 z dne 19.10.2000, bi moral tožniku začeti teči šestmesečni odpovedni rok iz 36. e člena ZDR od tega dne dalje. Sodišče bi moralo torej do 19.10.2001 tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika stroškovno v celoti ugodi, oziroma podredno, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 1. odstavkom 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Neposredni predmet presoje v obravnavanem sporu je zakonitost konkretnega in dokončnega sklepa tožene stranke, na podlagi katerega je tožniku s 15.4.1992 (dejansko 8.1.1993) prenehalo delovno razmerje. Ker v izpodbijanem sklepu ni bil naveden zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja, sta sodišči, izhajajoč iz ugotovitve, da je bilo delovno mesto tožnika v B. ukinjeno, v sodnem postopku samostojno ugotavljali obstoj pravne podlage iz 36. e člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). S tem pa sta prekoračili svoja pooblastila iz 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98 - ZDSS), saj je predmet sodne presoje v tem sporu lahko le odločanje o zakonitosti dokončnega sklepa tožene stranke, torej njegova skladnost s formalnim in materialnim pravom.

Presoja materialne zakonitosti sklepa tožene stranke obsega uporabo materialnega prava, presoja formalne zakonitosti pa vprašanje pristojnosti organa za izdajo sklepa, pravilnost in zakonitost predhodnega postopka in sestavne dele izpodbijane odločbe. Presoja formalnih zakonitosti pa vsebuje tudi oceno dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, ki je tekel pri toženi stranki, saj brez te presoje ni mogoča uporaba materialnega prava. Ob ugotovitvi, da izpodbijani sklep tožene stranke sploh ni vseboval dejanske in pravne podlage za njegovo izdajo, bi moralo sodišče v skladu s 1. odstavkom 24. člena ZDSS ugotoviti njegovo formalno in materialno nezakonitost in kot pravno posledico te ugotovitve v skladu s 1. točko 1. odstavka tega člena razveljaviti odločitev tožene stranke in vzpostaviti stanje, ki je bilo pred izdajo odločbe. Sodišče namreč nima pravice samostojno ugotavljati načina prenehanja delovnega razmerja in ne sme na podlagi dokazov izvedenih šele v sodnem - in ne v predhodnem postopku - odločati o zakonitem razlogu za prenehanje delovnega razmerja delavcu, če ta razlog ni bil vsebovan v izpodbijani odločbi delodajalca.

Za presojo zakonitosti odločitve, da je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca, bi morala tožena stranka izvesti postopek določen v 34. in 1. odstavku 35. člena ZDR. Po navedenih določbah je poslovodni organ v primeru, če ugotovi obstoj trajnega prenehanja potreb po delavcih, dolžan določiti število in kategorije presežnih delavcev. Izbiro med delavci iste kategorije, v okviru katere so ugotovljeni presežki, opravi poslovodni organ oziroma organ upravljanja po kriterijih, ki jih določajo pravila 36. b člena ZDR ter pravila kolektivnih pogodb oziroma splošnega akta delodajalca (3. odstavek 36. d člena). Ker tožena stranka ob ukinitvi svoje komercialne enote v B. - v kateri je bil razporejen tudi tožnik - programa razreševanja presežkov v smislu 1. odstavka 35. člena ZDR ni sprejela, pomeni opustitev tega dolžnostnega ravnanja kršitev zakonitosti postopka ugotavljanja presežnih delavcev. Tudi ta nezakonitost ima za posledico razveljavitev tožniku izdanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je zato podan. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in na podlagi 2. odstavka 380. člena ZPP razveljavilo odločitvi nižjih sodišč tudi v ugoditvenem delu (2. točka izreka sodbe prve stopnje). Obe sta namreč izhajali iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da je podredni tožbeni zahtevek utemeljen, zato sta zavrnili primarni tožbeni zahtevek. Ta je iz razlogov, navedenih zgoraj, utemeljen. Tožnik je v skladu z določbo 2. odstavka 188. člena ZPP (1977)

primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa odbora za delovna razmerja tožene stranke z dne 15.4.1992 in sklepa delavskega sveta z dne 2.7.1992 in plačila plač za čas od 8.1.1993 dalje in podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine v znesku 400.436,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki sta v medsebojni zvezi, uveljavljal tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu, torej podrejenemu tožbenemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, torej glavni ali primarni tožbeni zahtevek, ni utemeljen. Glede na naravo tako postavljenih zahtevkov odločitev o ugoditvi podrejenemu tožbenemu zahtevku ni mogla postati pravnomočna pred pravnomočno zavrnitvijo glavnega tožbenega zahtevka. Ali povedano drugače:

sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu - rednem ali izrednem - s katerim tožnik izpodbija zavrnitev glavnega tožbenega zahtevka, mora razveljaviti izpodbijano sodbo tudi v delu, s katerim je bilo ugodeno podrejenemu tožbenemu zahtevku, čeprav tožnik odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku izrečno ne izpodbija, če razveljavi odločitev o zavrnitvi glavnega tožbenega zahtevka (pravno mnenje, sprejeto na Občni seji VS SRS dne 26.12.1989).

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem moralo na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP ugoditi reviziji in obe sodbi nižjih sodišč razveljaviti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje glede vtoževanih denarnih zahtevkov. Zato bo to moralo z izvedbo dokazov - ki jih po dostavi podatkov o višini plače tožnika na zadnji obravnavi ni izvedlo -

storiti v nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje.