VSL Sklep II Cp 1687/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Tožnica kot kreditojemalka in zastaviteljica je s toženko 9. 2. 2006 sklenila Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 000 in 16. 2. 2006 Notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, notarja A. A., opr. št. SV 357/06. Predmet pogodbe je bil dolgoročni kredit v višini 122.770 CHF, namenjen za nakup stanovanja, z dobo vračila v 240 mesečnih obrokih, v njegovo zavarovanje pa je bila na tožničinih nepremičninah ustanovljena in vknjižena hipoteka. V predmetnem postopku tožnica uveljavlja ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, notarskega zapisa te pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, plačilo 43.319,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, izbris te in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2Tožnica je za zavarovanje nedenarne terjatve vložila predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 11. 2024 delno ugodilo in tožnici do pravnomočne odločitve v zadevi odložilo plačilo mesečnih obrokov. Sočasno je odločilo, da ima začasna odredba učinek sklepa o izvršbi in da so stroški izdaje začasne odredbe nadaljnji pravdni stroški.

3Z izpodbijanim sklepom je toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo.

4Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP.¹ Predlaga spremembo z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe oz. podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistveni pritožbeni očitki bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje skladno s 1. odst. 360. čl. ZPP tudi odgovorjeno.

5Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v primerljivih zadevah, ki obravnavajo tematiko potrošniških kreditnih pogodb v valuti CHF, na večino istovrstnih pritožbenih navedb v sodni praksi že odgovorjeno. Pritožbeno sodišče se zato sklicuje nanjo. Hkrati poudarja, da je obravnavan postopek zavarovanja, v katerem je sodišče prve stopnje primorano odločati hitro, ob sočasno znižanem standardu dokazanosti, oboje pa opredeljuje tudi zahtevano stopnjo obrazloženosti odločbe. Temu je sodišče prve stopnje zadostilo, navedlo je ustrezne in pravilne razloge o odločilnih dejstvih, njegovo odločitev pa je mogoče preizkusiti. Pritožnica sicer na več mestih v pritožbi uveljavlja kršitev 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in zatrjuje, da na večino ugovornih navedb sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju gre za neutemeljene in pavšalne očitke. Izostanek razlogov o neodločilnih dejstvih pa nenazadnje ne konstituira kršitve postopkovnih določb.

8Ne drži, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo tožničinih navedb oz. na podlagi pomanjkljivega predloga za izdajo začasne odredbe (iz katerega naj ne bi bilo mogoče razbrati zavarovanje katere terjatve naj bi tožnica zahtevala). Vsebina predloga je jasna, nedenarna terjatev na ničnost oziroma neveljavnost pravnih poslov pa ustrezno formulirana. Sodišču pri tem ne gre očitati, da se do ugovora o kršitvi razpravnega načela ni opredelilo, saj je na to odgovorilo v 10. tč. obrazložitve sklepa.

9Pritožnica neutemeljeno oporeka pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje mora materialno pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti, to pa vključuje tudi pravo Evropske unije (EU). Slednje je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno, njegovo uporabo v 3. a členu nalaga tudi Ustava RS. Pravo EU razlaga SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča držav članic. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (oz. razlagam slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. SEU je v sodbi C-287/22 odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 (v nadaljevanju Direktive) v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Pritožbene navedbe, da Direktive in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene. Res je, kar navaja pritožba, da obveznost lojalne razlage evropskega prava ni absolutna, ampak je omejena s splošnimi načeli, zlasti pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, pri čemer direktive ne morejo biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Vendar sodišče prve stopnje ni neposredno uporabilo direktive, niti ni nacionalnega prava razlagalo contra legem, temveč pro legem, saj se je oprlo na slovensko zakonodajo, ki je veljala v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ZVPot², OZ³).

10Drži tudi, da se nacionalno sodišče pri črpanju iz sodne prakse SEU ne sme zadovoljiti zgolj z izrekom njegovih sodb, temveč mora preveriti, če so dejanske okoliščine v bistvenem podobne slovenskim in ali gre tudi v Sloveniji za podobne finančne instrumente.⁴ Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na odločitev SEU v zadevi C-287/22, ki je tekla v zvezi s tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti hipotekarnega kredita, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je imela valutno klavzulo v CHF. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so finančni instrument in okoliščine iz zadeve C-287/22 v bistvenem podobne okoliščinam iz te pravde. Pritožnica pa niti ne konkretizira, v čem naj bi se razlikovale, kot tudi ne, v čem naj bi se poljska zakonodaja varstva potrošnikov pomembno razlikovala od slovenske.⁵

11Pritožnica nadalje oporeka izpolnjenosti pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Pri tem sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo verjetnost obstoja terjatve, saj je bila tožnica ustrezno opozorjena na prevzeta tveganja, v vsakem primeru pa je njen zahtevek že zastaral. O ugovoru zastaranja se je sodišče prve stopnje opredelilo v 23. tč. obrazložitve. Pravilno je navedlo, da se izdana začasna odredba ne nanaša na zavarovanje denarne terjatve tožnice zato mu ni bilo treba presojati, ali je kondikcijski zahtevek tožnice že zastaran. Sicer gre pritrditi pritožbi, da bi zastaranje lahko pričelo teči tedaj, ko je tožnica izvedela ali bi ob ustrezni skrbnosti lahko izvedela za razloge ničnosti, vendar kot pojasnjeno, v tej fazi postopka zastaranje kondikcijskega zahtevka na izrečen ukrep zavarovanja nima vpliva. Po oceni pritožbenega sodišča je treba verjetno ničnost pogodbe v tem postopku zavarovanja prvenstveno presojati v povezavi z izbrisno tožbo pri čemer opozarja, da pritožba niti ne zatrjuje, da bi v tem delu prišlo do zastaranja. Širša pojasnila sodišča o ugovoru zastaranja so tako nepotrebna, pritožbene navedbe, ki temu nasprotujejo, pa pravno nepomembne.

12V zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti pritožnica navaja, da je sodišče sledilo zgolj golim navedbam tožnice napram kreditni pogodbi, natančneje njenemu 20. členu, ki izkazuje, da se je tožnica z riziki že predhodno seznanila in jih v celoti sprejela. Opozarja še, da je bila kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki kot javna listina potrjuje resničnost tistega, kar je zapisano v njej, torej tudi resničnost dejstva, da je bila tožnica opozorjena na valutno tveganje. Takšne navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju novejše in nadgrajene prakse, ki je bila na podlagi sodb SEU v zadevah Paribas⁶ vzpostavljena s sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ter razdelana in utrjena z njegovimi nadaljnjimi odločbami,⁷ skrbno pojasnilo kakšna mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti⁸ in zakaj je toženki ni uspelo verjetno izkazati. Pri tem je izhajalo iz trditev obeh strank, listinskih dokazov ter zaslišanja tožnice in bančne uslužbenke. V kreditni pogodbi in notarskem zapisu je bilo po navedbah pritožbe zapisano le, da je bila tožnica opozorjena na tveganja, vključno z valutnim tveganjem. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, kakšna naj bi bila konkretna vsebina opozorila na valutno tveganje. Glede na ustaljeno sodno prakso zgolj pavšalno in abstraktno opozorilo na valutno tveganje oz. valutna ali tečajna nihanja ne zadošča. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (1. odst. 23. čl. ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (1. odst. 88. čl. OZ).

13Zakaj je za verjetno izkazana tudi nevarnost po 2. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ⁹ je sodišče pravilno obrazložilo v 24. tč. obrazložitve, njegovi razlagi pa pritrjuje pritožbeno sodišče. Čeprav ima pritožba prav, da je skladno z nacionalno zakonodajo treba regulacijsko začasno odredbo obravnavati restriktivno, pa jo je, kot že pojasnjeno zgoraj, treba razlagati tudi evroskladno (skladno z odločbo SEU C-287/22). Polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive je mogoče zagotoviti le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Pritožbeni očitek, da ima stranka možnost priviligirane spremembe tožbe (186. čl. ZPP), ni relevanten. Tudi s priviligirano spremembo tožbe namreč nastanejo odvetniški stroški, za zvišan tožbeni zahtevek pa je treba plačati sodno takso. Cilj ukrepa zavarovanja je, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenih pogodbenih pogojev (sploh) ne bi bilo. Povedano drugače, s tem, ko tožnica za verjetno izkazuje nepoštenost glavnega pogodbenega pogoja in posledično ničnost pogodbe, vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov ne more vzpostaviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. Za tožnico kot potrošnico pa predstavlja prekomerno breme, ki je izenačeno s težko nadomestljivo škodo. V tem se izkaže 'nujnost'¹⁰ izdaje regulacijske začasne odredbe in pravilnost sprejete odločitve po 1. odst. 272. čl. in 2. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ.

14Pritožnica izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri obračunu preplačila kredita upoštevati tudi ustrezne pogodbene obresti kot nadomestilo za izposojen denar. Če bi jih upoštevalo, bi ugotovilo, da vsa plačila, ki presegajo glavnico še ne pomenijo preplačila. Tega ne kvantificira, glede podlage za takšen pogled pa izpostavlja Predlog VSRS II Ips 14/2025 z dne 21. 5. 2025, s katerim je na SEU postavilo predhodno vprašanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo (zgolj) evrsko glavnico brez obrestnega dela¹¹. Za sprejetje ukrepov zavarovanja pogoj preplačila kredita ni zahtevan, čeprav je sodišče ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka (zavarovanja) pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo. Neutemeljeni so tudi očitki, da so tožničine navedbe, ki bi omogočale tehtanje neugodnih posledic zanjo v primeru nadaljnjega odplačevanja obrokov po kreditni pogodbi, pavšalne. V tem delu se pritožnica sklicuje na sklep Višjega sodišča v Kopru (I Cp 126/2024 z dne 9. 5. 2024) s čimer pa ne more uspeti, saj ena odločba še ne pomeni ustaljene sodbe prakse. Zlasti upoštevajoč dejstvo, da je sodna praksa v poznejših zadevah zavzela drugačno stališče¹².

15Glede povzemanja vsebine predloga VSRS za postavitev predhodnega vprašanja SEU, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je SEU s Sklepom z dne 24. 2. 2026¹³ že podalo odgovor, ki takšnemu pritožbenemu stališču nasprotuje. Poudarilo je, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi določb nacionalnega prava, ki urejajo kondikcijski zahtevek, v skladu s katero lahko banka, ki je odobrila pogodbo o hipotekarnem kreditu¹⁴ od potrošnika upravičeno zahteva nadomestilo za uporabo izplačanih sredstev, ki presega vračilo posojenega kapitala in morebitnih zamudnih obresti.¹⁵

16Sklepno pritožbeno sodišče še dodaja, da toženkine navedbe o relativizaciji pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe niso utemeljene. Kljub večjemu številu tovrstnih sporov je sodišče prve stopnje upoštevajoč okoliščine konkretnega primera pravilno sledilo sodni praksi, pri čemer ni zaznati, da bi sočasno postopalo pristransko ali arbitrarno.

17Glede na vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

18Ker gre za postopek zavarovanja znotraj pravdnega postopka, ki še ni končan, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (165. čl. ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS. št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.
³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Gl. VSL II Cp 1502/2024 z dne 17. 10. 2024, II Cp 1401/2025 z dne 7. 10. 2025.
⁵ Pritožbena sodišča so že večkrat poudarila, da je poljsko pravo varstva potrošnikov, ki je bilo v ozadju predhodnega vprašanja v zadevi C-287/22, v bistvenem podobno slovenskemu. Zato je povsem na mestu, da se razlogi te zadeve uporabijo tudi v postopkih pred slovenskimi sodišči.
⁶ Sodbi C-776/19 do C-782/19 in C-609/19, obe z dne 10. 6. 2021.
⁷ II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 in II Ips 69/2023 z dne 20. 3. 2024.
⁸ Potrošnik mora biti celostno informiran, da lahko sprejme preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj, ob hkratnem vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno aprecira in se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, tudi toliko, da je več ne bodo mogli nositi.
⁹ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. L. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.
¹⁰ Iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22 izhaja, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska.
¹¹ Gl. VSL II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 in druge.
¹² Gl. VSL II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, I Cp 1418/2024 z dne 11. 10. 2024 in številne druge.
¹³ Zadeva C-368/25.
¹⁴ Za katero je v tej fazi postopka izkazano, da je verjetno nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati.
¹⁵ Ob predpostavkah poštenega ravnanja banke in kreditne pogodbe, ki je skladna s temeljnimi moralnimi načeli nacionalnega prava.