UPRS Sodba I U 386/2023-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obračunsko obdobje januar - marec 2021 v znesku 2.488,52 EUR in pripadajoče obresti v znesku 533,65 EUR (1. točka izreka); odmerjeni davek in obresti morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe (2. točka izreka); po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (3. točka izreka); davčnemu organu posebni stroški niso nastali, tožnik pa ni priglasil stroškov (4. točka izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen nadzor obračuna DDV v zvezi z odbitkom DDV za nabavo osebnega vozila BMW 318D, letnik 1993, v vrednosti 11.311,47 EUR. Tožnik je davčnemu organu predložil obračun DDV za davčno obdobje januar - marec 2021, v katerem je izkazal presežek DDV v znesku 2.186,00 EUR. Ob sklicevanju na 63. in 66.c člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter upoštevaje, da ima tožnik registrirano tudi dejavnost dajanja lahkih motornih vozil v najem in zakup, je davčni organ tožnika pozval, da izkaže, da nabavljeno osebno vozilo daje v najem in z njim opravlja obdavčljivo dejavnost. Tožnik je predložil račun št. 9/2021 z dne 5. 4. 2021, iz katerega izhaja, da je zadevno vozilo v mesecu aprilu 2021 oddal v najem odvetniku A. A. v vrednosti 366,00 EUR z vključenim DDV. A. A. je hkrati zakoniti zastopnik tožnika, kar pomeni, da gre za povezano osebo, zato obstaja možnost izogibanja plačilu DDV. Ker tožnik kljub ponovnem pozivu k predložitvi dodatnih dokazil, da vozilo uporablja za opravljanje obdavčene dejavnosti in da ne gre za navidezne pravne posle, le-teh ni predložil, niti ni sam popravil vstopnega DDV, po odločitvi davčnega organa za nabavljeno vozilo niso bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka DDV.

3Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo. Obrazložilo je, da predloženo potrdilo o plačilu najema z dne 21. 4. 2021 predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Ob tem še pojasni, da tudi, če je finančni tok - plačilo enega računa izkazano, iz tega ni mogoče sklepati na kontinuirano oddajanje vozila v najem kot opravljanje obdavčene dejavnosti. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je bilo vozilo dano v najem tudi tretji osebi, pa toženka pojasni, da gre za pavšalno trditev, za katero tožnik ne predloži dokazil. Podobno velja za trditve, da zaradi spleta okoliščin, predlaganega stečaja in prisilne poravnave, ni mogel opravljati dejavnosti rent-a-car.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vztraja, da se je vozilo dejansko oddajalo v najem, izstavljali so se računi, na katerih se je obračunal DDV. Po izdaji odločbe in plačanem dodatnem davku, je vozilo prodal in kupcu obračunal DDV, zato je bil proračun neupravičeno obogaten. Tožnik pojasnjuje, da je izstavil več računov za najem vozila in poslovnih prostorov, med drugim odvetniku A. A. Za najem poslovnih prostorov je odvetniku izdajal račune v višini 1.000,00 EUR mesečno, povišano za DDV, izstavljen pa je bil tudi račun za najem avtomobila v višini 300,00 EUR, povišano za DDV. Iz potrdila o plačilu je razvidno, da so bili računi poravnani. Vozilo je bilo kupljeno za opravljanje dejavnosti, ki pa je tožnik zaradi spleta okoliščin, ko je bil predlagan tudi stečaj in prisilna poravnava, ni uspel normalno opravljati. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži vrnitev stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in pojasnjuje, da je predmet izpodbijane odločbe pravilnost obračuna DDV za obdobje od januarja do marca 2021 v delu, ki se nanaša na odbitek DDV. Prodaja vozila ni predmet tega postopka, saj gre za kasnejšo in ločeno transakcijo. Tožnik pri tem niti ne pojasni, kdaj naj bi do zatrjevane prodaje prišlo in za to ne predloži nobenih dokazil. Ker naj bi do prodaje prišlo po izdaji izpodbijane odločbe, davčni organ tega dogodka niti ni mogel upoštevati. Če bi pri tej transakciji morebiti prišlo do neutemeljenega obračuna DDV, pa ima tožnik v skladu z 88.b členom ZDDV-1 možnost popravka na podlagi samoprijave.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico do odbitka vstopnega DDV v zvezi z nakupom osebnega vozila BMW. Ni sporno, da je tožnik navedeno vozilo kupil oktobra 2020. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da ni izkazal, da bi bili izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v c) točki 66. člena ZDDV-1, po katerih se sme odbiti vstopni DDV od osebnih avtomobilov in motornih koles.

8V c) točki 66. člena ZDDV-1 je določeno, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev tesno povezanih s tem, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo, vozil, ki se uporabljajo v avtošolah za izvajanje programa usposabljanja iz vožnje v skladu z veljavnimi predpisi, kombiniranih vozil za opravljanje dejavnosti javnega linijskega in posebnega linijskega prevoza ter osebnih specialnih vozil, prilagojenih izključno za prevoz pokojnikov.

9Tožnik ima med drugim registrirano dejavnost dajanja lahkih motornih vozil v najem in zakup, kar pomeni, da bi zanj lahko veljala izjema, določena v citirani c) točki 66. člena ZDDV-1. Zato ga je davčni organ pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno pozval k predložitvi dokazov o opravljanju obdavčljive dejavnosti s kupljenim osebnim vozilom. Pravica do odbitka vstopnega DDV je namreč pogojena s spoštovanjem tako formalnih (ti v zadevi niso sporni) kot vsebinskih pogojev. Zavezanec, ki zahteva odbitek, pa je tisti, ki mora dokazati izpolnjevanje pogojev za upravičenost odbitka.

10Sodišče pritrjuje davčnemu organu, da tožnik v postopku ni izkazal, da je osebno vozilo, ki ga je nabavil v letu 2020, uporabljal za namene opravljanja dejavnosti dajanja lahkih motornih vozil v najem in zakup. Tožnik je davčnemu organu po pozivu predložil račun št. 9/2021 z dne 5. 4. 2021, iz katerega izhaja, da je odvetniku A. A. za april 2021 zaračunal najem vozila. Ker gre za povezano osebo (A. A. je tudi zakoniti zastopnik tožnika), finančnega toka po navedenem računu pa ni bilo, je davčni organ podvomil v resničnost računa oz. transakcije in tožnika 24. 9. 2021 seznanil s svojim stališčem ter ga pozval na popravek odbitka DDV oziroma na predložitev ustreznega dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 66. člena ZDDV-1. Na ponovni poziv se tožnik ni odzval.

11Tudi po presoji sodišča tožnik z golimi trditvami o namenu opravljanja dejavnosti oddajanja vozil v najem in predložitvijo enega računa, izdanega odvetniku, ki je hkrati njegov zakoniti zastopnik, ni zmogel dokaznega bremena, ki mu ga nalaga zakon (glej prvi odstavek 76. člena Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2). Davčni organ je glede na ugotovljene okoliščine transakcije, ki so med strankama nesporne, utemeljeno podvomil o tem, da tožnik s spornim vozilom opravlja dejavnost iz 66. člena ZDDV-1. Ker tudi po drugem pozivu ni predložil dokazil o kontinuiranem opravljanju dejavnosti, niti kakšnih koli dokazil o zatrjevanih težavah (stečaj, prisilna poravnava), tožnik po presoji sodišča ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz c) točke 66. člena ZDDV-1. Zato je pravilna odločitev davčnega organa, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od nakupa vozila.

12Tožnik v tožbi še navaja, da je vozilo oddajal v najem tudi tretji osebi, vendar tudi za to trditev ne predloži nobenega dokaza. Navedbe ostajajo na ravni pavšalnih trditev, kar glede na zgoraj pojasnjeno ne zadostuje za priznanje pravice do odbitka DDV.

13V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik po izdaji odločbe in plačanem dodatnem davku prodal vozilo in kupcu obračunal DDV, zato je proračun neupravičeno obogaten, pa je že toženka pravilno pojasnila, da ta transakcija ni predmet izpodbijane odločbe. Zato se sodišče do navedenega ugovora ne opredeljuje. Enako velja tudi za navedbe o oddaji poslovnih prostorov, saj tudi to ni predmet tega postopka.

14Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, prav tako sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (ničnost). Zato je tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (glej 11. točko obrazložitve te sodbe), ampak je odločalo o pravilni uporabi c) točke 66. člena ZDDV-1.

16Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.