VSRS Sodba VIII Ips 29/2025

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 6. 2023 ter ugotovitev trajanja delovnega razmerja na delovnem mestu vodja projektov tudi po 10. 8. 2023, poziv na delo ter od 11. 8. 2023 priznanje delovne dobe ter plačilo prejemkov, zlasti nadomestila plače za 34. plačni razred, skupaj z delovno uspešnostjo ter dodatkom za delovno dobo, nadomestilom za opravljanje funkcije člana sveta delavcev, poslovno uspešnostjo, regresom za letni dopust, jubilejno nagrado itd., vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 89/2025 z dne 10. 9. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe pogodbe o zaposlitvi tožniku (članu sveta delavcev) iz poslovnega razloga.

4Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili določbe 56., 63. in 67. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/93 in nadalj.) ter določbo 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je bila ponujena neustrezna pogodba po 91. členu ZDR-1. To predstavlja poseg v varstvene določbe 56. in 67. člena ZSDU. Plača na novem delovnem mestu se mu sicer ne bi znižala takoj, temveč bi mu pripadala plača za prejšnje delovno mesto do konca mandata v svetu delavcev. To ni pravilno, saj bi mu morala ista plača po 112. členu ZDR-1 pripadati še eno leto po koncu mandata. Ponujena mu je bila nova nepodpisana pogodba s strani toženke, in sicer za začetniško in manj odgovorno delovno mesto, v drugem kraju in v drugi enoti toženke, kar bi ga postavilo v manj ugoden in podrejen položaj, delo na drugi lokaciji pa bi pomenilo, da bi izgubil stik s svojimi volivci, ki so ga izvolili v svet delavcev. To bi po 27. členu Poslovnika sveta delavcev pomenilo, da bi bil iz sveta odpoklican, ponudba razporeditve v drugo organizacijsko enoto Novo mesto pa bi mu onemogočala nadaljevanje dela, kar predstavlja kršitev 56. člena ZSDU. V skladu z 05.05 točko Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju družbe je imel tožnik imuniteto. Za vsak poseg v njegove pravice bi moral podati soglasje svet delavcev, če ne, pa bi lahko toženka zahtevala odločitve arbitraže. Takšnega soglasja svet delavcev ni podal, toženka pa ni zahtevala odločitve arbitraže. Svet delavcev soglasja za reorganizacijo (ukinitev oddelka notranjih kontrol) ni podal, ker niso bili izpolnjeni pogoji ponudbe nove ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Sodišči druge in prve stopnje sta se zmotno omejili zgolj na presojo ustreznosti zaposlitve po 91. členu ZDR-1, spregledali pa sta določbe ZSDU, 27. člena Poslovnika sveta delavcev in 05.05 točke Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju družbe. Toženka bi morala upoštevati tudi 29. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da je delavec lahko razporejen le na delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Navaja tudi, da je bila ukinitev oddelka notranjih kontrol fiktivna, brez ekonomsko - poslovnih oziroma vsebinskih razlogov. V nadaljevanju uveljavlja kršitev pravil o dokaznem bremenu, kontradiktornem postopku in kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Poudarja tudi, da toženka ni ukinila njegovega delovnega mesta, kar pomeni, da bi ga morala razporediti v drug oddelek na enako delovno mesto, saj delovno mesto vodja projektov ni vezano na konkretni oddelek ali organizacijsko enoto, temveč se razporeja po različnih oddelkih in enotah. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je skrajno sredstvo, toženka pa je v obdobju, ko mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlovala nove delavce na delovnem mestu vodja projektov, kar je v nasprotju s prakso revizijskega sodišča v zvezi z obstojem poslovnega razloga. Glede na znanje in izkušnje bi tožnik lahko opravljal delo na vseh takšnih delovnih mestih, vendar sta sodišči nekritično sledili navedbam toženke, češ da takšnega dela ne bi mogel opravljati.

5V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je ukinila oddelek notranjih kontrol, ker zanj ni bilo nobene potrebe, že pred tem pa je delo v distribucijskih enotah organizirala drugače, tako da je zaposlovala delavce z izobrazbo in izkušnjami iz gradbenega področja. To je predstavljalo reorganizacijo, ki je bila utemeljena in nujna, svet delavcev pa ji ni nasprotoval. Tožniku je bilo ponujeno ustrezno delovno mesto zaradi prenehanja potreb po njegovem delu. Toženka ni imela potrebe po delu na delovnem mestu vodja projektov, ki bi ga zasedel tožnik. Z novo zaposlitvijo ne bi bile ovirane njegove aktivnosti v svetu delavcev. Novo ponujena pogodba tožnika ne bi postavljala v manj ugoden in podrejen položaj. Toženka je upoštevala vse varstvene določbe po ZSDU, ZDR-1 in internih pravilih.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Ker je bila revizija dopuščena le glede materialno pravnega vprašanja, je tudi obseg revizijskega preizkusa omejen na to presojo, in sicer v okviru revizijskih navedb. Revizija ni bila dopuščena glede bistvenih kršitev določb postopka. Zato revizijsko sodišče ne upošteva revizijskih navedb, s katerimi tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Ne upošteva niti navedb, s katerimi tožnik nasprotuje dokazni oceni. To namreč ni dopusten revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP).

8Tožnik je bil pri toženki zaposlen od leta 2014, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 10. 2022 na delovnem mestu vodja projektov v oddelku notranjih kontrol. Bil je tudi član sveta delavcev. Toženka mu je 29. 6. 2023 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ponudila novo pogodbo za delovno mesto strokovnega sodelavca v Oddelku za soglasja in analize na lokaciji DE Novo mesto, ki je tožnik ni sprejel. Zato mu je delovno razmerje prenehalo 10. 8. 2023.

9Tožnik v reviziji nasprotuje presoji sodišč nižje stopnje o obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in presoji v zvezi s posebnim varstvom pred odpovedjo zaradi članstva v svetu delavcev.

10V zvezi z obstojem poslovnega razloga navaja, da je bila reorganizacija, ki je pomenila ukinitev oddelka notranjih kontrol, fiktivna, brez ekonomsko poslovnih oziroma vsebinskih razlogov, da toženka ni ukinila njegovega delovnega mesta in bi ga morala razporediti na drug oddelek, prav v obdobju, ko mu je odpovedala pogodbo, pa je zaposlovala druge (konkretno navedene) delavce na delovnih mestih vodje projektov.

11S temi navedbami tožnik nedopustno nasprotuje predvsem dejanskim ugotovitvam oziroma zaključkom sodišč druge in prve stopnje o tem, da so bili podani vsebinski razlogi za reorganizacijo pri toženki, ki je ukinila oddelek notranjih kontrol, v katerem je bil tožnik edini zaposleni, ne pa pravni presoji poslovnega razloga, ki temelji na ugotovljenih dejstvih. Obstoj poslovnega razloga zaradi reorganizacije, ki je bila dejansko izvedena, je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo v 19. in 20. točki, sodišče druge stopnje pa v 8. točki obrazložitve. Tožnik nedopustno nasprotuje tudi dokaznim zaključkom o prenehanju potreb po njegovem delu na delovnem mestu vodja projektov v oddelku notranjih kontrol, ki pa sta jih sodišči nižjih stopenj prav tako ugotovili in obrazložili (sodišče prve stopnje predvsem v 17. in 18. točki, sodišče druge stopnje pa v 9. točki obrazložitve).

12Neutemeljene so revizijske navedbe o zaposlovanju drugih delavcev na delovnem mestu vodja projektov (kar bi v skladu s sodno prakso lahko vplivalo na presojo o obstoju poslovnega razloga), saj sta v okoliščinah konkretnega primera sodišči druge in prve stopnje ugotovili (dokazni zaključek), da je bilo pri toženki delovno mesto vodja projektov v različnih oddelkih, vendar so se zahtevale različne kompetence, tožnik pa s svojimi kompetencami ni mogel oziroma ne bi mogel zasesti teh delovnih mest. To dejstvo tudi negira njegovo zavzemanje za to, da zaradi možnosti zagotovitve dela na enakem delovnem mestu v drugem oddelku ni prenehala potreba po opravljanju njegovega dela. Enako poimenovanje delovnega mesta torej v konkretnem primeru še ne pomeni, da bi v drugih oddelkih lahko opravljal delo vodja projekta. Dodatne revizijske navedbe, da sta sodišči sledili le navedbam toženke, ponovno predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13Ob obstoju prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnik v reviziji uveljavlja kršitev 112. člena ZDR-1, ker meni, da mu ni bila ponujena nova ustrezna zaposlitev (kar določa 91. člen ZDR-1), ker naj bi mu bila ponujena nova pogodba z nižjo plačo, ker naj bi mu v skladu z 29. členom Podjetniške kolektivne pogodbe toženka lahko ponudila le novo ustrezno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja projektov in ker ponudba nove pogodbe ni bila podpisana s strani toženke.

14ZDR-1 v 112. členu določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi: članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda ter imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku, brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca (prvi odstavek). Varstvo pred odpovedjo članu sveta delavcev traja ves čas opravljanja funkcije in še eno leto po njenem prenehanju (drugi odstavek).

15S sklicevanjem na kršitev 112. člen ZDR-1 tožnik v reviziji (in tudi že pred tem) ne uveljavlja, da bi bilo treba to določbo v primeru, ko delavec odkloni podpis novo ponujene pogodbe o zaposlitvi, tolmačiti tako, da bi morala toženka kljub temu pridobiti soglasje sveta delavcev za njegovo odpoved. Določba je tudi sicer pojmovno jasna: soglasje sveta delavcev se ne zahteva v primeru odpovedi iz poslovnega razloga članu sveta delavcev, če delodajalec temu delavcu ponudi ustrezno zaposlitev pri delodajalcu, ta pa jo odkloni.¹

16Kljub odklonitvi ponujene pogodbe pa članu sveta delavcev še vedno preostane možnost izpodbijanja odpovedi zaradi tega, ker ni podan utemeljen poslovni razlog ali ker novo ponujena pogodba o zaposlitvi ni ustrezna. Zakonska zahteva, da mora biti članu sveta delavcev ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki mora biti tudi ustrezna, namreč pomeni dodatno zaščito člana sveta delavcev, v primerjavi s splošnimi določbami zakona, po katerih ob odpovedi iz poslovnega razloga ni določena obveznost delodajalca, da delavcu ponudi novo zaposlitev (ustrezno ali neustrezno - 91. člen ZDR-1). Član sveta delavcev pa je varovan že s tem, če mu sploh ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi ali če ta ponudba ni ustrezna (kar zatrjuje tožnik).²

17Bistveno za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej v tem sporu tudi vprašanje ustreznosti zaposlitve po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi, kar je premet urejanja v petem odstavku 91. člena ZDR-1. O ustreznosti ponujene zaposlitve odloča sodišče.

18Po petem odstavku 91. člena ZDR-1 je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z veljavnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Novo ponujena pogodba o zaposlitvi tožniku je ustrezala navedenim kriterijem; bila je ustrezna vrsti in ravni izobrazbe na prejšnjem delovnem mestu, za nedoločen in polni delovni čas. Čeprav je šlo za delovno mesto na drugi lokaciji, oddaljenost ni bila večja, kot predpisuje ZDR-1.

19Na vprašanje ustreznosti zaposlitve tudi ne vpliva višina plače na prejšnjem ali novem delovnem mestu (več o tem še kasneje) oziroma tožnikove navedbe, da naj bi šlo za začetniško delovno mesto. Prav tako ni pomembno, če ponujena pogodba v času ponudbe ni bila podpisana s strani toženke. Če bi jo namreč tožnik podpisal, bi to pomenilo sprejem ponudbe nove zaposlitve, v takšnem primeru pa mu delovno razmerje ne bi moglo prenehati³.

20Tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi dodatno posebno varstvo, ki velja za člane sveta delavcev in ki se neposredno niti ne nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

21Sklicuje se na 67. člen ZSDU, po katerem članu sveta delavcev ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Toženka namreč tožniku ni znižala plače, saj mu je v ponujeni pogodbi o zaposlitvi za čas trajanja mandata v svetu delavcev namesto osnovne mesečne plače za 30. plačni razred ponudila plačo za isti plačni razred kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (34. plačni razred). Takšna določitev plače je v skladu s 67. členom ZSDU. Tožnik uveljavlja nezakonitost novo ponujene pogodbe tudi zaradi časovne omejitve višje plače. Neutemeljeno meni, da bi mu višja plača morala pripadati še eno leto po prenehanju članstva v svetu delavcev. Po drugem odstavku 112. člena ZDR-1, na katerega se s tem v zvezi sklicuje, namreč članu sveta delavcev ni zagotovljena enaka plača še eno leto po prenehanju članstva, temveč se enoletno podaljšano varstvo po tej določbi nanaša le na varstvo pred odpovedjo. Varstvo plače torej ni zagotovljeno še v času po prenehanju mandata.

22Sodišči nižje stopnje sta pravilno uporabili določbo 67. člena ZSDU o prepovedi manj ugodnega in podrejenega položaja in določbo 56. člena ZSDU, po kateri člani sveta delavcev ne smejo biti ovirani oziroma jim ne sme biti onemogočeno opravljanje njihovih aktivnosti v svetu delavcev, kot tudi ne njihovo redno delo. Toženka namreč ni zanikala tožnikovega članstva v svetu delavcev in mu je tudi v ponujeni pogodbi o zaposlitvi zagotovila vse pogoje za opravljanje funkcije člana sveta delavcev. Obenem sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili (dokazni zaključek), da bi še vedno lahko vzdrževal kontakt z delavci in bi mu toženka še vedno omogočila tudi pot v Ljubljano, če bi se izkazalo, da bi bila ta potrebna. Tudi nova pogodba na morebitno "začetniško" delovno mesto, ob zagotovljeni plači kot na prejšnjem delovnem mestu v času mandata, sama po sebi ne predstavlja manj ugodnega ali podrejenega položaja.

23Tožnik se neutemeljeno sklicuje na 27. člen Poslovnika sveta delavcev, ki je splošni akt sveta delavcev in neposredno ne zavezuje delodajalca. Navedeni člen določa, da so člani sveta za svoje delo odgovorni delavcem, ki so jih izvolili, da se za odpoklic članov sveta smiselno uporablja določbo o njihovi izvolitvi ter določbe zakona o odpoklicu ter da vsak predlagatelj kandidata lahko sproži postopek za njegov odpoklic v času trajanja mandata. Ta določba ne pomeni, da bi bil tožnik na novo ponujenem delovnem mestu (na drugi lokaciji in v drugi enoti) odpoklican kot član sveta delavcev, saj takšne podlage že zato, ker mu je bila ponujena pogodba o zaposlitvi v drugi enoti toženke, ni ne v Poslovniku ne v ZSDU (46. do 51. člen). Ni bilo ugotovljeno, da bi bil kakorkoli oviran oziroma da bi mu bilo onemogočeno opravljanje njegovih aktivnosti. Zato manj ugoden ali podrejen položaj tožnika tudi, če bi sprejel ponudbo nove pogodbe, ni bil ugotovljen.

24Tožnik se neutemeljeno sklicuje na 29. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, po katerem je delavec lahko razporejen le na delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ta določba namreč ne vpliva na zakonsko možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Instituta razporeditve (ki ga ZDR-1 ne pozna več) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe sta različna delovno pravna instituta, ki ju ni mogoče enačiti.

25Tožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na 05.05. Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju družbe, po katerem lahko družba začne spor pred arbitražo v skladu z 99. členom ZSDU, če svet delavcev ne izda soglasja k odločitvam po 67. členu ZSDU. Ta določba Dogovora se namreč ne nanaša na soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, temveč (v skladu s 67. členom ZSDU) le na znižanje plače oziroma začetek disciplinskega ali odškodninskega postopka ter postavljanje v manj ugoden ali podrejen položaj, če delavec ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Nadalje iz določbe 67. člena ZSDU ne izhaja, da je potrebno soglasje sveta delavcev za reorganizacijo toženke (ukinitev oddelka notranjih kontrol) in soglasje za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne pogodbe. Pristojnosti sveta delavcev po ZSDU tudi sicer (razen v izjemnih primerih) ne sežejo tako daleč, da bi v primeru, če ne gre za večje število delavcev, lahko preprečil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe (glej določbe ZSDU o pristojnosti sveta delavcev, obveščanju in skupnem posvetovanju ter soodločanju, 89. do 97. člen, in določbe Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju). Sploh pa sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je bil svet delavcev obveščen o nameravani ukinitvi oddelka notranjih kontrol in o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je o tem razpravljal 29. 3. 2023 in 24. 5. 2023.⁴

26Z revizijo očitane nepravilnosti glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku s ponudbo nove pogodbe in druge nepravilnosti torej niso bile ugotovljene, zaradi česar je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

27Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

28Odločitev je bila sprejeta z štirimi glasovi za. Proti takšni odločitvi je glasovala sodnica Katarina Parazajda.

¹ Glede na revizijske navedbe v zvezi s 112. členom ZDR-1 v primeru odklonitve podpisa nove pogodbe o zaposlitvi brez soglasja sveta delavcev se revizijsko sodišče posebej in dodatno ne opredeljuje do razlage te določbe, ki jo je podalo v primerih, ko je delavec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podpisal novo pogodbo o zaposlitvi (sodba VIII Ips 147/2014 z dne 27. 10. 2014, sodba VIII Ips 277/2017 z dne 12. 9. 2018 ter sodba in sklep VIII Ips 119/2018 z dne 7. 5. 2019).
² Tudi član sveta delavcev, ki podpiše novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi, ne ostane brez varstva in kljub podpisu nove pogodbe o zaposlitvi lahko v sodnem sporu uveljavlja neobstoj poslovnega razloga in/ali neustreznost novo ponujene pogodbe o zaposlitvi.
³ Tožnik je tudi izpovedal, da ne bi podpisal niti novo ponujene pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo toženka podpisala.
⁴ Iz povzetkov obeh sklepov z dne 29. 3 2023 in 24. 5. 2023 ne izhaja, da bi svet delavcev nasprotoval ukinitvi oddelka notranjih kontrol, je pa menil, da tožniku ni zagotovljena ustrezna zaposlitev. Kot že navedeno je presoja ustreznosti nove zaposlitve pridržana sodišču in ne svetu delavcev.