67. člen ZSDU

Toženka je dokazala reorganizacijo z ukinitvijo oddelka notranjih kontrol, zaradi česar je prenehala potreba po tožnikovem delu na mestu vodja projektov v oddelku notranjih kontrol, saj ni opravljal nalog na kakršnihkoli drugih projektih toženke. Sprememba tožnikovega kraja opravljanja dela ne bi bistveno vplivala na njegovo delo v svetu delavcev, saj bi lahko kontakt z delavci vzdrževal prek spletne aplikacije, kakršna je že bila praksa pri toženki, obenem bi bila tožniku omogočena tudi pot v Ljubljano, če bi se izkazalo, da bi bila potrebna. Navedeno v ničemer ne bi oviralo oziroma omejevalo tožnika pri njegovem delu, zato toženki ni mogoče očitati kršitve 56. člena ZSDU.

Izpodbijani sklep o zavrženju tožbe temelji na stališču, da zoper pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja delavec nima samostojnega sodnega varstva. Pritožbeno sodišče soglaša s to presojo

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da pisno opozorilo vsebuje pisno obtožbo po 23. členu URS, zoper katero ima tožnik sodno varstvo, oziroma lahko tudi na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ zahteva odpravo oziroma razveljavitev obtožbe. Pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je namreč enovit akt in ne vsebuje pisne obtožbe kot samostojnega pravnega akta.

Pogodbeni stranki višino plače lahko zakonito spremenita z aneksom. Iz ZDR-1 (niti iz njegovega namena) ne izhaja, da bi moral biti takšen aneks sklenjen za nedoločen čas. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo v dispoziciji strank, da se dogovorita, v kakšni višini (upoštevaje minimum, določen z zakonom ali kolektivno pogodbo; prvi odstavek 126. člena ZDR-1) in za katero obdobje je določena (osnovna) plača, saj bi bil veljaven tudi dogovor, da se pogodbeno določena plača zniža (ob upoštevanju že citirane določbe prvega odstavka 126. člena ZDR-1). Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 127. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ne sme odražati drugih kriterijev; v nasprotnem primeru se plača v času delovnega razmerja (na istem delovnem mestu) ne bi mogla spreminjati (in tudi do zvišanja ne bi moglo priti). Iz zakona tudi ne izhaja, da mora biti ob upoštevanju določenega minimuma pravic za vse delavce enaka.

Ker 112. člen ZDR-1 ne ureja, kako je s posebnim varstvom pred odpovedjo v primeru, ko je delavcu, ki mu je varstvena določba namenjena, ob odpovedi ponujena druga ustrezna zaposlitev (in takšno ponudbo sprejme), je Vrhovno sodišče že v zadevi VIII Ips 277/2017 namen zakonodajalca v zvezi z vprašanjem posebnega varstva v takšnih primerih poiskalo v razlogih, zaradi katerih je prišlo do oblikovanja besedila te določbe. Pri oblikovanju tega člena (ki ima praktično enako vsebino kot prej veljavni 113. člen ZDR) je bilo upoštevano varstvo člana sveta delavcev (tudi v delu, ki se je nanašal na njegovo razporeditev), ki ga je predstavniku delavcev zagotavljal prvi odstavek 67. člen ZSDU. Novela ZSDU te določbe ni več vsebovala, z obrazložitvijo predlagatelja, da je to varstvo že urejeno v ZDR (113. člen ZDR). Delavec, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi in sprejme novo ponujeno pogodbo za drugo delovno mesto, je v podobnem položaju kot pri razporeditvi (instituta razporeditve sedaj veljavna delovnopravna zakonodaja ne pozna več). Če je bil namen zakonodajalca ob sprejemu 113. člena ZDR (sedaj 112. člena ZDR-1) zaščititi predstavnika delavcev pred vsakim postopkom, ki

Toženec je tudi kot član in predsednik sveta delavcev še vedno delavec tožeče stranke (13. člen ZSDU). Ne kot predsednik sveta delavcev in ne kot delavec ni imel pooblastila za naročanje knjig za račun tožeče stranke. Za svoje ravnanje je zato lahko odgovoren le kot delavec tožeče stranke na podlagi 182. člena ZDR.

Svet delavcev je na seji obravnaval problem zmanjšanja števila delavcev, se seznanil z dejstvom, da je njihov član – tožnik opredeljen kot trajni presežek in da se mora svet glede tega posebej opredeliti. Sprejet je bil sklep, da kolikor ne bo pisnega odgovora v osmih dneh, svet delavcev soglaša s predlogom, da se tožnik opredeli kot presežek. Ker odgovora sveta ni bilo, to pomeni, da je svet delavcev dal soglasje (ne gre samo za fikcijo, kot meni revident) za odpoved pogodbe o zaposlitvi svojemu članu.

Delodajalec člana sveta delavcev ne sme uvrstiti med začasno presežne delavce.

Imuniteta sindikalnega zaupnika se ne nanaša le na sindikalno dejavnost. Iz 51. člena KP za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo izhaja, da zoper sindikalnega zaupnika brez soglasja sindikata ni mogoče začeti disciplinskega postopka. Če sindikat soglasja ne da, lahko delodajalec sproži postopek pomirjanja (41. člen SKPgd), če pa ta ne pripelje do soglasja za začetek disciplinskega postopka zoper sindikalnega zaupnika, disciplinskega postopka ni mogoče zakonito uvesti. Imuniteta člana sveta delavcev se ne nanaša le na delovanje članov sveta delavcev glede njegove aktivnosti v zvezi s članstvom v tem organu. Zato je potrebno 2. odst. 67. čl. ZSDU razlagati tako, da je potrebno v vsakem primeru pridobiti soglasje sveta delavcev za začetek disciplinskega postopka zoper njegovega člana. Če svet delavcev ne da soglasja, lahko pride do spora med delodajalcem in svetom delavcev, ki se razrešuje v skladu z določbami od čl. 99 do 106 ZSDU po pristojni arbitraži. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka ni bila dolžna pridobiti soglasje sindikata in sveta delavcev za začetek disciplinskega postopka zoper tožnika, je zmotno uporabilo

1. Po določbi 1. odst. 99. člena ZSDU razrešuje spore med svetom delavcev in delodajalcem arbitraža, ki jo sestavlja enako število članov, imenovanih s strani sveta delavcev in delodajalcev ter enega nevtralnega predsedujočega. Gre za arbitražo, ustanovljeno na podlagi zakona, zato drugače kot pri stalni arbitraži, ki se lahko ustanovi v družbi le z dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem (1. odst. 100. člena citiranega zakona), ni potreben poseben dogovor, kot to zatrjuje nasprotna udeleženka v pritožbi. V skladu s 15. členom ZDSS je obravnavanje pred arbitražo procesna predpostavka. 2. Po določbi 102. člena ZSDU mora tisti, ki je sprožil predlog o začetku arbitražnega postopka, imenovati svojega arbitra. Če druga stran v 15-ih dneh po začetku postopka ne imenuje svojega arbitra, lahko predlagatelj zahteva, da arbitra postavi pristojno sodišče, za kar je v skladu s 106. členom citiranega zakona pristojno sodišče za delovne spore. 3. Po določbi 67. člena ZSDU člana sveta delavcev v času opravljanja njegove funkcije ni mogoče uvrstiti med presežke delavcev, če ravna v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in dogovorom po tem zakonu brez soglasja sveta d