VSL Sklep II Cp 416/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva nasprotna udeleženka in predlagatelja krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje uredilo mejo med parcelo X ¹ 554/2 in parcelama 1032 in 1005/3 (podrobneje v I. točki izreka sklepa), med parcelama 535 in 536 ter med parcelami 1005/3, 1032 in 1005/4 (podrobneje v II. točki izreka), določilo tromejo parcel 544/2, 1005/3 in 1003 (III. točka izreka), štirimejo parcel 535, 1005/3, 1032 in 1005/4 (IV. točka izreka) ter vzpostavilo lokacijo devetih mejnikov (V. in VI. točka izreka). Položaj točk sodno določene meje, zatrjevane točke udeležencev, način označbe teh točk ter medsebojne relacije so razvidni iz skice izvedenca geodetske stroške mag. A. A. s 16. 9. 2024, ki je sestavni del izreka sklepa (VII. točka izreka). Glede skupnih stroškov je odločilo, da jih krijeta predlagatelja in prva nasprotna udeleženka. O višini in obveznosti povrnitve stroškov med udeleženci bo sodišče odločilo s posebnim sklepom (VIII. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ter kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga spremembo ureditve meje tako, da poteka po katastrski meji, kot je bila ugotovljena v upravnem postopku in je označena z roza črto na terenski skici sodnega izvedenca, oziroma razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Očita nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa, ker so v izreku določene točke opredeljene z rimskimi in arabskimi številkami, v obrazložitvi pa ne. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Sodišče v izreku I. točke sklepa ne bi smelo odločiti o meji s parcelo 547/1, v lasti B. B. ki ni udeleženec postopka. Gre za prekoračitev zahtevka in s tem za relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.

Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede grajenih objektov daljšega obstoja. Leta 1994 se je vzpostavil način uporabe s postavitvijo kamnov in žive meje, stavba pa se je na istem mestu postavila šele v letu 2011. Ker je naravne in grajene objekte na tem mestu mogoče upoštevati, če stojijo vsaj 30 let, postavljeni kamni, zapičeni v zemljo, pa ne ustrezajo pojmu grajenega objekta, ni izpolnjen pogoj grajenega objekta daljšega obstoja, kot ga omenja izvedenec.

Sodišče je mejo uredilo mimo katastrskih podatkov, z odstopom od sodne prakse (VSL I Cp 2502/2009), ki ne omogoča spreminjanja meja z nepremičnino s statusom javnega dobra. Poseg lastnika zasebnega zemljišča v javno dobro lahko vpliva na mejo le izjemoma, če je ugotovljena napaka ali pomanjkljivost katastra oz. v katastru označenih meja. Po 110. členu Zakona o katastru nepremičnin (ZKN) je napaka v katastru podana, ko je nepravilnost ugotovljena v upravnem postopku, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Temu sledi tudi sodna praksa (VSL I Cp 136/2023). Sodišče meša pojma najverjetnejši potek katastrske meje in predlagana meja, ki se določi v postopku. Najverjetnejši potek katastrske meje se namreč vselej določa po podatkih katastra. Le izjemoma, ko je nujnost korekcije jasno izkazana, se meja v postopku lahko določi po drugih kriterijih. Potek najverjetnejše katastrske meje je bil ugotovljen že na mejni obravnavi v upravnem postopku in je skladen s predlagano mejo s strani pritožnice. Izvedenec je potrdil meritev v geodetski obravnavi in ni ugotovil obstoja napake ali pomanjkljivosti v katastru. Izpostavil je le, da so načrti v katastru stari 200 let. To pomeni, da poteka najverjetnejša meja tako, kot je zatrjevala pritožnica. Ker pogoj o nespremenjenem obstoječem objektu na parcelni meji v daljšem obdobju ni izpolnjen, mnenje izvedenca, da je lahko najverjetnejša meja v konkretnem primeru meja po naravnih in grajenih objektih, ki so vsaj 30 let obstoječi, ni pravilno.

Sodišče se sklicuje na drugi odstavek 32. člena Pravilnika o vodenju podatkov katastra nepremičnin (Pravilnik), iz katerega izhaja, da je osnova za določitev katastrske meje nabor podatkov katastra, ki vključuje tudi podatke iz zbirke listin. Ta določba dopušča prilagoditev zgolj pooblaščenemu geodetu v upravnem in ne v sodnem postopku, kadar v naravi obstojijo okoliščine, ki kažejo na nepravilnost ali vsaj pomanjkljivost podatkov. Izvedenec je potrdil, da so podatki stari 200 let, ko objektov predlagateljev še ni bilo in ti ne morejo predstavljati podlage za zaključek, da so katastrski podatki nepravilni. Kriterija upoštevanja meje dejanskega uživanja oziroma poteka meje po grajenih ali naravnih objektih je treba obravnavati enotno. Meja uživanja sama zase ni relevanten kriterij. Glede na to, da sta predlagatelja leta 1994 postavila kamne v zemljo, kar ni škarpa, in zasadila živo mejo, kar ne ustreza pojmu grajenega objekta, niso izpolnjeni pogoji za spremembo poteka katastrske meje. Zato niso podani pogoji za uporabo izjeme po 2. odst. 32. člena Pravilnika. V tem kontekstu je ključno tudi dejstvo, da po podatkih katastra meja v vzhodnem delu med točkama 5982 in 5985 poteka v ravni črti, kar ne potrjuje obstoja meje, upoštevaje zgrajeni objekt, ki takšen lom zahteva. Če bi objekt stal v času nastanka skice, bi bil lom zabeležen. Ker pa je objekt nastal skoraj 200 let po nastanku podatkov katastra, zaradi tega objekta ni mogoče zatrjevati obstoja napake podatkov v katastru, pač pa gre za naknadno poseganje v mejo. Mejaš, ki trdi, da se je katastrska meja premaknila, mora dokazati, da za premik obstaja pravna podlaga.

Na javnem dobru se lastninske pravice ne da pridobiti s priposestvovanjem. Sodišče je izvajanju posesti, ki nima zakonitega naslova, zaradi daljšega časovnega obdobja priznalo pravne učinke prenosa lastninske pravice, kar je po vsebini priposestvovanje lastninske pravice. Zemljišča v delu meje od točke 5980 do 5982 predlagatelja nista štela kot svojega in je tako sodišče določilo mejo na podlagi najverjetnejše katastrske meje in ne po pokazani meji uživanja s strani predlagateljev, ki sledi položaju ograje, zgrajene leta 2011. Tako je sodišče na določenih delih meje različno presojalo grajene objekte.

Kršeno je načelo enakosti zaradi odstopa od ustaljene sodne prakse. Sodišče je poseglo v potek meje in značilnosti ceste, pri čemer ne gre pozabiti, da je parcela 1005/3 omejena na širino ceste. S tem, ko je sodišče premaknilo cesto na vzhodni strani bolj v predlagateljevo parcelo s št. 535, vzporedno s potekom novo določene meje na zahodni strani, ima odločitev lahko širše posledice v drugih primerih, ko bi bil lastnik parcele ob premiku tretja oseba. Vodilo bi v okoriščanje lastnika, ki je samovoljno posegel v javno dobro, tretji pa bi izgubil površino svojega zemljišča zaradi premika meje.

3Na pritožbo sta obrazloženo odgovorila predlagatelja in predlagala njeno zavrnitev. Zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani nepravdni zadevi gre za ureditev meje med več parcelami, med zasebnimi zemljišči in javnim dobrom. Parcela 554/2 je v solasti predlagateljev, parcela 535 je v lasti prvega predlagatelja, parcela 536 je v solasti drugega in tretjega nasprotnega udeleženca, parcele 1005/3, 1005/4 in 1032 so javno dobro v upravljanju Občine C. Predlagatelja sta na skici, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, pokazala mejo, označeno z zeleno črto, predlagana meja občine je prikazana z roza črto, tromeja, pokazana s strani drugega in tretjega nasprotnega udeleženca, pa je označena s številko 1. Gre za zahodno in vzhodno ureditev meje med javnim dobrom in zasebnimi zemljišči ter delno ureditev na jugu in v majhnem delu na severu. V pritožbenem postopku je sporen potek meje s parcelo 1005/3, ki je v naravi nekategorizirana cesta, v zemljiški knjigi zaznamovana kot javno dobro.

6Izpodbijani sklep ni obremenjen z očitano bistveno kršitvijo določb postopka iz 14.točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse oznake mejnih točk so razvidne iz skice sodnega izvedenca A. A., ki je sestavni del sklepa. V skici je vsaka točka označena tako z rimsko kot z arabsko številko. Zato je iz skice in izpodbijanega sklepa (izreka in obrazložitve) jasno razvidno, o kateri točki, ki jo je sodišče enkrat zapisalo z rimsko, drugič z arabsko številko, je govora. Dodatno pojasnjevanje skice in oznak v obrazložitvi ni potrebno.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o odločanju o meji s parcelo, ki ni v lasti udeležencev postopka, in s tem o prekoračitvi predloga predlagateljev o ureditvi razmerja. Sodišče ni določilo mejne točke s parcelo 547/1, ki je v lasti B. B. V izreku (in dodatno v obrazložitvi v tč. 10 in 12) je le navedlo, da meja, ki jo je urejalo v tem postopku, poteka do točke, ki bo v upravnem postopku določena kot tromeja med parcelami (544/2, 547/1 in parcelo 1005/3), med katerimi je tudi parcela v lasti tretjega.

8Južna meja med parcelo 544/2 in 1005/3 (med točkama 5980 do 5982) pritožbeno ni sporna, saj je določena kot najverjetnejša katastrska meja po predlogu pritožnice (z roza črto na skici). Prav tako ni sporna odločitev o poteku (vzhodne) meje med parcelama št. 536 in 1005/3, od točke 5987 in 5995, ki je bila enako pokazana že v upravnem postopku.

9Sodišče pri ureditvi meje ni odstopilo od sodne prakse, saj je upoštevalo, da se meja med javnim dobrom in zasebnim zemljiščem uredi po stanju v katastru. Najverjetnejšo katastrsko mejo (zlasti mejo v smeri zahod in vzhod od ceste kot javnega dobra) je uredilo ob upoštevanju koridorja natančnosti in stanja v naravi, to je naravnih in grajenih objektov daljšega obstoja, kot predvideva Pravilnik in kot izhaja iz mnenja v tem sodnem postopku postavljenega sodnega izvedenca geodetske stroke. Glede na starost katastrskih podatkov (preko 200 let) najverjetnejša katastrska meja ni stoodstotno zanesljiva in natančna, vendar se nahaja znotraj koridorja dopustnih odstopanj.

10Sodne odločbe je treba razumeti celostno in ne selektivno, kot jih tolmači pritožnica. Iz odločbe VSL I Cp 136/2023, ki jo omenja, izhaja, da odločanje sodišča po najverjetnejši katastrski meji pomeni odločanje po stanju v katastru.² Določitev meje po najverjetnejši katastrski meji ne indicira, da gre za pomanjkljivosti ali napake v katastru, temveč je posledica nenatančnosti geodetskih podatkov, upoštevajoč koridor natančnosti in stanja v naravi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v skladu s 100. členom ZKN najprej ugotoviti napako v katastru, oziroma da bi morala biti ta ugotovljena v upravnem postopku.

11Izpodbijanje presoje sodišča glede obstoja naravnih ali grajenih objektov daljšega obstoja ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da sta predlagatelja že pred letom 1994 oz. okrog leta 1982 na svoji parceli 544/2 začela graditi stanovanjsko hišo, pri čemer takrat na širšem območju ni bilo mogoče ločiti, kje naj bi bila lega tedanje parcele 1005/1, in kje parcel 544/2, 535 in 536. Pot na tem predelu še ni bila zgrajena, celotno območje je v naravi prekrival travnik, ki so ga obdelovali lastniki navedenih parcel. Najkasneje leta 1994 sta predlagatelja ogradila svoje zemljišče z manjšo kamnito škarpo, ob kateri je bila po celotni dolžini zasajena živa meja. Desno od kamnite škarpe, gledano v smeri proti severu, sta na predelu takratne travniške parcele 1005/1, ki je mejila z sosednjimi parcelami 544/2, 535 in 536, v soglasju z občino sama izdelala utrjeno makadamsko cesto in jo v celoti financirala. Iz fotografij v spisu je razvidno, da je bila postavljena kamnita škarpa, ki prikazuje trajno grajeni objekt, vzdolž nje pa zasajena živa meja, ki je naravni trajni objekt. Dejstvo, da je bil kasneje na isti lokaciji postavljen nadstrešek za parkiranje, pravilnosti presoje ne ovrže. Glede na ugotovljeni čas urejenosti okolja v letu 1994 in upoštevaje izvedenčevo stališče, da se najverjetnejša katastrska meja lahko ureja v mejah koridorja natančnosti, upoštevajoč objekte, ki na območju stojijo vsaj 30 let, ni bistveno stanje pred letom 1994. Tudi sicer pa je v izpodbijanem sklepu zanesljivo ugotovljeno, da v času pred letom 1994 v naravi pot ni bila vidna, saj je bilo območje travnik z grabnom in se tam ni dalo voziti. Makadamska pot je bila izdelana v soglasju z občino, hkrati pa ob njej postavljena škarpa, kar kaže, da je bil tedaj vzpostavljen način uporabe tega območja. Stanje poti tako ni posledica samovolje predlagateljev, objekt predlagateljev pa tudi ne onemogoča uporabe javnega dobra.

12Zgrešene so pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče pravilniodstopilo od katastrskih podatkov le, če meja že ob njihovem nastanku ne bi mogla potekati tako, kot iz njih izhaja. Sodišče sploh ni odstopilo od njih, saj je urejalo mejo kot najverjetnejšo katastrsko mejo, upoštevajoč koridor natančnosti katastrskih podatkov in grajene objekte v daljšem obdobju.

13Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na urejanje meje v upravnem postopku iz leta 2023, ki je bil zaradi spornega poteka meje prekinjen. Meja, ki se je urejala, predhodno ni bila urejena kot urejena meja po ZKN. Neutemeljeno je tako pritožbeno zavzemanje, da je najverjetnejša katastrska meja tista, ki jo je v predhodnem upravnem mejnem postopku določilo geodetsko podjetje in dejansko poteka preko objekta predlagateljev na parceli 544/2. Glede na opozorila izvedenca je pravilna presoja sodišča, ki je pri določanju katastrske meje upoštevalo grajene in naravne objekte ter dejansko uživanje.

14Trditvi, da drugi odstavek 32. člena Pravilnika dopušča prilagoditev meje v okviru ocenjene točnosti, torej koridorja natančnosti, zgolj pooblaščenemu geodetu v upravnem postopku, ni mogoče pritrditi. Razlaga te določbe, kot jo ponuja pritožba, je preozka. V postopku urejanja meje je obvezno sodelovanje izvedenca geodetske stroke, torej osebe, ki je v upravnem postopku poimenovana kot pooblaščeni geodet in ki ima glede ureditve meje enake pristojnosti, kot jih ima pooblaščeni geodet v upravnem postopku.

15Ne drži, da je bila meja določena na podlagi priposestvovanja, saj to na javnem dobru ni mogoče. Sodišče prve stopnje je v luči ZKN in Pravilnika, sledeč stališču izvedenca, določilo kot mejo tisto, ki sledi grajenim objektom v okviru koridorja natančnosti katastrskih podatkov (na zahodni strani). Okoliščina, da meja na vzhodnem delu javnega dobra poteka v ravni črti, ne izključuje možnosti, da meja v spornem delu poteka v lomu, kot jo je sodišče uredilo od točke 5982 do 10206.

16Kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS ni podana. Sodišče je mejo uredilo po najverjetnejši katastrski meji, kar pomeni urejanje meje po stanju v katastru, to pa je v skladu s sodno prakso kriterij za določitev meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lasti. O meji je odločilo glede na konkretne okoliščine primera in bojazni o splošnem okoriščanju mejašev (v drugih primerih) ni. Pot v naravi poteka po isti trasi in v isti širini kot doslej (z uskladitvijo premika označbe vzhodne meje), pri čemer na vzhodnem delu ni objektov, ki bi terjali prilagoditev.

17Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ne odgovarja (1. odst. 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na splošnem pravilu iz prvega odstavka 40. člena ZNP-1, po katerem vsak udeleženec v nepravdnem postopku krije svoje stroške.

¹ Številka katastrske občine X se v nadaljevanju opušča, ker so vse nepremičnine v isti k. o.
² Glej še odločbo VSL II Cp 724/2017.