VSRS Sodba XI Ips 89811/2025

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.
1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju je zoper obdolženega A. A. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ob utemeljenem sumu, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo izpostavil, da je sodišče po nepotrebnem upoštevalo okoliščino številnih legitimacij obdolženca s strani policije, saj že ostali razlogi zadostujejo za zakonito odreditev pripora. Preostale vložnikove navedbe je ocenil kot neprepričljive, neutemeljene oziroma usmerjene v uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevo zavrne kot očitno neutemeljeno.

4Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik. O njem se nista izjavila.

B.

5Zagovornik v zahtevi izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki sta ga sodišči obrazložili v 9. točki prvostopenjskega sklepa in 6. točki drugostopenjskega sklepa. Med drugim sta upoštevali tudi to, da je bil obdolženec v zadnjem letu 22-krat legitimiran s strani policije zaradi suma storitve drugih kaznivih dejanj ali prekrškov. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo(1) , da je utemeljevanje ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih ali vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev teh kaznivih dejanj že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma. Le takšna razlaga ustrezno upošteva pomen domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS). Vložnik zato utemeljeno opozarja, da podatka o predhodnih policijskih obravnavah sodišči pri svoji presoji ne bi smeli upoštevati. Vendar pa je nadalje ugotoviti, da to ni bila edina ali odločilna okoliščina, saj sta sodišči obstoj ponovitvene nevarnosti oprli tudi na druge relevantne okoliščine.(2) Med objektivnimi sta pravilno upoštevali okoliščine, povezane z očitanim kaznivim dejanjem (teža in način izvršitve, čemur vložnik neutemeljeno nasprotuje), ter nadalje še subjektivne okoliščine na strani obdolženca (zlasti njegova predhodna kaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje; storitev domnevnega kaznivega dejanja tik po izteku preizkusne dobe; odsotnost redne zaposlitve in prejemanje zgolj denarne socialne pomoči, kar omogoča sklepanje, da naj bi obdolženec z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobival dodatna sredstva). Naštete okoliščine zadostujejo ter kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, nadaljeval s kaznivimi dejanji zoper premoženje, zato je zaključek v izpodbijanem sklepu o obstoju ponovitvene nevarnosti pravilen.

6Vložnik nadalje zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in jo utemeljuje z navedbami, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo svojega zaključka, da naj bi se z denarno socialno pomočjo preživljale tri osebe in ne zgolj obdolženec. Prav tako se ni ukvarjalo z morebitnimi prejemki obdolženčeve partnerke in otroka. S takšnimi navedbami po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izključno nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako je mogoče prepoznati v vložnikovem nasprotovanju presoji sodišča, da denarna socialna pomoč obdolžencu ne zadošča za preživetje, ter pojasnilih, da je denarna socialna pomoč namenjena prav zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb. S tem vložnik izraža kvečjemu nestrinjanje z oceno sodišča - ki je glede na obdolženčevo nezaposlenost in nizke dohodke sklepalo, da si z izvrševanjem kaznivih dejanj očitno pridobiva dodatna sredstva za življenje - ne konkretizira pa nobene kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP. V sklop uveljavljanja nedovoljenega razloga sodijo nadalje še navedbe, da obdolženec "ni toliko ponovitveno nevaren", da je bil doslej kaznovan le enkrat in da je preizkusna doba že potekla, s čimer podaja svojo oceno obdolženčeve ponovitvene nevarnosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Vložnik zatrjuje, da pripor v obravnavanem primeru ni sorazmeren s težo kaznivega dejanja, saj znaša vrednost odtujenega predmeta le 149,99 EUR. Na te navedbe je odgovorilo že pritožbeno sodišče in pojasnilo, da teže očitanega dejanja ni mogoče presojati zgolj z vidika vrednosti odtujene krožne žage, temveč se odraža tudi v načinu izvršitve. Obdolžencu se očita vlomna tatvina, storjena v sostorilstvu, pri čemer so storilci s svojim ravnanjem izrazili namero po nadaljnjem odtujevanju vrednejših predmetov, kar pa jim je preprečila reakcija tretjih oseb. Temu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče in kot razumno sprejema presojo o sorazmernosti odrejenega ukrepa.

8Neutemeljeno vložnik zatrjuje kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Utemeljuje ju z dejstvom, da je bil obdolženemu A. A. odrejen pripor, soobdolženemu B. B. pa ne. Navaja, da je ponovitvena nevarnost obdolženega A. A. bližje ponovitveni nevarnosti soobdolženega B. B. kot pa soobdolženega C. C., ki je bil že šestkrat obsojen in mu je bil prav tako odrejen pripor.

9Utemeljenost odreditve pripora se ocenjuje pri vsakem obdolžencu individualno glede na vse osebne in druge okoliščine ter glede na ravnanje vsakega posameznega obdolženca. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ki je predmet presoje Vrhovnega sodišča, je ugotovljeno, da so pogoji za odreditev pripora za obdolženega A. A. podani. Vložnikova pavšalna primerjava soobdolžencev zgolj z vidika njihove predkaznovanosti (ki za B. B. niti ni določno navedena), brez poznavanja celote subjektivnih okoliščin vsakega posameznega soobdolženca, ne zadostuje za zaključek o neenaki obravnavi. Zagovornik torej ni določno opredelil okoliščin, ki bi predstavljale uveljavljano kršitev načela enakosti.

10Nadalje vložnik nasprotuje še oceni o neogibnosti pripora ter se zavzema za odreditev milejšega ukrepa, ko navaja, da bi že hišni pripor preprečil morebitno ponavljanje kaznivih dejanj, hkrati pa obdolžencu omogočil skrb za svojega mladoletnega otroka, česar sodišče "pri tehtanju" ni upoštevalo. Neogibnost pripora je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo v 10. točki svojega sklepa in izrecno pojasnilo, da četudi je obdolženec oče mladoletnega otroka, zanj hišni pripor ne pride v poštev, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (7. točka drugostopenjskega sklepa). Očitki o neobrazloženosti posledično niso utemeljeni, nestrinjanje vložnika z razlogi sodišča pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

C.

11Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

12Če bo za obdolženca v zvezi z zavrnitvijo pravnega sredstva nastopila taksna obveznost, jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 272/2006 z dne 24. 8. 2006, XI Ips 19249/2011 z dne 19. 5. 2011, XI Ips 47440/2012 z dne 30. 10. 2012, XI Ips 18222/2015 z dne 2. 7. 2015, XI Ips 64410/2021 z dne 6. 1. 2022 in druge.

(2) Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 5755/2018 z dne 1. 3. 2018, XI Ips 18222/2015 z dne 2. 7. 2015, XI Ips 64410/2021 z dne 6. 1. 2022.