UPRS Sodba in sklep IU 1679/2025

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

O izpodbijanem sklepu

1Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, ..., od 19. 9. 2025 od 13:35 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 19. 12. 2025 do 13:35 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je, da stroški v postopku niso nastali.

2Toženka je ugotovila, da je tožnik, ki je 11. 9. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, večkrat dnevno 15. 9. 2025 in 18. 9. 2025 kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba HR) in kljub opozorilu nadaljeval s kršenjem Uredbe HR in ogrožal ne le sebe, ampak tudi ostale nastanjene v azilnem domu.

3Toženka je na podlagi:

- uradnega zaznamka socialne službe z dne 15. 9. 2025 ugotovila, da je tožnik prišel iz sobe ... ter v desni roki nekaj skrival, zato mu je socialna delavka, ki je mislila, da skriva cigareto, rekla, naj pokaže, kaj ima v roki, vendar se je tožnik izognil in odšel v svojo sobo. Tožnik je nato nekaj zavpil v arabskem jeziku. Tožnik, do katerega so pristopili varnostniki, je na zahtevo slednjih, da pokaže kaj ima v rokah, vsebino spustil na tla in rekel, da je manjša posušena zelena rastlina marihuana. Tožnika so zato odpeljali na pridržanje, kjer je bil razdražljiv, verbalno nasilen do socialnih delavcev in varnostnikov ter nekajkrat udaril po oknu in kričal (v nadaljevanju vse Dogodek 15-9-25-1).

- poročila o dogodku varnostne službe z dne 15. 9. 2025 ob 13:35 uri ugotovila, da je bilo pri tožniku med prihodom novih tujcev opaženo, da je imel v roki manjšo količino prepovedane zelene posušene rastline. Tožniku je zato varnostna služba ustavila, mu izrekla ustno opozorilo in zapoved, naj preneha s kršitvijo reda na varovanem območju ter mu naložila, da izroči zeleno posušeno rastlino. Tožnik ni upošteval ustnega opozorila ter vrgel prepovedano zeleno snov na tla. Tožnik je bil zadržan do prihoda policije. Med čakanjem na policijo, je tožnik začel vpiti, razbijati po oknu in pljuvati po tleh (v nadaljevanju vse Dogodek 15-9-25-2).

- uradnega zaznamka socialne službe z dne 18. 9. 2025 ugotovila, da je socialna službe v spremstvu varnostne službe opravila pregled sobe ..., v kateri se nahaja tožnik. Pri pregledu sobe je bil najden termo nahrbtnik z dvema polnima steklenicama alkohola in ena plastenka z alkoholom. Tožnik je alkohol pretihotapil v azilni dom (v nadaljevanju vse Dogodek 18-9-25-1).

- poročila o dogodku varnostne službe z dne 18. 9. 2025 ob 02.13 uri ugotovila, da je prišlo do prepira in pretepa med prosilci v bližini kontejnerja ... Varnostniki so zato pričeli z razdvajanjem pretepa, v katerem sta bila udeležena prosilec A. A. in tožnik. Izrečena jima je bila ustna odredba, da prenehata s pretepanjem, kar je prosilec A. A. upošteval, tožnik pa ne in nadaljeval z agresivnim vedenjem in fizično odrinil varnostnika. Zato je varnostnik uporabil fizično silo - strokovni prijem na desnem komolcu ter tožniku izrekel ukrep zadržanja do prihoda policije. Tožnik se je še vedno upiral in poskušal napasti osebje varnostne službe, zato je varnostnik uporabil kovinske lisice. Na kraj dogodka se je zato začelo zbirati vedno več prosilcev iz bližnjih bivalnih kontejnerjev, pri tem pa varnostnika opazita prosilca B. B., ki leži na tleh in se drži za trebuh in pove, da ga je tožnik zabodel. Zato varnostnika tožnika pospremita do čakalnice, v kateri tožnik varnostnikoma reče, da jih bo našel zunaj azilnega doma in ju ubil. Varnostnika pospremita prosilca B. B. do recepcije, kjer mu nudijo prvo pomoč. O dogodku je bila obveščena policija in nujna medicinska pomoč (v nadaljevanju vse Dogodek 18-9-25-2).

4Iz obrazložitve izhaja, da tožnik Dogodek 15-9-25-1 priznava in potrdi, da je imel pri sebi majhno količino posušene zelene rastline - marihuane. Glede Dogodka 18-9-25-1 je povedal, da alkohol ni bil njegov, da vsi v sobi pijejo. Glede Dogodka 18-9-25-2 pa je zanikal, da bi grozil varnostnikom. Povedal je: (i) da je bil pijan, zato je kričal, grozil pa ni nikomur; (ii) da so se pri kontejnerjih samo kregali; (iii) da nobenega ni zabodel z nožem, ampak samo z malimi škarjami; (iv) da ga je ta, ki ga je zabodel, prvi udaril, zato ga je udaril nazaj in se samo branil; (v) da je odvisen od tablet, ki jih jemlje vsak dan in sicer Lyrica in Rivotril, poleg tega pa uživa še marihuano in dvakrat tedensko pije alkohol. Tožnik je povedal, da ima velike probleme v družini in razne bolezni. Povedal je še, da ne želi v Center za tujce, da je šele pred enim tednom prišel iz zapora C., kjer je bil zaprt 4 do 5 mesecev in da ima bolno mamo, ki jo bo, če bo zvedela, pobralo in prosil za še eno priložnost.

5Toženka je po ugotovitvi: (i) da je tožnik, ki je bil s hišnim redom seznanjen, dvakrat dnevno v kratkem času (3 dni), dne 15. 9. 2025 in 18. 9. 2025, kršil 10. in 11. člen Uredbe o HR z ravnanji označeni kot Dogodek 15-9-25-1, Dogodek 15-9-25-2, Dogodek 18-9-25-1 in Dogodek 18-9-25-2; (ii) da gre v primeru tožnika za ponavljajoče kršitve hišnega reda z elementi nasilništva v razponu 3 dni, da gre za ponavljajoče istovrstno nasilno in neprimerno vedenje, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni mogoče obvladovati; (iii) da je tožnik pri svojem agresivnem vedenju še zabodel sostanovalca, grozil varnostni službi, da jih bo ubil ter bil večkrat v alkoholiziranem stanju, odločila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ. Toženka je ugotovila, da ukrep ne bi bil učinkovit, če bi bilo omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma izrečen kateri drug milejši ukrep po ZMZ-1. Upoštevala je, da je tožnik z ravnanji, s katerimi je kršil 10. in 11. člen Uredbe HR, kljub opozorilom nadaljeval in s tem ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu, ko je grozil varnostnikoma in zabodel sostanovalca in bil tudi večkrat v alkoholiziranem stanju. Toženka je ugotovila, da bi bil z omejitvijo gibanja na prostore azilnega doma nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal in ustrahoval ostale tako prosilce kot zaposlene (varnostna in socialna služba). Toženka je ugotovila, da vsa dejanja in opozorila varnostnikov ter celo posredovanje policije do sedaj niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Zato je tožniku na podlagi 4. alineje prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce in sicer od 19. 9. 2025 od 13:35 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 19.12. 2025 do 13:35 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

Tožnikove navedbe

6Tožnik zaradi vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in vrnitev v ponoven postopek.

7Tožnik povzema izpodbijani sklep in navaja, da je ukrep omejitve gibanja, glede na naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. Z odrejenim ukrepom pridržanja se ne strinja, ker odvzem osebne svobode ni nujno potreben. Tožnik ugovarja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker "do prenehanja razlogov" v izreku sklepa ni obrazloženo, ni jasnih meril za presojo glede trajanja omejitve osebne svobode, terminsko obdobje ocene, kdo naj bi oceno podal, kdo naj bi o tem, kdaj so razlogi prenehali, na koncu odločal. Navaja, da prostorske kapacitete Azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, vendar je tudi ta ukrep po tožnikovem mnenju neprimeren. Meni, da je bil izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom, brez upoštevanja kakršnih koli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva. Tožnik meni, da je problematična kvaliteta bivanja v azilnem domu na Viču, ker so bivalni kontejnerji namenjeni zgolj spanju, brez sanitarij in prostora za prehranjevanje. Kot taki, sicer so nekako v skladu s t.i. recepcijsko direktivo (Direktiva 2013/33/EU), ki določa minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državah članicah EU, sploh npr. člen 17 (Splošna pravila o materialnih pogojih za sprejem), ki opredeljuje, da morajo države članice zagotoviti dostojen življenjski standard, ki zagotavlja preživetje in varovanje fizičnega in duševnega zdravja prosilcev. Navaja, da morajo biti izpolnjenji tudi minimalni standardi varnosti in človekovega dostojanstva (člen 18). Sicer sama zahteva za preprečevanje konfliktov in tveganja zagotavljanja varnosti ali diskriminacije ni obvezna ločitev po veri, etnični pripadnosti ali državljanstvu, ampak je t.i. mirno sobivanje nujno za vse nastanjene in seveda uslužbence. Ločevanje kot tako, je praktičen ukrep za zagotavljanje varnosti in preprečevanja konfliktov. Ne le, da se odsvetuje ločevanje glede na etnična in verska merila, tudi osebne lastnosti, kot je npr. spolna usmerjenost, invalidnost, ampak tudi predkaznovanost - kot se je zgodilo tudi v primeru tožnika, saj tudi, če mu je bil nezakoniti pripor odpravljen, je bil v očeh sostanujočih in zaposlenih apriori zaznamovan kot prestopnik, da je bil v kazenskem postopku in da je (in bo) kršil pravila slovenskega pravnega reda vnaprej (tudi pravila hišnega reda azilnega doma). Predhodno ustvarjeno mnenje tako socialne kot varnostne službe kot tudi sostanujočih, je bilo domnevno potrjeno. Da tožnika ni možno obvladovati (niti ga ne bo v prihodnje) z nobenim drugim ukrepom kot omejitve osebne svobode. Nikakor tudi ne z milejšimi ukrepi. Če se skoraj v tednu dni po vrnitvi iz pripora njegovo psihofizično stanje ni izboljšalo, se mu tudi ne bo. Prav tako v teh dneh ni vzpostavil spoštljivega odnosa do vseh nastanjenih in zaposlenih. Toženki očita, da ni prepričljivo utemeljila in izkazala, da je dosežen prag, ki bi ga morala v zvezi z njegovimi ravnanji, oz., da je pravilno in v zadostni meri utemeljila vsa pravno relevantna dejstva, ki so potrebna za izrek omejitve osebne svobode. Tožnik priznava, da je z ostrim predmetom poškodoval drugega sostanujočega, vendar trdi, da je bilo v samoobrambi. Tožnik trdi, da predmetni ukrep odvzema njegove osebne svobode ne more in ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ki ga je storil seveda (kar ni sporno) v omamljenem stanju, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, torej nujen in sorazmeren način odvračanja t.i. nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8 (4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po katerem morajo države članice zagotoviti "pravila o alternativnih pridržanjih", kot so redno javljanje varnostnim organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Meni, da individualno ravnanje tožnika ne predstavlja resno grožnje javnemu redu. Tožnik zanika nedovoljen vnos alkoholnih pijač v prostore azilnega doma, kot tudi, da bi vnašal nedovoljene droge. Ob incidentu z dne 15. 9. 2025 niti ne ve, ali je bila t.i. zelena posušena rastlina marihuana. Tudi Policija tega ni odkrila in mu ni bil izdan nobeden plačilni nalog. Trdi, da je bil v tem dnevu v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, tj. ko sta bili njegovi zmožnosti razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja bistveno zmanjšani zaradi soobstoja dveh psihičnih motenj - neopredeljene osebnostne motnje in sindroma odvisnosti od več psihoaktivnih snovi. Tožnik je mlad in žalosten zaradi več razlogov. Zatrjuje, da medikamentozna obravnava ni primerna za osebo take starosti s takimi zdravil, ker se ne zaveda učinkov in posledic, če ob tem uživa še kaj drugega (alkohol ali domnevno marihuano). Bil je v osebni stiski po večmesečnem nezakonitem bivanju v priporu. Dobro se zaveda pravil v zaprtem okolju, zato je tudi izjavil na zapisnik o omejitvi gibanja, da je fizično in verbalno nasilje prepovedano. Tega mu sicer niso povedali zaposleni v azilnem domu, ampak v C. V azilnem domu je zvedel edino le v kateri sobi bo bival in postopek vhoda in izstopa. V zvezi z očitanim dejanjem poškodbe drugega prosilca tožnik v bistvenem in povzeto navaja, da je do spora prišlo po njegovem zato, ker varnostnika nista prekinila spora med prosilci. Tožnik zanika spor z varnostnikoma in se jima opravičuje. Priznava, da je poškodoval drugega prosilca, trdi pa, da se je branil, škarje pa niso bile njegove. Ni bil pobudnik pretepa, bil je napaden in kljub želji, da bi pristopil do varnostne službe, zaradi strahu za svoje življenje, tega ni zmogel in se je branil. Doživel je paničen napad, ker se je tako zaradi notranjih vzrokov (kot jih mnogokrat omenja - težave z njegovo družino, duševne motnje anksioznosti, zaradi katerih uživa Lyrico in Rivotril), kot zunanjih (samega incidenta), skupaj z uživanjem alkohola, povečal njegov preplavljajoč občutek nemoči, ujetosti in močnega strahu. Zanika kakršnokoli fizično nasilje proti uslužbencem varnostne službe ali socialnim delavcem. Branil se je, a v določenem psihofizičnem stanju (v katerem so se nahajali vsi udeleženci pretepa). Meni, da pri tem ni šlo za "hudo nasilno vedenje" v povezavi z odstavkom 4 člena 20 Sprejemne direktive, ki bi ga tako strogo sankcionirale. Ne obstaja t.i. precejšnja dinamika oz. časovna zgoščenost tožniku očitanih dejanj, katerih se niti ne zaveda v celoti. Tožnik navaja, da iz slovenske sodne prakse izhaja, da je treba dejavnike, kot so alkoholiziranost, razburjenost in simptome notranjih osebnih stisk oz. navzven razvidni, ki so res značilni dolgotrajnemu podoživljanju travmatičnih dogodkov, upoštevati v njihovi medsebojni povezanosti, saj je prepletenost navedenih dejavnikov in njihovo hkratno učinkovanje zagotovo povzročilo tožnikovo trenutno zmanjšano zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje. Tožnik navaja, da je to razvidno iz poročila varnostne službe z dne 18. 9. 2025, saj ni bil sposoben razsodno razmišljati, v tistem trenutku se ni zavedal realnosti in svojih dejanj. Navaja, da niti varnostna služba ne Policija nista opravili toksikološke analize, ki bi ugotovila prisotnost psihoaktivnih snovi ali prisotnosti alkohola, v času kršitve določb hišnega reda. Tožnik navaja, da ima psihične težave, tega niti tožena stranka ne zanika. Ampak rešitev ni, da se ga namesti v okolje, kjer mu je lahko nudeno le medikamentozna terapija in ne v drugih oblikah. Prav tako bo izgubil svoje delovno mesto in se mu bo prekinila pogodba o delu. Odreditev pridržanja mora biti potrebna zaradi doseganja ustreznih ciljev glede na okoliščine konkretne zadeve. Tudi, če je v konkretnem primeru podan določen razlog za pridržanje, mora biti pridržanje prosilca v konkretni zadevi tudi nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Tožnik meni, da temu ni tako.

8Tožnik dodaja, da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem, katerega mora upravni organ v vsakem individualnem primeru z zadostno mero vsebinsko napolniti. Iz izpodbijanega Sklepa slednje sploh ni razvidno. Tožnik trdi, da tovrstna dokazna ocena glede na ustaljeno sodno prakso zagotovo ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa iz navedenih razlogov. Nepravilna uporaba materialnega prava je očitna.

Tožnikove navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe

9Tožnik navaja, da se pridržan na prostore Centra za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode, zato zahteva tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma. Povzema Člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru po tožnikovem mnenju nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu). Ureditveno začasno odredbo je treba po mnenju tožnika izdati iz razloga, ker mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode), sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

Navedbe toženke

10Toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu, prereka vse navedbe tožnika in predlaga zavrnitev tožbe.

11Ponavlja, da je vsak stanovalec ob sprejemu v azilni dom seznanjen s hišnim redom, kot tudi s posledicami njegovih kršitev. Uredba o HR je objavljena na oglasni deski Azilnega doma, skupaj s QR kodo, ki vsakemu stanovalcu Azilnega doma omogoči branje Uredbe o hišnem redu v njemu razumljivem jeziku, torej tudi tožeči stranki, ki gre vsakodnevno, ko gre na kosilo oz. iz Azilnega doma, mimo oglasne deske. Zapisnik z dne 19. 9. 2025 vsebuje vse bistvene sestavine in je veljaven dokument v tem postopku, tožniku je bil prebran ob prisotnosti prevajalca, nanj ni imel pripomb.

12Toženka ponavlja, da je tožnik v treh dneh večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe HR. Povzema upravni postopek in tožnikove izjave in navaja, da je tožnik s svojim nasilnim in neprimernim obnašanjem v kratkem času v azilnem domu, ogrožal sebe, ostale sostanovalce, zaposlene, vključno z varnostno službo, s čimer je huje kršil pravila hišnega reda. V tožnikovem primeru gre za ponavljajoče kršitve hišnega reda z elementi nasilja v razponu 3 dni, kar kaže na njegovo istovrstno, nasilno in neprimerno vedenje, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati, vse ob zagotovitvi doslednega izvajanja hišnega reda in dejstvu, da je bilo stanovalcev Azilnega doma v naveden obdobju preko 600, zato je upoštevanje hišnega reda nujen predpogoj za strpno sožitje vseh deležnikov. Glede na to, da je tožnik poleg svojega agresivnega vedenja še zabodel sostanovalca, grozil varnostni službi, da jih bo ubil ter bil v alkoholiziranem stanju, je po mnenju toženke izpolnjen pogoj za omejitev gibanja na podlagi prvega, drugega in četrtega odstavka 84. člena ZMZ, milejši ukrepi, ki bi omogočali nadaljevanja tožnikovega na območju Azilnega doma, pa neprimerni in neučinkoviti. Ni sporno, da gre v tožnikovem primeru za nasilno in večkrat alkoholizirano osebo, javni interes ob nahajanju tožnika v Azilnem domu pa ogrožen do te mere, da toženka drugače kot je ne bi mogla v primeru tožeče stranke odločiti.

Navedbe toženke glede predloga za izdajo začasne odredbe

13Toženka predlaga zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

14Prereka navedbe, da je tožniku kršena pravica do svobode in da mu bo z izrečenim izpodbijanim sklepom prizadejana nepopravljiva škoda, ker je z ukrepom "čustveno prizadeta". Sodno varstvo je bilo tožniku ustrezno zagotovljeno, zagotovljena pravica do odvetnika, pravnega svetovalca, postopek s strani toženke pa je bil voden pravilno in zakonito, kar je vse tožnik potrdil na zapisnik, s tem, ko je izjavil, da nanj nima pripomb. Ne samo to, tožniku je bilo s strani uradne oseba pri branju zapisnika pojasnjeno, kakšni so izrečeni ukrepi kot tudi, kaj je zapisano na zapisniku, vse pa prevedeno v njemu razumljiv jezik. V tožnikovem primeru gre za ponavljajoče kršitve hišnega reda z elementi nasilja v razponu 3 dni, kar kaže na njegovo istovrstno, nasilno in neprimerno vedenje, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati, vse ob zagotovitvi doslednega izvajanja hišnega reda in dejstvu, da je bilo stanovalcev Azilnega doma v naveden obdobju preko 600, zato je upoštevanje hišnega reda nujen predpogoj za strpno sožitje vseh deležnikov. Katerikoli drugi milejši ukrep, ki bi tožniku omogočal nadaljnje bivanje v Azilnem domu, bi bil zato neučinkovit in hkrati nevaren za osebje, stanovalce in še posebej za varnostno službo, predvsem zaradi izrečenih groženj in nesporne agresivnosti tožeče stranke. Meni, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretno ni navedel vseh okoliščin in vseh dejstev, s katerimi bi za izdajo začasne odredbe zadostno utemeljil nastanek, obliko ter obseg nastale škode, niti ni pojasnil in s tem izkazal dovolj visoke stopnje verjetnosti, zakaj bi bila škoda zanj težko popravljiva in ni predložil ustreznih dokazov. Sklicevanje na slabo počutje, kršitev mednarodnih pravnih aktov in Ustave RS ter čustveno prizadetost, po mnenju toženke ne vzdrži kritične presoje. Toženka meni, da težko popravljiva škoda ni dokazana, saj je ravno zaradi tožnikovega neprimernega vedenja, nasilništva in groženj, javni interes ogrožen, izpodbijani sklep toženke pa tako pravilen in zakonit.

K I. točki izreka

15Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine sodnega spisa, ki so označene kot priloga A1, A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-100/2025 ter zaslišalo tožnika. Toženka je umaknila dokazni predlog z zaslišanjem prič (varnostniki azilnega doma).

Tožba ni utemeljena.

16Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

17Če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja prosilcu na območje azilnega doma tudi, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive o sprejemu (Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)). Omenjene določbe Direktive o sprejemu med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca se sme pridržati le, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

18Toženka je ugotovila, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).¹ Po presoji sodišča ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.² Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).³

19Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 že zavzelo stališče, da za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej v obravnavani zadevi ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi — tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so neutemeljene tožnikove navedbe, da jih je storil v alkoholiziranem stanju in zaradi svojega psihičnega stanja (smiselno, da se tožnik ni zavedal svojih ravnanj zaradi svojega psihičnega stanja in alkoholiziranosti), kot jih je mogoče smiselno povzeti. Sodišče poudarja, da upoštevaje zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti, kot je mogoče smiselno povzeti tožbene navedbe. Glede na obrazloženo ni utemeljeno tožnikovo stališče oziroma ugovor, da odvzem prostosti, zgolj zaradi kršitve javnega reda in miru, ni ustavno dopusten. Odločitev toženke, da je treba, glede na tožnikove kršitve, za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, je tudi po presoji sodišča pravilna.

20Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev utemeljila na več ravnanjih tožnika in sicer: (i) dne 15. 9. 2025 je tožnik prišel iz sobe ... ter v desni roki nekaj skrival, zato mu je socialna delavka, ki je mislila, da skriva cigareto, rekla, naj pokaže, kaj ima v roki, vendar se je tožnik izognil in odšel v svojo sobo. Tožnik je nato nekaj zavpil v arabskem jeziku. Tožnik, do katerega so pristopili varnostniki, je na zahtevo slednjih, da pokaže kaj ima v rokah, vsebino spustil na tla in rekel, da je marihuana. Tožnika so zato odpeljali na pridržanje, kjer je bil razdražljiv, verbalno nasilen do socialnih delavcev in varnostnikov ter nekajkrat udaril po oknu in kričal (Dogodek 15-9-25-1); (ii) dne 15. 9. 2025 ob 13:35 uri je varnostna služba azilnega doma pri tožniku opazila, da je imel v roki manjšo količino prepovedane zelene posušene rastline. Tožnika je zato varnostna služba ustavila, mu izrekla ustno opozorilo in zapoved, naj preneha s kršitvijo reda na varovanem območju ter mu naložila, da izroči zeleno posušeno rastlino. Tožnik ni upošteval ustnega opozorila ter vrgel prepovedano zeleno snov na tla. Tožnik je bil zadržan do prihoda policije. Med čakanjem na policijo, je tožnik začel vpiti, razbijati po oknu in pljuvati po tleh (Dogodek 15-9-25-2); (iii) da je 18. 9. 2025 socialna služba v spremstvu varnostne službe opravila pregled sobe ..., v kateri se nahaja tožnik. Pri pregledu sobe je bil najden termo nahrbtnik z dvema polnima steklenicama alkohola in ena plastenka z alkoholom. Tožnik je alkohol pretihotapil v azilni dom (Dogodek 18-9-25-1); (iv) da je prišlo 18. 9. 2025 ob 02.13 uri do prepira in pretepa med prosilci v bližini kontejnerja ... Varnostniki so zato pričeli z razdvajanjem pretepa, v katerem sta bila udeležena prosilec A. A. in tožnik. Izrečena jima je bila ustna odredba, da prenehata s pretepanjem, kar je prosilec A. A. upošteval, tožnik pa ne in nadaljeval z agresivnim vedenjem in fizično odrinil varnostnika. Zato je varnostnik uporabil fizično silo - strokovni prijem na desnem komolcu ter tožniku izrekel ukrep zadržanja do prihoda policije. Tožnik se je še vedno upiral in poskušal napasti osebje varnostne službe, zato je varnostnik uporabil kovinske lisice. Na kraj dogodka se zato začne zbirati vedno več prosilcev iz bližnjih bivalnih kontejnerjev, pri tem pa varnostnika opazita prosilca B. B., ki leži na tleh in se drži za trebuh in pove, da ga je tožnik zabodel. Zato varnostnika tožnika pospremita do čakalnice, v kateri tožnik varnostnikoma reče, da jih bo našel zunaj azilnega doma in ju ubil. Varnostnika pospremita prosilca B. B. do recepcije, kjer mu nudijo prvo pomoč. O dogodku je bila obveščena policija in nujna medicinska pomoč (Dogodek 18-9-25-2).

21Iz obrazložitve izhaja, da tožnik Dogodek 15-9-25-1 priznava, da je imel pri sebi majhno količino posušene zelene rastline - marihuane. Dogodek 18-9-25-1 zanika z izjavo, da alkohol ni bil njegov, da vsi v sobi pijejo. Glede Dogodka 18-9-25-2 pa je zanikal, da bi grozil varnostnikom. Povedal je: (i) da je bil pijan, zato je kričal, grozil pa ni nikomur; (ii) da so se pri kontejnerjih samo kregali; (iii) da nobenega ni zabodel z nožem, ampak samo z malimi škarjami; (iv) da ga je ta, ki ga je zabodel, prvi udaril, zato ga je udaril nazaj in se samo branil; (v) da je odvisen od tablet, ki jih jemlje vsak dan in sicer Lyrica in Rivotril, poleg tega pa uživa še marihuano in dvakrat tedensko pije alkohol. V bistvenem to potrdi tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Sodišče se strinja z dokazno oceno toženke, da tožnik ni verodostojen. Tudi zaslišan na naroku po presoji sodišča tožnik ni prepričljiv. Sodišče mu zato ne verjame, ko zanika Dogodek 18-9-25-1, da alkohol v sobi ni bil njegov. Sodišče je upoštevalo, da je tožnik v upravnem postopku povedal, da pije 2 krat tedensko in opravičeval svoja ravnanja zaradi alkoholiziranega stanja in tožbo utemeljeval tudi z ekskulpacijo zaradi alkoholiziranosti in posledičnega, kot je mogoč povzeti, pomanjkanja voljnega elementa pri svojih ravnanjih. Sodišče je pri dokazni oceni tožnikovega zaslišanja upoštevalo tudi neposredno zaznavanje sodišča, da se je tožnik med odgovori nasmihal in poskusil "opravičevati" oziroma "minimizirati" svoja ravnanja in sicer Dogodek 15-9-25 z izjavo, da je šlo za zelo malo marihuane, da je šlo le za eno cigareto in Dogodek 18-9-25, da sostanovalca ni zabodel z nožem ampak majhnimi škarjami, da je bila rana majhna. Sodišče je upoštevalo tudi tožnikovo izpoved, da je kdaj pa kdaj pretihotapil alkohol v azilni dom. Na podlagi navedenega je tudi po presoji sodišča pravilna dokazna ocena toženke, da je bil v tožnikovi sobi najden alkohol dne 18. 9 .2025, tožnikov. Nenazadnje tožnik kasnejše ravnanje istega dne, ko je zabodel sostanovalca, pojasnjuje (oz."opravičuje") tudi s svojim alkoholiziranim stanjem. Zato je pravilna presoja toženke, da tožniku ne verjame, da alkohol, najden v tožnikovi sobi 18. 9. 2025, ni bil njegov. Pravilna je tudi dokazna ocena toženke, da tožnik ni neverodostojen. Tožnik zanika določena ravnanja (da je vnesel alkohol v sobo, da bi grozil varnostnikom), ravnanja, ki pa jih priznava (posest marihuane in da je zabodel drugega prosilca), pa poskuša minimizirati oziroma opravičiti s tem, da je imel marihuane izredno malo (za eno cigareto) in da prosilca ni zabodel z nožem ampak malimi škarjami in da je bila rana majhna ter, da je bil alkoholiziran. Izpoved tožnika je v tem delu tudi po presoji sodišča neprepričljiva in ne ovrže dokazne moči uradnih zaznamkov socialne službe z dne 15. 9. 2025, poročila o dogodku varnostne službe z dne 15. 9. 2025 ob 13:35 uri, uradnega zaznamka socialne službe z dne 18. 9. 2025 in poročila o dogodku varnostne službe z dne 18. 9. 2025 ob 02.13 uri. Pravilna je dokazna ocena toženke, da je tožnik storil ravnanja, kot izhajajo iz navedenih dokazov. Sodišče je pri dokazni oceni upoštevalo tudi to, da se je tožnik pri odgovorih na zastavljena vprašanja nasmihal in bil do svojih ravnanj najmanj nekritičen. Na vprašanje svoje pooblaščenke je namreč izpovedal, da spoštuje vsa pravila azilnega doma, da ima z vsemi korektne odnose, da nima z nobenih težav. Kot že navedeno, tožnik razen vnosa alkoholnih pijač v sobo in, da je grozil varnostnikoma, da ju bo ubil, v bistvenem niti ne zanika očitanih ravnanj, ampak jih opravičuje (tudi) s svojim stanjem, kar pa, kot že povzeto, ne vpliva na zakonitost izrečenega ukrepa.

22Neutemeljen je tožbeni ugovor o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz sedme točke drugega odstavka 27. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, ker v izreku uporabljen termin: "do prenehanja razlogov" v sklepu ni obrazložen, kot je mogoče povzeti. Sodišče pojasnjuje, da je pravni temelj za izrek izpodbijanega sklepa in uporabo termina "do prenehanja razlogov" šesti odstavek 84. člena ZMZ-1. Ta določa, da lahko ukrep iz prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da bi moralo biti v izpodbijanem sklepu pojasnjeno več o tem: kdo naj bi o odločal, da so razlogi prenehali, po katerem postopku. Zakon jasno določa način odprave ukrepa in postopek sodne presoje izvrševanja ukrepa.

23Tožnik konkretizirano niti ne izpodbija odločitve toženke, da je za preprečitev nadaljevanja tožnikov dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da ukrep ne bi bil učinkovit, če bi bilo omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma izrečen kateri drug milejši ukrep po ZMZ-1, upoštevajoč število kršitev in relativno kratko obdobje (od 11. 9. do 18. 9. 2025, kar štirikrat v 3 dneh). Tožnik ne izpodbija utemeljitve toženke, da je ukrep potreben upoštevajoč, da je tožnik z ravnanji, s katerimi je kršil 10. in 11. člen Uredbe HR, kljub opozorilom nadaljeval; da je z ravnanji ogrožal sebe in ostale v azilnem domu, ko je grozil varnostnikom; ko je fizično napadel sostanovalca; da bi bil z omejitvijo gibanja na prostore azilnega doma nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti večkrat kršil; da bi še vedno ogrožal in ustrahoval ostale tako prosilce kot zaposlene (varnostna in socialna služba); da vsa dejanja in opozorila varnostnikov ter celo posredovanje policije do sedaj niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Tožnikovo mnenje, da prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se mu zdi tudi to neprimerno in da je bil izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva, utemeljenosti tožbe ne dokazuje. Gre (le) za tožnikovo mnenje, ki nezakonitosti izpodbijanega sklepa po presoji sodišča ne dokazuje.

24Nedokazan je tožbeni ugovor, da ukrep, ki ga je odredila toženka, ni primeren, ker se naj bi v Centru za tujce zelo slabo počutil in naj bi s težavo prenašal omejitev osebne svobode. Tožnik namreč na izrecno vprašanje pove, da je v Centru za tujce vse v redu, da imajo telefone in TV, nudeno je vse zdravljenje, tudi medikamentozno zdravljenje, na razpolago imajo psihiatra in osebnega zdravnika, da je vse v redu. Sodišče sprejema tožnikovo izjavo, da se v Centru za tujce počuti zaprtega, da ni svoboden, in pojasnjuje, da je to posledica tožnikovih ravnanj in ne obratno. Sodišče verjame tožniku, ko izpove, da je mlad, da ima 22 let, da ni svoboden sem, da ne more v teh mladih letih iz zapora v zapor, da bi začel ustvarjati življenje za prihodnost, kar pa ne dokazuje utemeljenosti tožbe. Upoštevajoč že povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS je v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022, da za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil, kar je za tožnika dokazano, in, da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje), kar je tudi dokazano. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa. Sodišče pojasnjuje, da sicer obstaja v primeru kršitev hišnega reda tudi možnost izreka ukrepov iz 82.b člena ZMZ-1. Tožnik je bil, kar ni sporno, opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Tožnik ne prereka ugotovitve toženke, da namen ukrepa omejitve gibanja ne bi bil dosežen, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve nadaljevale in upoštevajoč s strani tožnika neprerekano ugotovitev toženke, da je ukrep nujen zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti ter po ugotovitvi, da v tožnikovem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je tudi po presoji sodišča utemeljeno odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

25Na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva ugotovitev, da zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je res že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni v celoti prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).⁴ Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v obravnavani zadevi.⁵

26Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijan sklep pravilen in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

27Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

28Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

29Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce, kar pa zaslišan na naroku zanika, saj pove, da je v Centru za tujce vse v redu, da imajo telefone in TV, da je nudeno vse zdravljenje, tudi medikamentozno, na razpolago imajo psihiatra in osebnega zdravnika, da je vse v redu. Sodišče dodaja, da sprejema tožnikovo željo, da bi si rad ustvaril življenje, ker je mlad, kar pa po presoji sodišča ne dokazuje težko popravljive škode za ugoditev začasni odredbi.

30Tožnik škodo zatrjuje tudi s tem, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.⁶ Izpodbijani sklep je po presoji sodišča zakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.⁷ Zato je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

31Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

¹ Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).
² Prav tam, 69. točka obrazložitve.
³ Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.
⁴ Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 Z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.
⁵ Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).
⁶ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.
⁷ Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.