VSL Sodba I Cp 1247/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) toženki naložilo plačilo 206.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2019, kar je tožnica zahtevala več, je (II.) zavrnilo in (III.) odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2V pravočasni pritožbi toženka izpodbija celotno sodbo, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Ne strinja se z dokaznim bremenom, ki ji ga je pripisalo sodišče, in opozarja, da pogodbi o prodaji osnovnih sredstev in prevzemu dolga z dne 16. 4. 2018 in dogovor o pobotu z dne 27. 12. 2018 nista navidezna. Oporeka sklicevanju sodišča na kontne kartice, iz katerih naj bi izhajalo, da zatrjevane terjatve toženke ne obstajajo. Sicer pa kontne kartice na izključujejo možnosti, da je bila sklenjena kompenzacija z obema: z A. A. in z njo. Računovodstvo tožeče stranke ni bilo ustrezno vodeno in očitno so bili nepopolni vnosi v poslovne knjige. Tožeča stranka ni uspela dokazati pravilnosti in popolnosti kartic, kar bi terjalo, da izkaže poslovne dogodke po karticah z ustreznimi listinami. Toženki ni mogoče šteti v škodo, če stečajna upraviteljica ni uspela od prejšnjega vodstva tožeče stranke pridobiti dokumentacije in da tožeča stranka v poslovnih knjigah nima prodajne pogodbe za nepremičnine. To le podpira tezo, da računovodsko-finančna dokumentacija ni bila popolna in da je prišlo do napak pri knjiženju. Nadalje opozarja, da je B. A. potrdil, da je toženka posojilo izročila. Sodišče je neupravičeno štelo v škodo toženke, da je B. A. njen brat, pritožnica meni, da gre pri tem za diskriminacijo. Prokura, ki jo je imela toženka pri tožeči stranki v času sklepanja prodajne pogodbe, ni imela zveze z obdobjem dajanja posojila. Toženka navaja, da je ob prvem zaslišanju potrdila, da je dala posojilo za gradnjo stanovanj v C. Toženka oporeka indičnemu ugotavljanju dejstev. Sodišče je zmotno zavrnilo dokaz z izjavo D. A., saj ZPP ne pozna omejenega kroga dokazov. Ugotovitev, da dokaz nima večje dokazne vrednosti, ni razumljiva.

3Tožeča stranka v odgovoru nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dokazno breme in v 18. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj je to prešlo nazaj na toženko. Pomembno je, da je ugotovilo, da ni dokazala, da bi imela v resnici terjatev do družbe E., d. o. o., in da je v tem delu dokazno breme na njej. Tako pa ni izkazala, kako in kdaj bi posojilo izročila: pogodba o prodaji osnovnih sredstev in prevzemu dolga še ne pomeni priznanja dolga, ampak bi toženka morala izkazati tako podlago terjatve kot tudi, da je bilo posojilo dejansko dano. Za ta dejstva pa vsekakor ne more biti dokazno breme na tožeči stranki. Kot rečeno, toženka oporeka sklicevanju na kontne kartice, češ da v njih niso zavedeni ustrezni podatki. Res je, da tožeča stranka izhaja iz kontnih kartic, a je imela toženka možnost, da dokaže nasprotna dejstva, da zatrjevane terjatve obstajajo, a tega dokaznega bremena ni zmogla. Sama trditev o neustreznih podatkih v knjigovodski evidenci brez ustreznih (prepričljivih) dokazov še ne ovrže knjigovodskih podatkov. Še posebej, ker tožeča stranka trdi, da toženka ni poravnala kupnine: toženka plačilo lahko dokaže, medtem ko pa tožena stranka ne more dokazati negativnega dejstva (razen s podatki iz knjigovodske dokumentacije, iz katerih izhaja odprt dolg).

6Pritožba zatrjuje, da je mogoče, da sta tako toženka kot A. A. s tožečo stranko sklenila kompenzacijo v višini 39.825,04 EUR. Pritožbeno sodišče temu ne sledi, ampak sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje. Če je A. A. del kupnine, ki jo je bil dolžan tožeči stranki, poplačal s terjatvijo 39.825,04 EUR, ki jo nanj prenesla D. A., te iste terjatve ni več in je ni mogoče še enkrat uveljavljati v pobot, četudi bi jo D. A. prenesla tudi na toženko.

7Glede izročitve posojila se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka in B. A. o tem nista povedala nič konkretnega. Toženka je tako npr. zatrjevala, da je dala posojilo z namenom financiranja gradnje v C., ko pa je bila zaslišana, ni vedela, kdo je financiral izgradnjo stanovanj v C., poleg tega pa je sodišče ugotovilo, da v postopku ni bilo izkazano, da bi družba E., d. o. o. (kateri naj bi toženka po lastnih navedbah dala posojilo za gradnjo), financirala izgradnjo stanovanj. Nadalje je toženka izpovedala, da je v E., d. o. o., sproti vlagala svoje prihranke iz dela preko študentskega servisa, dela na ambasadi v ..., na fakulteti, od prodaje gnoja, sadja in lesa, vsega skupaj 160.000 - 180.000 EUR; posojilo naj bi bilo gotovinsko, s plačilom obveznosti družbe (npr. plačilo neplačanega računa za hladilnik), v materialu (npr. nakup nafte,...). Glede tega je toženka navedla le, da je dala posojilo in nič drugega. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje preračunalo in ugotovilo, da bi, če bi toženka posojala denar, od polnoletnosti (torej cca 16 let) morala mesečno posoditi po cca 800 EUR, kar ni zanemarljivo. Pomembno je tudi, da je ugotovljeno, da je imela družba E., d. o. o., konec leta 2017 izkazanih le za 22.981,93 EUR posojil, torej bi morala toženkina terjatev iz naslova posojil nastati v cca 5 mesecih do 18. 4. 2018, ko naj bi tožeča stranka že prevzela dolg (26. točka obrazložitve), kar je glede na prej navedene izpovedbe o postopnem dajanju posojila dokaj nenavadno. Zato je pravilen zaključek, da ni jasno, od kje toženki tak denar in zakaj ni teh relativno visokih zneskov kje evidentirala². Kar se tiče izpovedbe B. A., pa razen tega, da je izpovedal, da je toženka dala denar, ni povedal ničesar konkretnega o okoliščinah, zneskih, itd. posojila.

8Toženka neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje diskriminatorno upoštevalo dejstvo, da je B. A. (tedanji direktor tožeče stranke in družbe E., d. o. o.), njen brat. Seveda tega ni mogoče prezreti, a vendar odločitev ne temelji na tej okoliščini, ampak na dejstvu, da toženka ni uspela dokazati, da bi imela terjatve, ki jih je uveljavljala v pobot za plačilo kupnine.

9Pravilno pa je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi glede neupoštevanja pisne izjave D. A. Pomembno je, da toženka ni predlagala dokaza z zaslišanjem te priče, ampak je zgolj predložila njeno pisno izjavo. Pri tem je bila na glavni obravnavi 7. 1. 2025 opozorjena na pomanjkljivosti tako predložene izjave, a jih ni sanirala. D. A. ni predlagala za pričo, prvi odstavek 236.a člena ZPP pa določa, da lahko stranka na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. To po nasprotnem razlogovanju pomeni, da stranka ne more predložiti izjav oseb, ki niso predlagane za priče. Če bi bila D. A. predlagana za pričo, pa pisni izjavi ni bila priložena kopija njenega osebnega dokumenta (prim. peti odstavek 236.a člena ZPP) in je ne bi bilo mogoče upoštevati iz tega razloga.

10Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Toženka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.
² Ko je bila zaslišana, sploh ni točno vedela, koliko je posodila, saj je izpovedala, da če bi vse preračunala, bi zneslo še več od zatrjevanega.