VSL Sodba in sklep II Cp 1372/2025

I. Pritožba se zavrne ter se izpodbijana delna sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa Razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije I. stopnje št. ... z 29. 4. 2019 in sklepa Razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije II. stopnje št. ... z 28. 8. 2019 (I. točka izreka), z izpodbijanim sklepom pa je ugodilo toženkinemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z 20. 1. 2020, sklep o zavarovanju razveljavilo in predlog za zavarovanje zavrnilo (II. točka izreka).

2Tožnik, ki vlaga pritožbo zoper delno sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP,¹ pritožbenemu sodišču predlaga, da delno sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in ugovor zoper začasno odredbo zavrne, podredno, da odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku.

Trdi, da bi moral biti v disciplinskem postopku uporabljen novi pravilnik², ker je zanj ugodnejši. Nobena od očitanih kršitev ne predstavlja več kršitve, za katero je lahko izrečena disciplinska sankcija. Za kršitev bi šlo le v primeru izpolnjenosti vseh pogojev za strokovno in varno delo, kar je treba presojati v luči kadrovskih, materialnih, prostorskih in časovnih pogojev. Ker je toženka odločala na podlagi starega pravilnika³, ni ugotavljala, ali so bili izpolnjeni pogoji za strokovno in varno delo. Navedbe o neustreznih pogojih je podal najkasneje v sodnem postopku. Novi pravilnik predvideva tudi milejšo sankcijo (strokovno opozorilo).

Pravilnik je treba razlagati v tožnikovo korist, tako da se dvoletni zastaralni rok šteje kot absolutni zastaralni rok. Ker gre za pregon disciplinskih kršitev, je takšen zastaralni rok ustrezen in sorazmeren. Smiselna uporaba ZP-1⁴ ni pravilna, ker je šlo za kršitev internih pravil, ne za kršitev zakona, uredbe vlade ali odloka samoupravne lokalne skupnosti. Opravljena dejanja niso pretrgala zastaranja. V izpodbijanih sklepih ni konkretiziranih očitkov o tem, katera pravila je sploh kršil, zato mu ni bil omogočen učinkovit zagovor.

Po mnenju izvedenca zdravniškega poklica ni opravljal v očitnem nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke. Njegovo ravnanje ni imelo za posledico poslabšanje zdravja ali celo smrt pacienta. Pregled 28. 12. 2015 ni bil namenjen določitvi datuma carskega reza in tega ni bil dolžan določiti. Pacientki je dal zgolj ustno priporočilo o terminu carskega reza, ki ga je prenesla zdravnici A. A. in svoji ginekologinji. Naročil jo je na poseg 8. 1. 2016. V času pregleda so bili laboratorijski izvidi normalni. V literaturi ni bilo jasnega navodila o tem, kdaj končati nosečnost enohorijskih dvoamnijskih dvojčkov.

Pacientko sta za tožnikom 4. 1. 2016 pregledali dve strokovnjakinji. Med njegovim ravnanjem in smrtjo plodov ni vzročne zveze. Če ne bi pacientki ustno priporočil datuma 8. 1. 2016, mu ne bi bilo mogoče očitati nobene opustitve. Sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca, da je bil 8. 1. 2016 vsaj en otrok že mrtev, drugi pa verjetno prizadet. To pomeni, da tožniku ni mogoče očitati opustitve, ki bi se odrazila v poslabšanju zdravja pacienta ali njegovi smrt. Zapis pacientke v njeni knjigi je napačno tolmačen. Pacientka je A. A. povedala, da je s predstojnikom dogovorjena za carski rez 8. 1. 2016. Zapis "UZ", namesto "CR", je pisna pomota. Izpoved A. A. ni verodostojna. Priča je izpovedala, da 8. 1. 2016 anesteziolog ni bil na razpolago, dokazni postopek pa je pokazal drugače. Za prestavitev datuma z 8. na 15. 1. je odgovorna A. A. Nobenega indica ni, da bi A. A. ravnala drugače, če bi bila pacientka pisno naročena na carski rez. Ni bilo ovire, da bi carski rez opravila že 4. 1. 2016, ko se je že izkazovala patologija (povišan krvni tlak, proteinurija v urinu, večji edemi), ali kadarkoli med 4. in 11. 1. 2016. Ravnanja A. A., izbrane ginekologinje in pacientke B. B. so pretrgala vzročno zvezo med tožnikovim ravnanjem in tragičnim dogodkom.

Razsodišče II. stopnje je z očitkom o tožnikovi pasivnosti 8. 1. 2016 (ko ni poizvedel, zakaj pacientka ni prišla na carski rez), nezakonito širilo očitke. Disciplinska sankcija je tudi bistveno pretirana. Toženka je tožniku očitala sedem opustitev, sodišče pa je ugotovilo zgolj eno, pri čemer ni obrazložilo stališča, da naj bi šlo za glavni očitek. Izpodbijana sodba je sodba presenečenja, saj je sodišče uporabilo pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala.

Tožnik je obstoj nedenarne terjatve izkazal (vsaj) s stopnjo verjetnosti, kar utemeljuje zavarovanje z začasno odredbo.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V disciplinskem postopku, ki ga je toženka po svojih organih (Razsodišču I. in II. stopnje⁵) vodila zoper tožnika, je bilo ugotovljeno, da je zdravniški poklic opravljal v očitnem nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, kar je imelo za posledico poslabšanje zdravja ali celo smrt pacienta. Izrečen mu je bil disciplinski ukrep - javni opomin, ki se objavi v glasilu C. Izrečena sankcija je bila že izvršena. Tožnik s tožbo izpodbija zakonitost sklepov razsodišča ter zahteva plačilo odškodnine v višini 10.000 EUR. Z izpodbijano delno sodbo je bilo odločeno o njegovem nedenarnem tožbenem zahtevku.

6Okvir spora o pravilnosti in zakonitosti sklepov razsodišča, s pravno podlago v 87. členu ZZDej⁶ v zvezi s 1. odstavkom 14. člena ZDru-1^{7 8}, so določale tožbene trditve o postopkovnih nepravilnostih, o zastaranju disciplinskega pregona, o uporabi napačnega materialnopravnega predpisa ter o neutemeljenosti očitkov o kršitvah pravil zdravniške znanosti in stroke.

7Disciplinski postopek zoper tožnika je bil začet in voden na podlagi 1. točke 38. člena starega pravilnika, ki je določal, da kršitev kodeksa medicinske deontologije Slovenije predstavlja opravljanje zdravniškega poklica, ki je v očitnem nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in ki ima za posledico poslabšanje zdravja ali celo smrt pacienta. Novi pravilnik, ki velja od 24. 3. 2018 dalje, in se uporablja za vse postopke, ki se začnejo po 24. 3. 2018, in za postopke, ki so se začeli pred 24. 3. 2018, če so za zdravnika v postopku ugodnejši od starega pravilnika, pa v 12. točki 73. člena določa, da je težja disciplinska kršitev opravljanje zdravniškega poklica, ki je v očitnem nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke ob sicer ustreznih kadrovskih, materialnih, prostorskih in časovnih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za strokovno in varno delo. Novi pravilnik poleg obeh disciplinskih sankcij iz starega pravilnika (opomin in javni opomin) pozna še milejšo sankcijo - strokovno opozorilo.

8Stališče o tem, da je razsodišče pri odločanju uporabilo pravilen materialnopravni predpis (stari pravilnik), saj rezultat disciplinskega postopka za tožnika ne bi bil ugodnejši, če bi bil postopek voden na podlagi novega pravilnika, je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sklepu II Cp 1083/2021⁹, sodišče prve stopnje pa povzelo v 22. do 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik vztraja, da bi moralo razsodišče uporabiti novi pravilnik, ker je za tožnika ugodnejši, vendar v tej smeri ne ponudi nobenih novih argumentov, ki bi terjali pritožbeni odgovor. Pritožbeno sodišče zato ponavlja tisto, kar je pri presoji ključno: (1) za zdravnika je ugodnejši stari pravilnik, ker je disciplinski pregon zoper njega mogoč le, če ima njegovo ravnanje, ki je v očitnem nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, za posledico poslabšanje zdravja pacienta ali njegovo smrt; (2) tožnik v postopku pred razsodiščem ni trdil, da ni imel ustreznih delovnih pogojev (nenazadnje je bil predstojnik bolnišnice, torej oseba, ki je odgovorna za zagotovitev takšnih pogojev), poleg tega bi moralo razsodišče o utemeljenosti ugovora (če bi ga podal) presojati ne glede na to, kateri pravilnik bi uporabilo; (3) tožniku je bil izrečen strožji od obeh disciplinskih ukrepov po starem pravilniku, kar pomeni, da mu glede na kršitev, po novem pravilniku opredeljeno kot težja disciplinska kršitev, ne bi bilo izrečeno strokovno opozorilo.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da pregon kršitve ni zastaral. Oba pravilnika določata (le) relativni zastaralni rok (2 leti od kršitve). Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj se ni mogoče opreti na pravilo o (absolutnem) zastaranju po ZDR¹⁰(disciplinskega postopka ni vodil delodajalec), ZJU¹¹(postopek ni bil voden zoper zdravnika kot javnega uslužbenca) ali Pravilniku o organizaciji in delovanju častnega razsodišča, ki ga je sprejela skupščina Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (vsako društvo samostojno določa svoja pravila). Četudi je Kodeks medicinske deontologije Slovenije zbir internih stanovskih pravil, je analogna uporaba pravila o absolutnem zastaranju postopka o prekršku (prim. 42. člen ZP-1¹²) ustrezna tudi za disciplinski postopek, ki ga vodi zdravniška zbornica zoper svojega člana. V disciplinskem postopku, v katerem se zdravniku očita, da je poklic opravljal v očitnem nasprotju s pravili znanosti in stroke, je treba pravno pomembna dejstva ugotavljati (tudi) s pomočjo strokovnjaka (izvedenca). Gre za časovno zamudno procesno opravilo, zato izenačitev absolutnega zastaralnega roka z relativnim, kot predlaga pritožnik, tudi iz tega razloga ne bi bilo ustrezno. Takšna izenačitev tudi ne bi bila notranje skladna z določbo obeh pravilnikov, da zastaranje pretrga vsako ravnanje tožilca ali razsodišča, usmerjeno v odkrivanje ali preganjanje kršitve. Zastaranje, ki je začelo teči 28. 12. 2015, je bilo pretrgano že 7. 7. 2016, ko je tožilec zbornice podal zahtevo za izvedbo pripravljalnega postopka. Temu so sledila druga ravnanja razsodišča (npr. razgovor s tožnikom 27. 6. 2018, obravnava 29. 3. 2019, izdaja sklepov 29. 4. 2019 in 28. 8. 2019), zato zastaranje ni nastopilo že 7. 7. 2018. Med posameznimi ravnanji, usmerjenimi v pregon kršitve, je vsakokrat minilo manj kot dve leti, poleg tega so bila vsa procesna dejanja opravljena pred (iztekom absolutnega zastaralnega roka) 28. 12. 2019.

10Pavšalno, brez podlage v ugotovljenih dejstvih, je pritožbeno stališče, da je bila tožniku v disciplinskem postopku kratena pravica do zagovora. V izreku sklepa razsodišča I. stopnje so jasno in konkretizirano opredeljena tožnikova ravnanja, prepoznana kot kršitev¹³, prav tako je navedeno pravilo, ki je bilo kršeno (1. točka 38. člena starega pravilnika v zvezi z 2. členom Kodeksa medicinske deontologije Slovenije¹⁴). Pomembno je tudi izpostaviti, da je tožnik zagovor pred razsodiščem 29. 3. 2019 podal v prisotnosti svoje odvetnice in da v postopku pred razsodiščem ni zahteval dopolnitve izvedenskega mnenja niti imenovanja drugega izvedenca.

11V postopku pred razsodiščem je bilo ugotovljeno, da je (tudi) zaradi tožnikovih opustitev pri spremljanju nosečnosti enohorijskih dvoamnijskih dvojčkov (dvojčkov s skupno placento) pri pacientki B. B. nastopila smrt dvojčkov. Tožnik je pri pacientki 28. 12. 2015 (pri 35 tednih in 3 dneh nosečnosti) na podlagi napotnice njene izbrane ginekologinje v Splošni bolnišnici D. opravil ultrazvočni pregled. Dal ji je ustno navodilo, da bo 8. 1. 2016 izveden carski rez. Na ponovnem ultrazvočnem pregledu 4. 1. 2016, ki ga je prav tako v Splošni bolnišnici D. opravila zdravnica A. A., je bila pacientka naročena na carski rez 15. 1. 2016. Istega dne - 4. 1. 2016 je imela tudi pregled pri izbrani ginekologinji E. E.⁶ V posvetovalnici za nosečnice so bili gibi otrok zaznani še 5. in 7. 1. 2016. Zadnji ultrazvočni pregled je bil opravljen 11. 1. 2016, ko B. B. ni več čutila otrok, dan kasneje pa porod mrtvorojenih dvojčkov.

12Očitki razsodišča, da tožnik 28. 12. 2015 pacientke ni pregledal v celoti (krvni tlak, teža, urin, laboratorij), da ni vodil evidenc CTG zapisov plodovih utripov, da je spregledal diskordantno rast plodov in da ni posredoval navodil izbrani ginekologinji, da pacientko napoti v terciarni center, so se v sodnem postopku, v katerem je sodišče prve stopnje pravno odločilna dejstva ugotavljalo s pomočjo izvedenca medicinske stroke za ginekologijo in porodništvo, izkazali za neutemeljene. Po presoji sodišča prve stopnje pa je bil utemeljen na tožnika naslovljen očitek, da ni izdal mnenja ali navodila glede nadaljnjega spremljanja nosečnosti, oziroma konkretno glede dne 8. 1. 2016 predvidenega carskega reza, kar je imelo za posledico poslabšanje zdravja oziroma smrt plodov. Presoja je oprta na ugotovitve, (1) da je imel tožnik na podlagi izdane napotnice za ultrazvočni pregled rasti, v kateri je bilo opredeljeno pooblastilo v obsegu "1, 2" ("2" pomeni možnost zdravljenja), pooblastilo za določitev datuma carskega reza, (2) da je bilo tožnikovo navodilo o datumu carskega reza 8. 1. 2016 dano le ustno in zgolj pacientki (tožnik pacientki ni dal pisnega navodila niti ni datuma za predvideni poseg zabeležil v materinski knjižici), (3) da zdravnici A. A. in E. E. nista bili seznanjeni s tožnikovim ustnim navodilom pacientki o datumu carskega reza 8. 1. 2016, in (4) da poseg 8. 1. 2016 ni bil zabeležen v bolnišničnem sistemu (tožnik pacientke ni naročil na poseg).

13Da določitev datuma carskega reza 8. 1. 2016 ni bilo zgolj priporočilo (nezavezujoč nasvet), temveč zdravnikova dolžnost, izhaja ne le iz vsebine izdane napotnice (na podlagi istovrstne napotnice je zdravnica A. A. nosečnici določila termin carskega reza 15. 1. 2016), temveč tudi iz tožnikovega pojasnila ob zaslišanju, "da pacientke ni napotil na terciarni nivo, ker je ocenil, da je treba nosečnost končati." Če je na podlagi svojega znanja in izkušenj ocenil, da je treba 8. 1. 2016 nosečnost zaradi določenih rizičnih dejavnikov končati¹⁶, je bil dolžan svoje mnenje izraziti kot navodilo drugim zdravnikom, ki so, oziroma bi, spremljali nosečnost. Tožniku ni bilo očitano, da ni pravilno določil termina poroda, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, da so bili 28. 12. 2015 laboratorijski izvidi v mejah normale in da v literaturi ni bilo jasnega navodila, kdaj končati tovrstno nosečnost.

14Tožnik se neutemeljeno sklicuje na ravnanja A. A. in E. E., oziroma na pretrganje vzročne zveze zaradi njunih kasnejših ravnanj. Njegovo ravnanje (opustitev), presojano samostojno oziroma ločeno od ravnanj obeh omenjenih, je imelo znake kršitve pravil zdravniške znanosti in stroke. V nizu dogodkov, ki so sledili, se tožnikova opustitev izkazuje za pravno pomembno. Na podlagi strokovne ocene, da je treba nosečnost končati, je določil (pravilen) datum poroda, ki pa ga ni pisno zabeležil (v izvid o ultrazvočnem pregledu ali v materinsko knjižico) in informacije ni predal drugim zdravnikom, ki so spremljali nosečnost, niti ni nosečnice naročil na poseg 8. 1. 2016. Po presoji sodišča prve stopnje sta tožniku kot napotnemu zdravniku ustrezno komunikacijo nalagala tudi 46. člen ZZDej¹⁷ in 18. člen ZPacP¹⁸. Zapis datuma v izvid ali materinsko knjižico ni ne zamudno ne zahtevno opravilo, zato tožnika ne razbremenjujejo trditve o (pre)obremenjenosti z delom na oddelku. Če bi bil datum posega ustrezno pisno zabeležen (in tako znan vsem, ki so spremljali nosečnost, ki je bila ocenjena za tvegano), oziroma če bi bila pacientka nanj naročena, bi bil takrat poseg zelo verjetno tudi opravljen in drugi zdravniki niti ne bi imeli možnosti, da določijo drugačen (kasnejši) termin. Ustrezna alternativa pisni zabeležki datuma 8. 1. 2016 bi bilo tožnikovo ustno obvestilo drugih zdravnikov, ki so spremljali nosečnost. Vendar tožnik komunikacije z drugimi zdravniki ni zatrjeval.

15Ugotovitev, da je bila A. A. 4. 1. 2016 seznanjena s tožnikovim ustnim navodilom o datumu posega 8. 1. 2016, bi v razmerju do tožnika učinkovala razbremenilno. Če bi bila A. A., četudi zgolj s strani pacientke (kar sicer ni pravilen način obveščanja), seznanjena s tožnikovim navodilom, vendar bi ga ignorirala in določila drugačen datum, po presoji pritožbenega sodišča tožniku ne bi bilo mogoče očitati opustitve pisne zabeležke datuma 8. 1. 2016, oziroma takšne opustitve ne bi bilo mogoče šteti za pravno relevanten vzrok v smislu 1. točke 38. člena starega pravilnika. Toda A. A. po dokazni presoji sodišča prve stopnje ni vedela za tožnikovo ustno navodilo o carskem rezu 8. 1. 2016. Takšna dokazna ocena temelji na njeni izpovedi, pa tudi na pisni izjavi E. E.¹⁹, da je pacientka ni obvestila o datumu carskega reza 8. 1. 2016 (obveščena pa je bila o datumu carskega reza 15. 1. 2016 in o tem, da se bo tožnik z njo dogovoril o terapiji tlaka, pri čemer slednje potrjuje zapis "dr. F. za th. tlaka" z dne 4. 1. 2016, v evidenci bolezni v prilogi B69). Četudi bi držala pritožbena navedba, da je zapis v knjigi B. B. (A11, str. 45), "da je bila s predstojnikom dogovorjena, da bo UZ v petek, 8. januarja", posledica pisne pomote (UZ, namesto pravilno: CR), takšen zapis sam po sebi ne more imeti enake (še manj večje) dokazne vrednosti kot jo ima neposredno izveden dokaz - izpoved priče, o verodostojnosti katere se lahko sodišče prepriča ob zaslišanju. Zaslišana kot priča je A. A. prepričljivo zanikala resničnost zapisa v knjigi, da jo je pacientka obvestila o terminu poroda 8. 1. 2016, tožnik pa na drugi strani ni podal ustreznega dokaznega predloga, s katerim bi vzbudil dvom v verodostojnost njene izpovedi (npr. dokazni predlog za zaslišanje priče B. B.²⁰). Njegova izpoved, da je iz dokumentacije razvidno, da sta bili A. A. in E. E. obveščeni o njegovem ustnem naročilu, v izvedenih dokazih nima opore. Pojasnilo A. A., da pacientke ni mogla naročiti na poseg 8. 1. 2016, ker takrat po informaciji inštrumentarke ni bilo anesteziologa, je dokazni postopek res ovrgel,²¹ kar pa samo po sebi ne zadostuje za oceno o neprepričljivosti pričine izpovedi, "da ob pregledu absolutno ni vedela za datum 8. 1. 2016 in da je zanj izvedela šele po nesrečnem dogodku" in "da bi, če bi vedela, da je bil pacientki določen datum 8. 8., kontaktirala dr. F in se glede na informacijo, da ne sme naročati 8. 1., z njim dogovorila o tem, kaj je najboljše za pacientko". Dokazni zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da je bila A. A. 4. 1. 2016 seznanjena z datumom predvidenega carskega reza, je torej pravilen.

16Izvedenec je pojasnil, da za svojo ugotovitev, da je bil 8. 1. 2016 vsaj en otrok že mrtev, drugi pa verjetno prizadet, nima nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje zato tega dela izvedenskega mnenja pravilno ni zajelo v dejansko podlago delne sodbe.^.22

17Z očitkom, da tožnik 8. 1. 2016 ni poizvedel, zakaj pacientka ni prišla na poseg, razsodišče II. stopnje ni nedopustno širilo očitkov o njegovi pasivnosti. Ne gre za samostojno kršitev, temveč za konkretizacijo očitka o neustrezni komunikaciji med zdravniki. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo dajanje ustnih navodil pacientki ter pomanjkljiva komunikacija glavni očitek, naslovljen na tožnika. To izhaja tudi iz obrazložitve sklepa razsodišča II. stopnje (glej 5. str. sklepa). Izrečena sankcija posledično ustreza teži kršitve. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da ugotovljeni kršitvi daje dodatno težo okoliščina, da je bil tožnik v času spornega dogodka predstojnik bolnišnice, torej oseba, ki bi si morala tudi na bolnišničnem nivoju prizadevati za vzpostavitev ustreznih komunikacijskih kanalov med zdravniki.

18Izhodišče sodne presoje je preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve, da se tožnika disciplinsko sankcionira, ker je s svojimi ravnanji kršil avtonomna pravila Zdravniške zbornice Slovenije (ne določb ZZDej ali ZPacP). Pritožnik zato neutemeljeno problematizira uporabo pravne podlage (določb ZZDej, ZPacP, Pravilnika za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni...), s katero je sodišče prve stopnje zgolj dodatno utemeljilo presojo o nepravilnosti tožnikovega ravnanja. Poleg tega glede na vsebino spora ne gre za presenetljivo pravno podlago, torej takšno, ki je tožnik, zastopan po odvetniku, ob zadostni procesni skrbnosti ni mogel predvideti.²³

19Med postopkom je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikovega predloga izdalo začasno odredbo, s katero je toženki naložilo objavo v glasilu C., da odločitev razsodišča, ki se nanaša na tožnika, ni pravnomočna, in da v zvezi s tem na podlagi tožnikove tožbe poteka pravdni postopek. Nosilni razlog izpodbijanega sklepa o ugovoru zoper začasno odredbo je, da glede na vsebino izdane delne sodbe ni (več) podana temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe (oziroma njeno ohranitev v veljavi) po 1. odstavku 271. člena ZIZ²⁴. Sklicujoč se na podane odgovore v zvezi s pritožbo zoper delno sodbo, pritožbeno sodišče temu pritrjuje.

20Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je nanje oprlo pravilne materialnopravne zaključke ter da pri tem ni zagrešilo zatrjevanih ali uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo ter potrdilo delno sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, toženki pa je na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njene pritožbene stroške v višini 466,65 EUR (ti obsegajo: 625 točk oziroma 375 EUR za odgovor na pritožbo, po tar. št. 22/1 OT,²⁵ 2 % materialne stroške (7,50 EUR) in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve predmetne odločbe (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Pravilnik o disciplinski odgovornosti članov Zdravniške zbornice Slovenije in o postopku pred Razsodiščem Zdravniške zbornice Slovenije (priloga B13).
³ Pravilnik o organizaciji in delu razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije (priloga B9).
⁴ Zakon o prekrških, Ur. l. RS, št. 7/2003, s spremembami in dopolnitvami.
⁵ V nadaljevanju: razsodišče.
⁶ Zakon o zdravstveni dejavnosti, Ur. l. RS, št. 9/1992, s spremembami in dopolnitvami. Po 87. členu ZZDej se glede na interes zdravstvenih delavcev iz posamezne poklicne skupine lahko ustanovijo poklicne zbornice ali strokovna združenja. Zbornica oziroma strokovno združenje iz prejšnjega odstavka je pravna oseba zasebnega prava, ki se ustanovi in deluje po zakonu o društvih, če ta zakon ne določa drugače.
⁷ Zakon o društvih, Ur. l. RS, št. 61/2006, s spremembami in dopolnitvami. Po 1. odstavku 14. člena ZDru-1 ima vsak član društva pravico v roku enega leta od sprejetja dokončne odločitve pred sodiščem izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva.
⁸ Glej sklep VSL II Cp 1083/2021 z dne 15. 9. 2021 (8. točka obrazložitve).
⁹ Delno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje (na podlagi stališča, da je toženka uporabila napačen (strožji) materialnopravni predpis) razveljavilo oba sklepa razsodišča, je pritožbeno sodišče s sklepom II Cp 1083/2021 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.
¹⁰ Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami in dopolnitvami.
¹¹ Zakon o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002, s spremembami in dopolnitvami.
¹² Po 6. odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, vključno z dejanjem, opravljenim za potrebe vložitve obdolžilnega predloga. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.
¹³ Gre za očitke, da tožnik 28. 12. 2015 pacientke B. B. ni pregledal v celoti (krvni tlak, teža, urin, laboratorij), da ni vodil evidenc CTG zapisov plodovih utripov, da ni izdajal mnenja ali navodil glede nadaljnjega spremljanja nosečnosti, da je spregledal diskordantno rast plodov, da zaradi podcenitve stopnje nujnosti ni posredoval ustreznih navodil sodelavcem v Splošni bolnišnici D., ki so bili vključeni v vodenje nosečnice, in da ni posredoval navodil izbrani ginekologinji, nosečnice, da pacientko zaradi tvegane nosečnosti (monohorialna dvojčka) napoti v terciarni center, oziroma da naj se opravi carski rez v določenem roku. Posledica vsega navedenega je bilo poslabšanje zdravja oziroma smrt plodov.
¹⁴ Ta določa: Zdravniku je zaupana pravica, da odloča o občutljivih vprašanjih, ki zadevajo človeško zdravje in življenje. Ta pravica mu nalaga naloge, posebne dolžnosti in osebno odgovornost. Zdravnik je dolžan: nuditi primerne zdravstvene storitve ob vsem spoštovanju človeškega dostojanstva; spoštovati pravice bolnikov, kolegov in drugih medicinskih sodelavcev; spoštovati zakone in svoje obveznosti, razen, če bi bili ti zakoni ali obveznosti v nasprotju s koristjo bolnika; odkloniti sodelovanje z osebami, ki nezakonito ali nestrokovno opravljajo zdravstveni poklic; odkrivati zdravnike, ki delujejo nestrokovno, nepošteno in se poslužujejo prevar in pridobitništva.
¹⁵ Tudi glede A. A. in E. E. je razsodišče v istem disciplinskem postopku ugotovilo, da sta s svojimi ravnanji kršili 1. točko 38. člena starega pravilnika v zvezi z 2. členom Kodeksa medicinske deontologije Slovenije.
¹⁶ Tožnik je izpovedal, da je pacientki svetoval, da je treba nosečnost zaradi eventualnih zapletov nujno končati.
¹⁷ Po 46. členu ZZDej storitve s področja osnovne zdravstvene dejavnosti opravlja osebni zdravnik s svojimi sodelavci. Ta lahko napoti pacienta tudi k drugim zdravnikom in usklajuje njihove nasvete, vodi pa tudi pacientovo zdravstveno dokumentacijo. V razmerju do osebnega zdravnika so vsi drugi zdravniki, ki sodelujejo pri zdravstveni obravnavi posameznika na sekundarni in terciarni ravni, napotni zdravniki. Izvajanje storitev napotnega zdravnika je praviloma časovno omejeno in vezano na napotitev osebnega zdravnika. Le izjemoma, kadar določena kronična bolezen na podlagi strokovnih kriterijev zahteva trajen nadzor na specialistični ravni, lahko napotni zdravnik prevzame pacienta v stalno zdravstveno oskrbo. O tem se mora dogovoriti s pacientovim osebnim zdravnikom, ki ga mora tudi redno obveščati o pacientovem zdravstvenem stanju in svojih ukrepih.
¹⁸ Zakon o pacientovih pravicah, Ur. l. RS, št. 15/2008, s spremembami in dopolnitvami. V 1. odstavku 18. člena ZPacP je določeno, da kadar je bil pacient napoten na specialistično zdravstveno storitev zaradi morebitne nadaljnje zdravstvene obravnave, pisno strokovno mnenje oziroma izvid po tej storitvi poleg diagnostičnih podatkov vsebuje tudi predlog o nadaljnji zdravstveni obravnavi.
¹⁹ Pravdni stranki nista predlagali njenega neposrednega zaslišanja.
²⁰ Z življenjskega vidika je sicer mogoče razumeti, zakaj takšnega predloga ni podal.
²¹ Iz dopisa Splošne bolnišnice D. (priloga A16) izhaja, da so tega dne delo opravljali trije anesteziologi.
²² V 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je zgolj povzelo njegovo ugotovitev, ki pa ni bila podlaga za odločanje.
²³ Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred spregledanimi pravnimi podlagami, ki bi jih z zadostno skrbnostjo lahko predvidela, ampak pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Glej npr. sodbo VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018 .
²⁴ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98, s spremembami in dopolnitvami
²⁵ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.