VSL Sklep Cst 25/2026

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nekdanjega poslovodje stečajnega dolžnika.

2Zoper navedeni sklep se pritožil nekdanji poslovodja stečajnega dolžnika, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugovor nekdanjega poslovodje stečajnega dolžnika zoper sklep, s katerim mu je bilo naloženo plačilo 2.416,11 EUR iz naslova predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, zavrnilo z nosilnimi razlogi, da ni navedel nobenih okoliščin in ni predložil nobenih dokazov, ki bi omogočale oprostitev zakonsko določene odgovornosti iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP. Okoliščina, da nekdanji poslovodja sam ni imel možnosti preprečiti delovnega spora, v katerem je bivši pogodbeno zaposleni A. A. uspel, dolžnik pa mu je bil dolžan skladno z odločitvijo delovnega sodišča priznati delovno razmerje ter poravnati prispevke in zavarovanja, česar dolžnik ni bil finančno zmožen, po zaključku sodišča prve stopnje ne predstavlja takih izjemnih okoliščin. Najstarejše neplačane obveznosti so zapadle že januarja 2022, družba je poslovala do oktobra 2022, zato bi kot poslovodja stečajnega dolžnika moral ukrepati takoj: najti nove vire za poslovanje ali pa prenehati s poslovanjem, še zlasti, ker stečajni dolžnik ni imel oziroma nima nobenega premoženja, ki bi predstavljalo stečajno maso. Tega ni storil, zato je predlog za začetek stečajnega postopka vložila upnica v letu 2025. Ker nekdanji poslovodja ni uveljavljal pravno relevantnega razbremenilnega razloga, je njegov ugovor štelo kot neutemeljen.

5Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Predpostavka te odgovornosti je okoliščina, da poslovodstvo v enem mesecu po dnevu, ko je družba postala trajneje nelikvidna, ni vložilo predloga za začetek stečajnega postopka (je torej kršilo svojo obveznost iz prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP), ta kršitev pa je povzročila, da zaradi prepoznega začetka stečajnega postopka premoženje družbe ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Zato se bo član poslovodstva razbremenil odgovornosti, če bo (trdil in) dokazal, da tega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške začetka stečajnega postopka) ni mogel preprečiti. O tem sta si pravna teorija in sodna praksa enotni.¹

6Pritožnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z obširnim opisovanjem okoliščin, ki so privedle do insolventnosti in posledično stečajnega postopka. Pojasnjuje, da za stečaj ni kriv zaradi nesposobnosti, malomarnosti ali naklepa, pač pa je posledica njegove poštenosti, zaupljivosti in korektnosti do ljudi, sodelavcev in podrejenih, ter ponovno opisuje okoliščine v zvezi z dejanji A. A., ki naj bi odtujil poslovno dokumentacijo ter sprožil spor pred delovnim sodiščem. Čeprav višje sodišče razume situacijo ter okoliščine, v katerih se je znašel stečajni dolžnik, ki je bil ustanovljen projektno za potrebe hitrega antigenskega testiranja na Covid-19 in čeprav ne dvomi v zunanje okoliščine ter okoliščine, povzročene s strani tretje osebe, pa to za odločitev ne more biti relevantno. Za odločitev je namreč bistveno vprašanje, ali pritožnik kot poslovodja res ni mogel vplivati na to, da bi premoženje stečajnega dolžnika zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.

7Pritožnik ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje, da bi moral pravočasno ukrepati, to je najti nove vire poslovanja ali pa že v letu 2022 predlagati stečajni postopek, glede na to, da so najstarejše neplačane obveznosti zapadle že januarja 2022. Pritožbene navedbe, da noben resen podjetnik ne bo predlagal stečajnega postopka svojega podjetja, ker to počnejo samo tisti, ki so finančno izčrpali podjetje, ki karkoli prikrivajo ali skrivajo oziroma tako ali drugače kršijo zakonodajo ter povzročajo naklepne stečaje za prikrivanje kaznivih dejanj, pritožnika kot nekdanjega poslovodjo ne morejo razbremeniti. Zatrjevanje, da je iskal rešitve (iz pritožbe ni mogoče razbrati, kakšne konkretno in kdaj konkretno), ne more zadostovati, saj pritožnik v zvezi s tem ni navedel nobenih konkretnih in preverljivih podatkov. Prav tako ne zadostuje posplošeno zatrjevanje, da ne drži, da stečajne mase ni, je pa potrebno dolg izterjati od države (kar pritožnik šteje kot dolžnost stečajnega upravitelja).

8Kot izhaja iz podatkov v spisu, je upravitelj sodišču posredoval izredno poročilo in poziv upnikom, s katerim je upnike in zainteresirane subjekte pozval, da mu posredujejo informacije o poslovanju stečajnega dolžnika, obstoju premoženja ali obstoju izpodbojnih dejanj. Odzvala se je upnica Republika Slovenija, ki je navedla, da nima dodatnih informacij o poslovanju dolžnika in o obstoju premoženja. V kolikor poslovne dokumentacije ni in upravitelj nima nobenih konkretnih podatkov, ne more ukrepati. Ugotovi lahko le, da premoženja, ki bi spadalo v stečajno maso, ni. Zato so popolnoma odveč nekorektni očitki stečajnemu upravitelju, da ne opravlja svojega dela, ali ga ne zmore oziroma ne zna, višje sodišče pa na te pritožbene navedbe ne bo odgovarjalo.

9Pritožnik ne zatrjuje in ne izkazuje, da bi v času, ko poslovna dokumentacija še ni bila odtujena, sam sprožil kakršnekoli postopke za izterjavo zatrjevanega dolga iz naslova opravljenih storitev ali opravil kakršnekoli druge aktivnosti za odpravo insolventnosti. Iz njegovih navedb ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi bila poslovna dokumentacija odtujena, prav tako ne, na kakšen način naj bi upravitelj zagotovil ustrezne dokumente (in katere), ki bi izkazali dejansko stanje, še zlasti, ker iz podatkov v spisu izhaja, da naj bi šlo za dokumentacijo iz oziroma do leta 2022.

10Sodišče prve stopnje je presodilo, da v ugovoru navedeni argumenti pritožnika ne zadoščajo za razbremenitev odgovornosti iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP, čemur višje sodišče pritrjuje. Trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti je na poslovodji. Iz pritožbe izrecno izhaja, da je dolžnik postal insolventen v času, ko je pritožnik opravljal funkcijo poslovodje. Pritožnik na okoliščine v zvezi z ravnanjem tretjih, ki jih podrobno opisuje v pritožbi, sicer res ni mogel vplivati, je pa odgovoren, da kot poslovodja pravočasno reagira: bodisi tako, da najde nove vire za poslovanje bodisi predlaga stečajni postopek. Tega pritožnik ni storil. Katere konkretne zatrjevane rešitve, da bi preprečil stečajni postopek, začet na predlog upnice šele v letu 2025, je pritožnik iskal, iz njegovih navedb ni mogoče razbrati. Čim pa je temu tako, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podan pravno relevanten razbremenilni razlog, pravilna.

11Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

¹ Plavšak, N., e-komentar ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex, komentar 233. člena ZFPPIPP, VSL sklepi Cst 251/2024 z dne 23. 10. 2024, Cst 305/2024 z dne 9. 1. 2025, Cst 10/2025 z dne 16. 1. 2025.