VSC Sodba Cpg 56/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti tožeči stranki 2.733,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 795.615,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka). Izreklo je še, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške (II. točka izreka). Ugotovilo je, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka podala pravilen in popoln nalog za plačilo 20. 6. 2022 ter da je zagotovila sredstva na računu 827.440,00 USD oziroma 795.615,38 EUR. Tožena stranka je profesionalni subjekt, njena glavna dejavnost je bančništvo, katere bistvo je izvajanje bančnih opravil za potrošnike ali pravne subjekte, ki so njeni komitenti. Banka (tožena stranka) je prejela denarna sredstva tožeče stranke, ni pa izvedla denarne transakcije, ker prejemnik ni prejel denarnih sredstev. Za neizvedbo celotne transakcije je odgovorna tožena stranka, ki se ne more razbremeniti obveznosti vračila denarnega zneska z ugovorom, da ga nima. Tožeča stranka je utemeljeno zatrjevala pomanjkanje pojasnilne dolžnosti banke. Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja rizika pri izvedbi plačilne transakcije v USD ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo tožeči stranki v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno valutno tveganje. Niso utemeljeni ugovorni razlogi tožene stranke glede dolžnosti poslovnih bank v zvezi s spoštovanjem OFAC pravil in pomembnosti korespondenčnih odnosov slovenskih poslovnih bank z ameriškimi bankami, saj je bilo v obravnavanem primeru poslovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko na podlagi naročila tožeče stranke toženi stranki (izvedba plačilne transakcije) do prejemnika izven EU na banko prejemnika v Hongkongu in ne v ZDA, zato ni relevantna ameriška bančna zakonodaja. Resda splošni pogoji predstavljajo vsebino veljavnega in zavezujočega pravnega razmerja med strankama, vendar na način, da je bila tožena stranka zavezana izvesti plačilno transakcijo na podlagi prejetega naloga tožeče stranke, a je ni izvedla. Tožena stranka ni opozorila tožeče stranke na možnost težav pri izvedbi plačilne transakcije v državo izven EU, upoštevaje valuto plačila USD, niti ni predhodno preverila, ali ima banka prejemnika nostro račun, če je že politika tožene stranke takšna, da posluje preko korespondenčnih bank. Če tožena stranka posluje pri nakazilih v USD v državo izven EU preko nostro računa, gre za posebnost poslovanja tožene stranke, za katero tožeča stranka ni mogla vedeti, temveč bi jo morala na to tožena stranka opozoriti (pojasnilna dolžnost banke do komitenta), še preden je od tožeče stranke prejela nalog za izvedbo denarne transakcije.

2Zoper to sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in kršitve načela pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravice do lastnine iz 33. člena Ustave RS in kršitve svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka želela izvršiti nakazilo v tuji valuti USD, zato ga je bilo potrebno izvršiti preko mednarodnih korespondenčnih oziroma posredniških bank. Za usmeritev plačila je pomembna le valuta plačila USD, ne glede na to iz katere valute na TRR gredo denarna sredstva. Praktično vsaka banka mora, če želi izvesti nakazilo v USD v državo izven EU, to izvesti preko korespondenčnih bank. Slednje je bilo izvršeno skladno s prakso tožene stranke preko Bank of New York Mellon (BNYM). Za plačilo z valuto 20. 6. 2022 je bil nostro račun tožene stranke (pri tuji banki, preko katerega se opravljajo storitve) pri BNYM bremenjen 21. 6. 2022. Sredstva tožeče stranke so bile navedenega dne uspešno prenesena z računa tožene stranke na račun posredniške banke BNYM. Kljub bremenitvi nostro računa je tožena stranka prejela reklamacijo, da končni prejemnik ni prejel plačila, zato je 22. 6. 2022 poslala Swift poizvedbo na posredniško banko BNYM. Naslednji dan 23. 6. 2022 je prejela odgovor BNYM, da je plačilo predmet pregleda v njihovem oddelku za skladnost. Iz odgovora 5. 8. 2022 je izhajalo, da je bilo pri pregledu skladnosti nakazila v skladu z OFAC pravili s strani korespondenčne banke ugotovljeno, da je prejemnik nakazila blokiran subjekt in da so sredstva nakazila blokirana s strani ameriških finančnih oblasti, da je blokada sredstev nastala pri korespondenčni banki, ki se sicer šteje za prvovrstno mednarodno banko, da je bila dolžna tožeča stranka v skladu z navodili korespondenčne banke, finančnih oblasti in OFAC posredovati na ameriško finančno ministrstvo vlogo za pridobitev dovoljenja za sprostitev blokiranih sredstev. Sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb, ali so bila denarna sredstva za plačilno transakcijo vrnjena tožeči stranki s strani OFAC. Stranki sta sklenili pogodbo o odprtju in vodenju transakcijskega računa za fiduciarni račun, del katere so splošni pogoji vodenja transakcijskega računa in opravljanja plačilnih storitev za pravne osebe, imetnike zasebnih dejavnosti in civilnopravne osebe. Sestavni del splošnih pogojev je politika s področja mednarodnih sankcij. Vsaka stranka tožene stranke je bila seznanjena s politiko, da banka spoštuje sankcije pri poslovanju in ne sme izvajati transakcij s sankcioniranimi posamezniki/entitetami, pri čemer je lahko taka transakcija zavrnjena s strani banke. Pri nakazilih v valuti USD v državo izven EU mora nujno sodelovati vsaj ena banka s sedežem v ZDA (mednarodna plačilna transakcija v USD se niti teoretično ne more izvesti brez vključitve korespondenčne banke v ZDA), za katere neposredno veljajo OFAC pravila. Te politike so v namen seznanitve z njihovo vsebino objavljene na spletni strani tožene stranke. Tožeča stranka je za to vedela ali bi morala vedeti, da je tožena stranka zavezana k spoštovanju sankcij iz OFAC pravil. V presojo utemeljenosti ekskulpacijskega razloga sodišče nerazumno vpelje pojem pojasnilne dolžnosti. Gre za operativno izvedbo posla, pri kateri vedno obstajajo tveganja. Teh tveganj bi se tožeča stranka kot pravna oseba, ki ni informacijsko podrejena in postavljena na raven nepoučenega potrošnika, morala in mogla zavedati. Še posebej, ker ji je bilo znano, da tožena stranka pri izvajanju plačilnih transakcij upošteva pravila OFAC. Takšne zahteve, skladno s katerimi bi Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (v nadaljevanju: ZPlaSSIED) v kateremkoli delu zagotavljal kakršnokoli posebno varstvo v smislu informiranja plačnika, ne obstajajo niti se nanje ne sklicuje sodišče. Tožena stranka je pred izvršitvijo plačila s skrbnostjo dobrega strokovnjaka preverila ali se prejemnik nahaja na SDN listi in ali obstajajo omejitve, ki bi lahko preprečile izvršitev plačila. Ker omejitve niso obstajale in ob izvršitvi transakcije prejemnika ni bilo na SDN listi, je tožena stranka 20. 6. 2022 nakazala sredstva tožeče stranke na nostro račun korespondenčne banke. Šele po izvedeni transakciji tožene stranke 17. 11. 2022 je bil prejemnik dodan na SDN listo. Tožena stranka kljub preventivnim poizvedbam ni mogla predvideti, da se bo prejemnik znašel na SDN listi ter da bo plačilna transakcija zadržana pri korespondenčni banki v ZDA. Nobena okoliščina v času transakcije ni nakazovala, da bi prejemnik lahko pristal na omenjeni listi. Tožena stranka se ni mogla izogniti blokadi sredstev ali je preprečiti. V času uvrstitve prejemnika na SDN listo so bila sredstva tožeče stranke že dolgo blokirana, zaradi česar tožena stranka ni mogla več preklicati izvršitve plačila. Sodišče spregleda, da so bila sredstva najprej zasežena iz razloga, ker so postala predmet podrobnejšega pregleda. Šele kasneje je bilo ugotovljeno, da prejemnik sredstev krši OFAC zakonodajo, zaradi česar je bil naknadno dodan na SDN listo. Sodišče se sklicuje na sodno prakso v sporih med bankami in potrošniki, v katerih zatrjujejo ničnost kreditnih pogodb. Očitno je, da je tovrstna praksa neprimerljiva in neuporabna pri presoji tožbenega zahtevka. Sodišče spregleda, da gre za gospodarski spor, v katerem tožeča stranka ne nastopa kot laik, temveč izkušen gospodarski subjekt s poznavanjem delovanja finančnih trgov, valutnih tveganj ter poslovanja bank v tujini. Kot profesionalni subjekt je sposobna oceniti morebitna tveganja. ZPlaSSIED ne določa posebnega varstva v smislu pojasnilne dolžnosti, na katero bi se lahko sodišče sklicevalo, niti take podlage ne ponudi sodišče. Tožena stranka podaja še tri predloge za prekinitev postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki navaja, da je tožena stranka kot strokovnjak prevzela nalog in sama izbrala pot prenosa. Tožeča stranka in prejemnik nista bila na prepovedani listi v času izvedbe transakcije, sprejema naloga. Tožena stranka je sprejela nalog in sredstva ter bi morala izvesti nalog skladno s pravili profesionalne skrbnosti in ni nikoli izpostavila zadržkov za prenos sredstev. Korespondenčna banka je izpolnitveni pomočnik tožene stranke, ki ga je sama izbrala. Tožeča stranka ni prejela vrnjenih sredstev s strani tožene stranke niti drugega subjekta. Preko katerih korespondenčnih bank je tožena stranka sprovajala posel je bilo v njeni domeni. Sodelovanje tožene stranke in drugih korespondenčnih bank je interna zadeva bank, ki skupaj prevzamejo sredstva in jih prenašajo dalje. Tožeča stranka ne bi smela imeti nikakršnih negativnih posledic in so zmotna navajanja tožene stranke, vezano na OFAC in korespondenčne ameriške banke, saj se za presojo razmerij subjektov izven ZDA in ker navezne okoliščine posla niso v povezavi z ZDA ne more uporabiti zakonodaje ZDA. Tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti, vezano na izvedbo nakazila in pri prevzemu ni imela pripomb. Tožeča stranka nasprotuje predlogom za prekinitev postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da je sodba osnovana na nejasni in nedoločni obrazložitvi, (-) da je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da iz obrazložitve niso jasno razvidni razlogi, (-) da ni mogoče razbrati v katerih delih obrazložitve povzema navedbe strank in v katerih gre za naziranja oziroma zaključke sodišča, (-) da so v uvodu obrazložitve navedena dejstva, za katera ni jasno, ali sodišče z njimi povzema navedbe ali navaja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo, da takšen način obrazložitve kaže na pomanjkanje doslednosti in jasnosti pri ločevanju med dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, kar naj bi oteževalo razumevanje stališč ter ustvarilo dvom v pravilnost in objektivnost presoje, (-) da v nadaljevanju sodbe navaja dejstva, ki med strankama naj ne bi bila sporna, v istem odstavku pa predstavi trditve strank, nato ponovno navaja dejstva, za katera ni jasno, ali predstavljajo navedbe strank ali zaključke sodišča, (-) da so razlogi sodbe ne samo nerazumni, temveč tudi nerazumljivi, kar naj bi toženi stranki onemogočalo, da se opredeli do razlogov, (-) da ni mogoče spoznati razlogov za ugoditev zahtevku, (-) da se je tožena stranka v nadaljevanju opredelila do odločitve zgolj v delih, kolikor je bilo to mogoče glede na procesne kršitve. Sodišče prve stopnje je res na začetku 7. točke obrazložitve zapisalo, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka podala pravilen in popoln nalog za plačilo 20. 6. 2022 ter da je hkrati zagotovila sredstva na računu, nato pa je v nadaljevanju iste 7. točke povzemalo trditve tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi oziroma dopolnitvi tožbe. Vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Strogi del obrazložitve sodbe je na treh straneh, od 9. do 12. strani. Glede na obseg pritožbenih očitkov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ki jih je tožena stranka navedla na sedmih straneh, od 7. do 14. strani, se je lahko opredelila do razlogov v strogem delu obrazložitve sodbe.

6Neutemeljeni so pritožbeni očitki: (-) da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev tako pomanjkljiva, da ne vsebuje zadostne obrazložitve dokazne ocene, (-) da ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, (-) da si sodišče prihaja v očitno nasprotje, (-) da se sodbe ne da preizkusiti, (-) da je sodišče kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, (-) da ostaja nepojasnjeno zakaj in na kakšni osnovi se je sodišče odločilo, da bo sledilo navedbam tožeče stranke, (-) da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka zaradi odsotnosti obrazložitve dokazne ocene. Obrazložitev sodišča prve stopnje je kot rečeno zadostna, katere dokaze je izvedlo, katerih ne in zakaj, je navedlo v 3. točki obrazložitve, na kakšni osnovi je sledilo tožeči stranki pa je navedeno v že omenjenem strogem delu obrazložitve.

7Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) procesno kršitev zaradi neenakopravne obravnave strank, ker naj bi obsežno povzelo navedbe tožeče stranke in ne izpustilo niti najmanjše podrobnosti, skupaj skoraj tri tipkane strani, na drugi strani pa naj bi povzemanju navedb tožene stranke namenilo zgolj dobro stran, s čimer naj bi ji kršilo pravico do kontradiktornosti, (-) da s tem ni dopustilo, da bi iz sodbe izhajalo bistvo navedb in trditev tožene stranke, (-) da gre za bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Obseg povzemanja trditev stranke, bodisi prevelik ali premajhen, ne pomeni procesne kršitve.²

8Nadalje ni utemeljen očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokazov tožene stranke z neposrednim zaslišanjem prič in ni pojasnilo zakaj ni zaslišalo oziroma naj bi podalo pavšalne razloge, da gre v sporu za pravno vprašanje in ne za vprašanje politike poslovanja tožene stranke ter njenih bančnih pravil. Že sama tožena stranka v pritožbi ugotavlja zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in večih prič: ker je bilo sporno pravno vprašanje odgovornosti tožene stranke za neizvršitev denarne transakcije (3. točka obrazložitve sodbe). Ne drži torej, da naj bi bili ti razlogi pavšalni. Kot bo še pojasnjeno, dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, zmotna presoja sodišča prve stopnje glede (ne)uporabe pravil OFAC, pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9Tožena stranka v pritožbi še neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi izvedlo niti zavrnilo njenih dokaznih predlogov, (-) da je navedlo zgolj, da naj bi tožena stranka podala ″še dokazne predloge‶, ki jih je kot nepotrebne zavrnilo, (-) da sodba ne navaja za katere dokaze gre niti zakaj naj bi bili nepotrebni, (-) da gre za zavrnitev dokaznega predloga, ki je vsebinsko prazna in navidezna, (-) da se ni opredelilo do dokaznih predlogov tožene stranke v ugovoru in pripravljalnih vlogah, (-) da je šlo za dokaze o okoliščinah izvedbe plačilne transakcije, kakšna je narava pogodbenega razmerja med strankama, kakšnim pravilom se podvrže tožeča stranka v primeru pogodbenega odnosa z banko, pravilom, ki jih tožena stranka upošteva pri poslovanju, kakšna je narava ukrepov OFAC in sankcijske liste, da je bil prejemnik sredstev uvrščen na sankcijsko listo, da v času, ko je tožena stranka prejela nalog, prejemnik sredstev ni bil uvrščen na sankcijsko listo, na kakšen način je mogoča vzpostavitev korespondenčnega odnosa med bankami (Wolfsberg vprašalnik), (-) da ni navedlo razlogov zakaj izvedba dokazov ne bi vplivala na ugotovitev ali obstajajo ekskulpacijski razlogi tožene stranke, (-) da slednje nasprotuje dokaznemu sklepu na naroku, s katerim je odločilo, da se preberejo vsi pisni dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge, ki jih ni izvedlo in poimensko navedlo zaslišanje katerih prič je zavrnilo in zakaj, kar je bilo pojasnjeno (3. točka obrazložitve sodbe) in ugotavlja že sama tožena stranka v pritožbi. Vse povzete okoliščine, ki jih je tožena stranka zatrjevala in dokazovala z neizvedenimi dokazi, med strankama niso bile sporne, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zmotna presoja sodišča prve stopnje glede podvrženosti tožene stranke pravilom OFAC, pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot je bilo pojasnjeno. Da je sodišče vpogledalo in prebralo vse pisne dokaze, za pritožbo ni sporno.

10Glede pritožbenih trditev tožene stranke: (-) da je od tožeče stranke zahtevala odgovor, ali je po prejetju vseh pojasnil kontaktirala ameriške finančne oblasti, ali je vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za sprostitev blokiranih sredstev, ali je prejela odgovor oziroma ali so ji bila sredstva vrnjena, (-) da je predlagala opravo poizvedb in pridobitev podatkov oziroma bančnih izpiskov tožeče stranke na vseh njenih bančnih računih in računih zakonitega zastopnika, (-) da omenjenega dokaznega predloga sodišče ni zavrnilo in se do njega ni opredelilo, pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev postopka, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki naj bi vplivala na postopek, saj naj bi šlo za relevantne dokazne predloge, ki jih je ustrezno substancirala. Gre namreč za t.i. informativne ali poizvedovalne dokaze,³ ki v okoliščinah tega primera niso bili dovoljeni, kot bo še razloženo.

11Neutemeljeno še tožena stranka očita sodišču prve stopnje: (-) nezakonito postopanje v povezavi s pridobitvijo odgovora na zaprosilo Banke Slovenije, (-) da ni bila seznanjena z zaprosilom, saj ji ni bilo posredovano v vednost, (-) da iz odgovora na zaprosilo Banke Slovenije izhaja, da je sodišče ni seznanilo z okoliščinami primera, skladno s katerimi bi Banka Slovenije lahko podala ustrezen odgovor, (-) da je postopalo nenavadno, saj ni opredelilo pravne podlage za pridobitev mnenja Banke Slovenije, (-) da bi moralo postopati na podlagi smiselne uporabe pravil o izvedenstvu, (-) da posledično toženi stranki niso bila zagotovljena procesna jamstva. Sodišče prve stopnje je pridobilo odgovor Banke Slovenije na podlagi dokaznega predloga tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi v zvezi z dolžnostjo spoštovanja OFAC pravil in ravnanjem bank v zvezi s tem (list. št. 82 spisa). V tem primeru Banka Slovenije ni nastopala kot izvedenec in sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati procesnih kavtel glede izvajanja dokazov z izvedenci. Poleg tega se je dano vprašanje o ravnanju bank v Sloveniji v zvezi s politiko mednarodnih sankcij, konkretno spoštovanjem OFAC pravil, nanašalo na pravno vprašanje. Odgovor nanj je po načelu iura novit curia dalo sodišče prve stopnje, opredelilo se bo tudi sodišče druge stopnje.

12Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da ni mogoče jasno in nedvomno razbrati katera dejstva je štelo kot resnična oziroma na podlagi kakšnega dejanskega stanja je sprejelo odločitev, (-) da glede dejanskega stanja izpostavlja nekaj zgolj očitnih nepravilnih ugotovitev, ki jih je uspela identificirati. Na ta očitek je bilo že odgovorjeno. Poleg tega je tožena stranka na treh straneh pritožbe obrazložila kršitev zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ugotovitve sodišča prve stopnje pa so bila ravno tako na treh straneh (7., 16., 19. točka obrazložitve sodbe), kar pomeni, da je lahko v celoti identificirala relevantna dejstva.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: da je tožeča stranka podala pravilen in popoln nalog za plačilo 20. 6. 2022 ter da je hkrati zagotovila sredstva na računu 827.440,00 USD oziroma 795.615,38 EUR (7. točka obrazložitve), da je tožena stranka profesionalni subjekt, njena glavna dejavnost je bančništvo, katerega bistvo je izvajanje bančnih opravil za potrošnike in pravne subjekte, ki so njeni komitenti (16. točka obrazložitve sodbe), da je bilo poslovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko osnovano na podlagi naročila izvedbe plačilne transakcije do prejemnika izven EU, na banko prejemnika v Hongkongu, da je tožeča stranka podpisala pogodbo o odprtju in vodenju transakcijskega računa za fiduciarni račun tožene stranke in potrdila prejem ter strinjanje s splošnimi pogoji vodenja transakcijskega računa in opravljanja plačilnih storitev za pravne osebe, imetnike zasebnih dejavnosti in civilnopravnih oseb, da tožena stranka ni izvedla naročila (kot je bilo dano v celoti), da tožena stranka ni opozorila tožeče stranke na možnost težav pri izvedbi plačilne transakcije v državo izven EU, upoštevaje valuto plačila USD, da je tožena stranka 20. 6. 2022 nakazala denarna sredstva na nostro račun posredniške banke in je šele 17. 11. 2022 prejela obvestilo o blokadi prejemnika oziroma njegovi uvrstitvi na SDN listo (19. točka obrazložitve sodbe). Ta dejstva pritožbeno niso sporna.

14V pritožbi ponovljene trditve tožene stranke glede dejanskega stanja niso bile sporne za tožečo stranko v postopku pred sodiščem prve stopnje: (-) da je pri iskanju posredniških bank morala upoštevati, da mora skladno z nalogom tožeče stranke izvršiti plačilo v USD, (-) da je za usmeritev plačila pomembna le valuta USD, ne glede na to, iz katere valute na TRR gredo denarna sredstva, (-) da mora vsaka banka, če želi izvesti nakazilo v USD v državo izven EU, to izvesti preko korespondenčnih bank, (-) da je bilo slednje izvršeno skladno s prakso tožene stranke preko BNYM, (-) da je 23. 6. 2022 prejela odgovor BNYM, da je plačilo predmet pregleda v njihovem oddelku za skladnost, (-) da je iz odgovora 5. 8. 2022 izhajalo, da je bilo pri pregledu skladnosti nakazila v skladu z OFAC s strani korespondenčne banke ugotovljeno, da je prejemnik blokiran subjekt in da so sredstva nakazila blokirana s strani ameriških finančnih oblasti, (-) da je blokada sredstev nastala pri korespondenčni banki, ki sicer šteje za prvovrstno mednarodno banko, (-) da je šlo za obvezni način izvedbe transakcije, saj je bila v USD, (-) da je tožena stranka obvestila tožečo stranko o blokadi računa 4. 7., 5. 7., 18. 7. in 26. 7. 2022, nato pa je 5. 8. 2022 posredovala podrobnejšo obrazložitev o razlogih blokade. Tožeča stranka teh navedb tožene stranke ni zanikala, gre torej za neprerekana dejstva po drugem odstavku 214. člena ZPP, ki se štejejo za priznana in jih ni potrebno dokazovati.

15Nerelevantna je pritožbena navedba, da ne drži, da naj bi tožeča stranka "odstopila in preklicala naročilo", saj to ni bilo več mogoče, da okoliščina ne izhaja iz dokazov, da gre za odločilno dejstvo, ki ga je sodišče napačno ugotovilo. Sporni zapis ni ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč je bila to trditev tožeče stranke.

16Glede trditev tožene stranke v pritožbi: (-) da sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb, ali so bila denarna sredstva za transakcijo vrnjena tožeči stranki s strani OFAC, (-) da je predlagala opravo poizvedbe in pridobitev podatkov oziroma bančnih izpiskov tožeče stranke na njenih računih in računih zakonitega zastopnika, (-) da bi bilo mogoče na tej podlagi ugotoviti, ali so bila sredstva vrnjena, (-) da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali so bila blokirana sredstva vrnjena, (-) da bi se v primeru, da so bila sredstva vrnjena, hkrati pa je tožeča stranka upravičena do enakega zneska na podlagi sodbe, s tem neupravičeno obogatila, gre za nedopustne informativne dokaze. Po prepričanju sodišča druge stopnje blokirana sredstva ne bi mogla biti vrnjena tožeči stranki mimo nostro račun, saj tožena stranka ni zatrjevala, da so bila sredstva prenakazana iz njenega nostro računa na nek drug račun (npr. ameriških organov). Tisti trenutek, ko bi bila sproščena, bi se to odrazilo na nostro računu, kar bi lahko prva ugotovila korespondenčna banka tožene stranke. To pa je že v njeni sferi in bi lahko dokazovala vrnitev sredstev, če bi se to zgodilo. Predlagan dokaz s poizvedbami na računih tožeče stranke in zakonitega zastopnika je tako nedovoljen informativni dokaz in sodišče prve stopnje ga pravilno ni izvedlo.

17Glede pritožbenih navedb: (-) da sodišče prve stopnje ni zaslišalo A. A. po predlogu tožene stranke na naroku 7. 11. 2024 v dokaz trditev kako je postopala v procesu nudenja pomoči tožeči stranki ter ji je posredovala vse informacije o zadržanih sredstvih, (-) da niti ni zavrnilo dokaznega predlaga za njegovo zaslišanje, niso utemeljene in se očitana kršitev postopka sodišču prve stopnje ni pripetila. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge, ki jih ni izvedlo⁴, kar je že bilo pojasnjeno. Sicer pa zaslišanje A. A., ni bilo potrebno, saj ni bilo sporno, da je tožena stranka nudila določeno pomoč tožeči stranki ter ji je posredovala informacije o zadržanih sredstvih, kot že pojasnjeno.

18Prav tako ni bilo sporno, da tožena stranka ni podala vloge za sprostitev blokiranih sredstev. Iz elektronskega sporočila A. A. z dne 5. 8. 2022 izhaja, da je za namen sprostitve blokiranih sredstev v sporočilu ameriške banke kontakt, kjer lahko tožeča stranka poda vlogo za dovoljenje za sprostitev blokiranih sredstev in kamor se naj obrne za informacije glede podatkov in dokumentacije, ki jo bo morala priložiti (priloga B9). Zmotno je stališče tožene stranke, da bi morala tožeča stranka podati vlogo za dovoljenje za sprostitev blokiranih sredstev. To je naloga tožene stranke, saj se blokirana sredstva nahajajo na njenem nostro računu pri njeni korespondenčni banki. Ona bi morala pozvati tožečo stranko k predložitvi dokumentacije, ta pa bi ji morala slediti z ustreznimi listinami. Če ji ne bi sledila, bi lahko prišlo do zmanjšanja obveznosti tožene stranke. Iz navodila in vloge za sprostitev blokiranih sredstev izhaja, da v primeru, ko je bilo denarno nakazilo blokirano pri ameriški finančni instituciji zaradi sankcij ameriške vlade, lahko stranka takšnega nakazila vloži prošnjo za sprostitev tovrstnih sredstev (priloga B30). Stranka v tem primeru nista samo naročnik transakcije in prejemnik denarnih sredstev, temveč tudi udeležena tožena stranka, ki je izvrševala nalog. Kot profesionalec mora paziti na naročiteljeve interese, kar bo še posebej pojasnjeno. Narediti bi morala vse, da posel izvede, v nasprotnem primeru pa vse, da to sanira, ne se preprosto umakniti in pustiti tožečo stranko naj se sama znajde.

19Med strankama je bila nesporno sklenjena pogodba o odprtju in vodenju transakcijskega računa za fiduciarni račun s splošnimi pogoji vodenja transakcijskega računa (listne št. 13 do 29 spisa). Ta pogodba je posebna oblika pogodbe o naročilu oziroma mandat. Specialni ZPlaSSIED v četrtem odstavku 87. člena določa, da se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, glede razmerja med ponudnikom plačilnih storitev in uporabnikom uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v zvezi s pogodbo o naročilu. Tudi tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi navajala, da bi pravni temelj pogodbenega odnosa med strankama lahko kvečjemu predstavljala določila pogodbe o naročilu (mandat) iz 766. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in naslednjih (list. št. 82 spisa).

20Ekskulpacijski razlogi za neizvršitev oziroma nepravilno ali pozno izvršitev plačilne transakcije so navedeni v 144. členu ZPlaSSIED. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbeno argumentacijo, da v okoliščinah tega primera toženo stranko zavezujejo pravila OFAC. Ni bilo sporno, da je tožeča stranka zahtevala izvršitev naloga v USD in da je morala tožena stranka izvesti transakcijo preko korespondenčne banke v ZDA. Tisti trenutek, ko je nakazala denarna sredstva na svoj nostro račun pri BNYM, je prišla v stik s pravno ureditvijo v ZDA in jo je morala spoštovati, vključno z OFAC pravili. To utrjujejo pritožbene navedbe, da je morala za vzpostavitev odnosa s tujo korespondenčno banko izpolniti Wolfsberg vprašalnik o spoštovanju OFAC pravil, kar potrjuje izjava priče B. B., saj v nasprotnem tuje banke ne bodo želele skleniti korespondenčnega razmerja in kar naj bi izhajalo iz pojasnil Banke Slovenije. Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo, da niso utemeljeni ugovorni razlogi tožene stranke glede dolžnosti bank v zvezi s spoštovanjem OFAC pravil (19. točka), sicer zmotno menilo drugače, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbeno navedbo, da pravila OFAC izpolnjujejo kriterij "drugih predpisov", ki predstavljajo ekskulpacijski razlog po drugem odstavku 144. člena ZPlaSSIED. OFAC pravila so glede na dolžno skrbnost v tem primeru dejansko obremenjujoča za toženo stranko. Slednja je profesionalni subjekt, banka in tožeča stranka ji je dala nalog za izvršitev plačilne transakcije v USD iz Slovenije na račun prejemnika v Hongkongu brez posebnih navodil. Sama tožena stranka se je odločila kako bo to izvedla. Ni pomembno, da je njena praksa oziroma politika ali da je bil edini možni način, da nakazilo USD izpelje preko svoje korespondenčne banke v ZDA. Če toženo stranko po njenih poudarkih zavezujejo ameriška pravila OFAC in sodišče druge stopnje ji pritrjuje, potem mora podrobno poznati tudi vsebino teh pravil in izvrševanje v ZDA. Morala je vedeti, da bodo (lahko) denarna sredstva ob nakazilu na nostro račun v ZDA predmet pregleda OFAC, kajti po trditvi tožene stranke v ugovoru je OFAC Urad za nadzor tujih sredstev (listna št. 10 spisa) in nakazana denarna sredstva iz Slovenije v ZDA so po definiciji tuja sredstva, da to (lahko) pomeni zadržanje sredstev za čas pregleda do dokončne rešitve, da v tem času ne more uveljavljati nobenih sprememb, ki bi ustavile postopek⁵ in če se bo ugotovila spornost prejemnika ali transakcije, bo ameriška država zadržala denarna sredstva ter ne bo mogla izvršiti naloga, tožeča stranka in prejemnik pa bosta ostala brez sredstev.

21Banka mora v skladu s prvim odstavkom 768. člena OZ paziti na naročiteljeve interese, ki ji morajo biti vodilo. V ugotovljenih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da bi morala opozoriti tožečo stranko na možnost težav pri izvedbi plačilne transakcije v državo izven EU, upoštevaje USD (19. točka obrazložitve sklepa). Moralo bi jo obvestiti o edini možnosti izvedbe transakcije v USD preko ZDA in da bo tam prišlo najprej do zadržanja sredstev zaradi pregleda skladnosti, od katerega ne bo mogoče odstopiti do končne rešitve in zahtevati dodatna navodila tožeče stranke. Zakonska podlaga za to ravnanje tožene stranke je v drugem in tretjem odstavku 768. člena OZ. Tega tožena stranka nesporno ni storila. V pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nerazumno vpeljalo pojem pojasnilne dolžnosti v presojo utemeljenosti ekskulpacijskega razloga, da ne obstajajo takšne zahteve skladno z ZPlaSSIED, ki bi zagotavljal posebno varstvo v smislu informiranja plačnika. Slednje je urejeno v že omenjenem splošnem drugem in tretjem odstavku 768. člena OZ.

22Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se morala in mogla tožeča stranka kot pravna oseba, ki ni informacijsko podrejena in postavljena na raven nepoučenega potrošnika, zavedati tveganja. Seznanitev s splošnimi pogoji za vodenje transakcijskega računa, objava na spletni strani tožene stranke ne pomeni, da bi morala tožeča stranka vedeti za pravila OFAC, jih poznati že pred transakcijo in naložiti transakcijo v drugi valuti, ki se ne bi izvrševala prek ZDA ter ne bi bila predmet pregleda skladnosti. To je izven dolžnega zavedanja tožeče stranke, ki kot odvetniška družba nudi pravne storitve.

23Tudi naslednje v pritožbi ponovljene trditve tožene stranke glede dejanskega stanja niso bile sporne za tožečo stranko v postopku pred sodiščem prve stopnje: (-) da je bil prejemnik nakazila blokiran subjekt in so bila sredstva nakazila blokirana s strani ameriških finančnih oblasti, (-) da je bil subjekt kasneje uvrščen na sankcijsko listo, (-) da je tožena stranka pred izvršitvijo plačila preverila, ali se prejemnik nahaja na SDN listi in ali obstajajo omejitve, ki bi lahko preprečile izvršitev plačila, (-) da je bil šele po izvedeni transakciji 17. 11. 2022 prejemnik dodan na SDN listo, (-) da so bila v času uvrstitve prejemnika na SDN listo sredstva tožeče stranke že dolgo blokirana, zaradi česar ni mogla več preklicati izvršitve plačila, (-) da so bila sredstva najprej zasežena, ker so postala predmet podrobnejšega pregleda, (-) da je bilo šele kasneje ugotovljeno, da prejemnik sredstev krši določila OFAC, zaradi česar je bil naknadno dodan na SDN listo. Ker tožeča stranka ni zanikala teh trditev tožene stranke, gre za neprerekana dejstva po drugem odstavku 214. člena ZPP, ki štejejo za priznana in jih ni potrebno dokazovati.

24Ne drži, da je argumentacija sodišča prve stopnje o izključitvi ekskulpacijskega razloga nekoherentna, nejasna in pavšalna, da se ne opredeljuje do navedb tožene stranke. Tudi z vidika drugega ekskulpacijskega razloga po prvem odstavku 144. člena ZPlaSSIED ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka ni mogla predvideti, da se bo prejemnik znašel na SDN listi ter da bo plačilna transakcija zadržana. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožena stranka profesionalni subjekt. Ker jo v tem primeru vežejo pravila OFAC, jih mora poznati vključno z njenim izvrševanjem v ZDA, na kar bi morala opozoriti tožečo stranko. Tožena stranka tudi ne navaja, da je bil sam pregled skladnosti in zadržanje sredstev v skladu z OFAC pravili izjemen, nepredvidljiv, ki se mu ni mogla izogniti ali ga preprečiti. V pritožbi neutemeljeno navaja, da sodna praksa s potrošniki ni uporabljiva. Je smiselno uporabljiva, ker je primerljiva dolžnost obveščanja banke pri dajanju kredita potrošniku in pri izvedbi plačilne transakcije v ZDA, kot je razlogovalo sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve sodbe). Tožena stranka ni dokazala, da tožeča stranka ne nastopa kot laik, temveč izkušen gospodarski subjekt s poznavanjem delovanja finančnih trgov, valutnih tveganj ter poslovanja bank v tujini, da je bila kot profesionalni subjekt sposobna oceniti tveganja. Tožeča stranka je odvetniška družba, njena osnovna dejavnost so pravne storitve. Ponovno ne drži, da ZPlaSSIED ne določa posebnega varstva v smislu pojasnilne dolžnosti, na katero bi se lahko sodišče sklicevalo. Pojasnjeno je bilo, da je podlaga drugi in tretji odstavek 768. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala ekskulpacijskega razloga (višje sile) po prvem odstavku 144. člena ZPlaSSIED.

25V zaključku pritožbe tožena stranka podaja tri predloge sodišču druge stopnje za prekinitev postopka. Prvi predlog za čas že prekinjenega postopka pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ki je zastavilo Sodišču EU vprašanja za predhodno odločanje v zadevi C-81/24, Jenec. Drugi predlog je podredni in sodišče druge stopnje naj samo vloži predlog za odločanje pred Sodiščem EU. Po obeh predlogih naj bi se presojala zavezanost bank v Republiki Sloveniji k ravnanju v skladu z OFAC pravili in spoštovanju OFAC sankcij. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da v tem primeru nima dvoma, da mora tožena stranka spoštovati pravila OFAC, ko opravlja plačevanje preko tuje banke, konkretno ZDA, ker je tožeča stranka želela nakazilo v USD. Odgovor Sodišča EU v tem primeru zato ni bil potreben. Tretji predlog za prekinitev postopka je za oceno ustavnosti in zakonitosti ZPlaSSIED, ker naj bi ta v prvem odstavku 140. člena uvajal objektivno odgovornost banke, ker določila omogočajo zgolj strogo restriktivno uporabo ekskulpacijskih razlogov, da se v primeru korespondenčnih prenosov v mednarodnem prometu ne more razbremeniti svoje odgovornosti, zaradi česar naj bi bilo kršenih več členov Ustave RS. Zakonski razlogi za ekskulpacijo so morda strogi, vendar niso nemogoči. Izhajati je potrebno iz profesionalne skrbnosti tožene stranke, ki mora poznati tuje predpise, če deluje na ozemlju drugih držav ter zaradi varovanja naročiteljevih interesov stranko obveščati o morebitnih tveganjih. Sodišče druge stopnje je zavrnilo vse tri predloge za prekinitev postopka.

26V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27Tožena stranka ni uspela s pritožbo, nasprotno se jo je tožeča stranka uspela ubraniti in njeni stroški so bili potrebni za pravdo po prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je priznalo nagrado za odgovor na pritožbo 4500 točk po prvi točki tar. št. 22 Odvetniške tarife, materialne stroške 2 % do 1000 točk, 1 % od 3500 točk, skupaj 2.733,00 EUR. Ni priznalo nagrade za poročilo stranki, ker je zajeta v nagradi za odgovor na pritožbo.

¹ Poleg tega je sodišče prve stopnje povzelo trditve tožene stranke celo v večjem obsegu kot trditve tožeče stranke. Povzelo jih je od strani 5 do 9, kar so bile skoraj 4 strani.
² Sklep in sodba VS RS III Ips 130/2009, sklep VS RS III Ips 34/2021, sodba VS RS II Ips 320/2011.
³ Glej dokazni sklep na naroku dne 6.2.2024
⁴ Da se je to zgodilo ob nakazilu opisuje A. A. v sporočilu tožeči stranki z dne 5. 7. 2022 (priloga B7).