VSRS Sodba II Ips 391/2003

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožnici šla zakonita dedna pravica po pokojnem A.B., ker naj bi z njim živela v izvenzakonski skupnosti. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh nižjih sodišč, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi. Povzema izpovedi nekaterih poimensko navedenih prič, zatrjuje njihovo nepristranost in meni, da sta ob takem dejanskem stanju obe sodišči napačno uporabili materialno pravo iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 - ZZZDR-UPB1) in 10. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do Ur. l. RS, št. 83/2001 - ZD). Glede na izpovedi navedenih prič ni šlo za skupnost zaradi pomoči in nege v starosti in bolezni A.B., pač pa za pravo izvenzakonsko skupnost.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Takega dejanskega stanja, kot ga zatrjuje revizija s povzemanjem izpovedi nekaterih prič, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Izpovedi teh prič je ocenilo tako, da jim ni verjelo, sodišče druge stopnje pa je tako dokazno oceno potrdilo in tudi pojasnilo, zakaj navedenim pričam ni mogoče verjeti. Zato revizijsko vztrajanje pri njihovih izpovedih pomeni poseganje v dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Tega pa zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati. Povedano velja tudi za izpoved priče A.M., ki je na posebno vprašanje tožničinega pooblaščenca ocenil, da sta tožnica in A. B. živela v skupnem gospodinjstvu, in na kar se tožnica v pritožbi niti ni sklicevala.

Dejanske ugotovitve obeh sodišč so, da se je tožnica priselila v B. hišo šele jeseni 1996, B. pa je umrl 7.5.2000. Razlog njene priselitve je bil dogovor o nudenju pomoči oslabelemu B., ki je bil srčni bolnik, tožnica pa tudi ni imela strehe nad glavo. V zameno za pomoč je lahko živela v hiši in dobila prehrano. Skupnega denarja nista imela, tožnica je njegov denar uporabila le, če je soglašal. Posojilo 4.000 DEM za plačilo centralne kurjave ji je vrnil tako, da je prodal njivo. Skupnih investicij v zvezi s telefonsko napeljavo, nakupom štedilnika in beljenjem ni bilo. Tudi medsebojne čustvene navezanosti ni bilo. B. tožnice ni sprejel kot družinskega člana in se je izrecno uprl možnosti, da bi se tožnica prijavila na njegovem naslovu. Tožnica je brez njega hodila na izlete in dopuste. O njegovi smrti so iz bolnice obvestili sestro in ne tožnice, ki je bila tistega dne dosegljiva.

Ob taki dejanski podlagi sta sodišči zaključili, da ni bilo skupnega gospodinjstva, da ni bilo ekonomske skupnosti, da ni bilo skupnih ciljev in interesov, pa tudi čustvene navezanosti ne, poleg tega pa tudi ni šlo za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. Take ugotovitve so pogojevale materialnopravno presojo, da skupnost med tožnico in B. ni izpolnjevala kriterijev za izvenzakonsko skupnost po 12. členu ZZDR, zaradi česar tožnica tudi nima dedne pravice po drugem odstavku 10. člena ZD.

Revizijsko sodišče se strinja s tako materialnopravno presojo.

Razmerje med tožnico in B. je temeljilo le na nudenju pomoči v zameno za streho nad glavo. Samo življenje pod skupno streho brez medsebojne čustvene navezanosti, ekonomske skupnosti in drugih kriterijev vsebinsko ne zadostuje za opredelitev njunega razmerja kot izvenzakonske skupnosti.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.