VSL Sklep III Cp 5/2026

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljici krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, nasprotnemu udeležencu pa morata v 15 dneh povrniti 477,85 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani V N 89/2025 z dne 1. 4. 2025 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 918/2025 z dne 21. 5. 2025 je sodišče nasprotnemu udeležencu za obdobje šestih mesecev prepovedalo vstopiti v stanovanje na naslovu X.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predloga predlagateljic za podaljšanje zgoraj navedenega ukrepa zavrnilo.

3Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe predlagateljici.

Prva predlagateljica sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja stanovanju nasprotnemu udeležencu za čas šestih mesecev od izdaje sklepa in mu naloži v plačilo stroške postopka.

Navaja, da je nasprotni udeleženec agresivna in aktivna stran v spornem razmerju, kjer je težava v pomanjkanju ustrezne komunikacije med vpletenimi ter v neurejenih razmerjih.. Nasprotni udeleženec je fizično močnejši, je mojster borilnih veščin ter očitno tudi nasilen. Njegovo ravnanje v preteklosti je bilo nasilno, nasilje se je stopnjevalo in prehajalo v nevarnejše oblike, tudi fizične, kar je sicer splošna značilnost nasilnega vedenja. Tudi če sedaj nasprotni udeleženec zatrjuje, da se bo zadeve lotil po pravni poti, je zelo verjetno, da bo že zaradi objektivne dolgotrajnosti in zapletenosti sodnih postopkov zadeve ponovno začel reševati z nasiljem. Navaja, da je trdno odločena, da bi v šestih mesecih lahko uredila vprašanje prebivališča zase in za A. A., se nato odselila drugam ter imela mirno življenje.

4Druga predlagateljica odločitev prav tako izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter ugodi njenemu predlogu, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi, vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter nasprotnemu udeležencu naloži plačilo pravdnih stroškov.

Opozarja, da je zakonodajalec ocenil, da 24 mesečno obdobje žrtvi zagotavlja zaščito in hkrati ne posega nesorazmerno v lastninska upravičenja povzročitelja nasilja. Namen zakona je omogočiti žrtvi, da se odmakne od povzročitelja nasilja in s tem pridobi možnost, da poišče dolgoročnejšo rešitev. Zavrnitev predloga za podaljšanje ukrepa je zato v nasprotju z namenom ukrepa, ki je bil ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo. Nasprotni udeleženec je na zaslišanju jasno izpovedal, da je njegov namen vrnitev v stanovanje, v katerem prebiva predlagateljica. Druga predlagateljica, kot hči nasprotnega udeleženca, z njim nima nerešenih nobenih premoženjskih razmerij. S tem, ko sodišče enači položaj obeh predlagateljic, posega v njen položaj in pravne interese, saj obstoj razlogov za intenzivnost strahu utemeljuje na drugih dejanskih podlagah in okoliščinah, ki jih je čustveno izpovedala na sodišču. Meni, da je zagotovitev stanovanja, v katerega nasprotni udeleženec nima možnosti vstopa, tista pomoč žrtvi, ki bi trajno preprečila ponovitev nasilja. Opozarja, da izpodbijana odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, kar vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

5Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbi obeh predlagateljic in predlaga njuno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Prva predlagateljica in nasprotni udeleženec sta bivša izvenzakonska partnerja, druga predlagateljica pa je njuna polnoletna hči.

8Sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga je mogoče preizkusiti, zato ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka.

9Tretji odstavek 19. člena ZPND določa, da lahko žrtev poda predlog za podaljšanje trajanja izrečenega ukrepa pred iztekom roka, za katerega je bil ukrep izrečen, sodišče pa lahko trajanje ukrepa podaljša večkrat, vendar vsakokrat za največ 12 mesecev, če zakon ne določa drugače.

10Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podalo prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

11Izrek ukrepov predstavlja le začasno ureditev razmerij v družini z namenom odvrnitve nadaljnje škode izvršenega ali grozečega nasilja. Ukrepi so izključno zaščitne narave in se lahko podaljšajo le, če obstajajo konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost ponovitve nasilja. Ustaljena sodna praksa poudarja, da ZPND ni namenjen reševanju premoženjskih, lastninskih ali stanovanjskih sporov med družinskimi člani, temveč zgolj zaščiti pred nasiljem. Če nevarnost nasilja ni več izkazana, nadaljnje trajanje ukrepa ni dopustno.

12V postopku podaljšanja ukrepa je sodišče prve stopnje pri presoji, ali predlagateljici še potrebujeta varstvo, pravilno ugotavljalo, ali je podana verjetnost ponavljanja nasilnih dejanj, presojalo je ravnanje nasprotnega udeleženca in predlagateljic med izvrševanjem ukrepa ter ovrednotilo vpliv že izvršenih nasilnih ravnanj na predlagateljici.

13Že v postopku za izrek ukrepov po ZPND je bilo ugotovljeno, da glavni vir sporov med prvo predlagateljico in nasprotnim udeležencem predstavlja nerazčiščeno premoženjsko vprašanje glede stanovanja, v katerem je družina živela pred razpadom njune izvenzakonske skupnost, ki je bilo v času vložitve predloga za izrek ukrepov v lasti očeta nasprotnega udeleženca, sedaj pa je v lasti nasprotnega udeleženca. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 21. 5. 2025 opozorilo, da spor glede bivanja v stanovanju traja že vsaj tri leta¹ ter udeležence napotilo, naj se lotijo reševanja zadeve na konstruktiven način oziroma vsaj s sprožitvijo ustreznih pravnih postopkov.

14Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da nasprotni udeleženec izrečene prepovedi vstopa v stanovanje, kjer živita predlagateljici, ni kršil, predlagateljici pa tudi nista navedli realne in konkretne grožnje, da se bo nasilje ponovilo, temveč sta le na splošno navajali, da sta še vedno v stiski in strahu. Zatrjevani dogodek iz julija 2025, ko naj bi nasprotni udeleženec verbalno napadel svoja starša, ni razlog, ki bi utemeljeval podaljšanje ukrepov. Tudi želja nasprotnega udeleženca po ponovni uporabi stanovanja sama po sebi ne predstavlja ravnanja z elementi nasilja ali nedopustnega pritiska na predlagateljici, temveč izhaja iz njegovega lastninskega upravičenja. Nasprotni udeleženec je bil v svoji izpovedi prepričljiv in trden v nameri, da bo vsa nadaljnja vprašanja glede lastništva in uporabe stanovanja urejal po pravni poti preko odvetnika, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne obstoji verjetnost ponavljanja nasilnih dejanj. Prva predlagateljica ni sprožila nobenega postopka za ureditev njunega premoženjskega razmerja, niti ni pristopila h konstruktivnemu reševanju zadeve², medtem ko je nasprotni udeleženec začel spor reševati po pravni poti, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja pomembno spremembo v njegovem ravnanju, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno z verjetnostjo sklepalo, da do nasilja ne bo več prihajalo. Predlagateljici sta tudi imeli več kot dovolj časa, da si uredita svoje stanovanjsko vprašanje, zato nadaljnje vztrajanje pri zaščitnih ukrepih ne služi več namenu varstva.

15Pritožba se sklicuje na 3. odstavek 21. člena ZPND, kjer je zakonodajalec trajanje ukrepa prepustitve stanovanja v skupni uporabi omejil na čas trajanja 24 mesecev. Ne glede na to, da navedeni člen ni uporabljiv, saj je bilo v konkretnem primeru predlagano podaljšanje ukrepa prepovedi vstopa v stanovanju (ki sicer dejansko preprečuje lastniku uporabo stanovanja), pa je pojasniti, da zakonska omejitev trajanja ukrepa, ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru ukrep izreči oziroma podaljšati za celotno zakonsko dopustno obdobje. Zakonska omejitev trajanja ukrepa predstavlja zgolj zgornjo mejo, znotraj katere mora sodišče v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je ukrep še vedno nujen, primeren in sorazmeren glede na konkretne okoliščine primera.

16Pritožbeno sodišče drugi predlagateljici pojasnjuje, da starši niso dolžni polnoletnemu otroku zagotavljati bivanja v svojem stanovanju. V skladu s 183. členom Družinskega zakonika so starši dolžni preživljati polnoletnega otroka, če se redno šola v okviru preživninske obveznosti. Ta obveznost zajema tudi kritje dela bivanjskih stroškov, vendar to ne pomeni obveznosti zagotavljanja konkretne nepremičnine ali dopustitve bivanja v lastnem stanovanju.

17Predlagateljici s pritožbo nista uspeli, zato nosita svoje stroške pritožbenega postopka, dolžni pa sta nasprotnemu udeležencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 2 x po 320 točk (7. točka tar. številka 27 Odvetniške tarife, OT), kar ob upoštevanju materialnih stroškov (2%), ob vrednosti točke 0,6 EUR, povečano za 22 % DDV, znaša 477,85 EUR.

¹ Do napetih odnosov in posredovanja policije je prihajalo že v letu 2022, nato se je nasprotni udeleženec iz stanovanja izselil ter se v avgustu 2024 vanj ponovno vrnil.
² Kot izhaja iz zapisnika z dne 1. 4. 2025, je bilo prvi predlagateljici ponujeno plačevanje najemnine v višini 200 EUR mesečno za uporabo celotnega stanovanja, pa tudi možnost, da postane solastnica predmetnega stanovanja, kar vse je odklonila.