VDSS VDS sodba in sklep Psp 502/2005

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve
stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnice, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke

št. 4013079 z dne 21.3.2003 ter da se ji prizna pravica do

družinske pokojnine po pokojni materi in sklenilo, da se tožba v

delu, v katerem je tožnica zahtevala obnovo postopka za

ugotovitev invalidnosti, zavrže.

Zoper sodbo in sklep se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja pritožila tožnica ter predlagala, da sodišče

druge stopnje pritožbi ugodi in odločitev prvostopnega sodišča

spremeni tako, da zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ker je tožnica

postala popolnoma in trajno nezmožna za delo že pred smrtjo

matere, po kateri uveljavlja pravico do družinske pokojnine.

Prilaga zdravniška mnenja dveh specialistov psihiatrov, iz

katerih izhaja, da je tožnica postala nezmožna za delo pred letom

1992. Glede na tedaj uveljavljeno doktrino, po kateri je

invalidska upokojitev duševnega bolnika zanj pomenila ukrep

socialne degradacije in razvrednotenja, se terapevti tedaj niso

odločili za postopek ocene zmožnosti za delo. Dne 27.5.2005 je

pri toženi stranki vložila predlog za obnovo postopka ugotovitve

invalidnosti, fotokopijo predloga s poštno povratnico je

priložila pritožbi, z utemeljitvijo, da je popolna nezmožnost

nastala pred materino smrtjo. Tožnico je do svoje smrti

preživljala mati, kar pomeni, da je izpolnjen pogoj za priznanje

družinske pokojnine po 78. čl. Zakona o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju. Odločitev o predlogu za obnovo postopka

bi utegnila vplivati na izid socialnega spora, zato je

predlagala, da sodišče druge stopnje pred svojo odločitvijo

pridobi od tožene stranke odločitev o predlogu za obnovo

postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb

postopka, na katere sodišče druge stanje na podlagi 2. odst. 350.

čl. Zakona o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS,

št. 36/04 - ZZP UPB2) pazi po uradni dolžnosti.

Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta sprejela

odločitev na osnovi pravilne ugotovitve, ki med strankama ni

sporna, da je bila tožnica s pravnomočno odločbo tožene stranke z

dne 30.12.2002 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi

posledic bolezni z obrazložitvijo, da je na podlagi mnenja

invalidske komisije od 9.12.2002 nezmožna za delo. Nesporno je

tudi, da je tožnica, roj. 17.8.1964, tedaj že presegla starost,

ki jo tako novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

(Ur. l. RS, št. 106/99 - 72/05 - ZPIZ-1), ki je pričel veljati

1.1.2000, v 116. čl., kot prej veljavni Zakon o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ) v 1.

odst. 78. čl. določata kot starostno mejo za priznanje pravice do

družinske pokojnine. Po 5. odst. 78. čl. ZPIZ pridobi pravico do

družinske pokojnine otrok, ki postane popolnoma in trajno

nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena

pravica do družinske pokojnine oz. po končanem rednem šolanju, če

ga je zavarovanec oz. uživalec pravice do svoje smrti preživljal.

Tudi če je tožnico do svoje smrti 21.10.1992 preživljala mati

A. A., je po prepričanju sodišča druge stopnje pravilna

razlaga zakona, da mora otrok postati popolnoma in trajno

nezmožen za delo do smrti zavarovanca oz. uživalca pravice in je

le v takšnih primerih izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do

družinske pokojnine po starosti, do katere mu je sicer ta pravica

zagotovljena. Ob drugačni razlagi bi namreč lahko vsakdo, ki bi

kadarkoli v življenju postal trajno nezmožen za delo,

uveljavljal, ob sicer izpolnjenih pogojih, pravico do družinske

pokojnine. To zanesljivo ni bil namen zakonske ureditve po 5.

odst. 78. čl. ZPIZ in 5. odst. 116. čl. ZPIZ-1.

Tožnica v pritožbenem predlogu ter v obrazložitvi izpodbija le

sodbeni izrek, ne pa tudi sklepa, s katerim je sodišče prve

stopnje zavrglo tožbo v delu, kjer je zahtevala obnovo

pravnomočno končanega postopka za ugotovitev invalidnosti.

Pritožbe zoper sklep o zavrženju ni utemeljila, zato je sodišče

druge stopnje sklep prvostopnega sodišča preizkusilo po uradni

dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev postopka in glede

pravilne uporabe materialnega prava. Po 63. čl. Zakona o delovnih

in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 - ZDSS-1), je

v primerih, ko se o pravici iz sistema socialne varnosti v skladu

z zakonom odloča z upravnim aktom, socialni spor dopusten, če

tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali

pravnih koristih, zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi

tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Če je bila tožba vložena prezgodaj, sodišče, na podlagi 75. čl.

ZDSS-1 tožbo že v okviru predhodnega preizkusa, zavrže.

Obnovo postopka glede datuma nastanka invalidnosti zato lahko

tožnica v skladu z 266. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku

(Ur. l. RS, št. 80/99 - 73/04 - ZUP) predlaga pri organu, ki je

odločal o zadevi na prvi stopnji, ali organu, ki je izdal

odločbo, s katero je bil postopek končan, v tem primeru je to le

pristojni organ tožene stranke. Iz listin v sodnem spisu izhaja,

da je tožnica po končani glavni obravnavi pri prvostopnem sodišču

pri toženi stranki vložila predlog za obnovo postopka ugotovitve

invalidnosti in, enako kot pritožbi zoper prvostopno sodbo,

priložila dve psihiatrični mnenji, ki pa tudi datirata na čas po

zaključku glavne obravnave.

Iz opisanega razloga, da se postopek obnove v zvezi z

ugotovitvijo invalidnosti lahko predlaga le pri pristojnem organu

tožene stranke ter glede na dejstvo, da predlagana obnova ne more

v ničemer vplivati na presojo sodišča druge stopnje o zakonitosti

izpodbijane sodbe in sklepa, sodišče druge stopnje tudi ni moglo

upoštevati predloga, da z odločitvijo o pritožbi počaka do

odločitve tožene stranke o predlogu za obnovo postopka. Sam

predlog je bil namreč vložen po končanem postopku pri sodišču

prve stopnje.

Tožnica je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov. Ker s

pritožbo ni uspela, po 68. čl. v zvezi z 19. čl. ZDSS-1 ter 165.

in 154. čl. ZPP, sama trpi pritožbene stroške.