VSC sklep Cp 521/2007

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da spremenjen sedaj glasi:
„1. Zapuščinski postopek se prekine in se dediča I.B., ki ga zastopa N. V., odvetnica v S. B., napoti, da zoper dediča A. P., ki ga zastopa mag. F. K., odvetnik v Š. p. J., vloži tožbo zaradi ugotovitve veljavnosti ustne oporoke zapustnice z dne 5. 12. 2005, podane pred pričama B. P. in E. M. v S. b. v C.
2. Na pravdo napoteni dedič I. B. mora tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, sicer bo sodišče zapuščinski postopek po imenovani pokojni nadaljevalo in ga dokončalo ne glede na zahtevek, glede katerega ga je sodišče napotilo na pravdo.“

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče v zapuščinski zadevi sklenilo, da zakonitega dediča A. P. napoti na pot pravde zaradi ugotovitve neveljavnosti ustne oporoke po pok. M. B., ki jo mora pričeti najkasneje v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa. Zoper sklep se je pritožil zakoniti dedič A. P. po pooblaščencu. V svoji pritožbi je navedel, da vztraja pri navedbah iz zapuščinskega postopka, da zapustnica sploh ni naredila ustne oporoke. Oporoka je bila narejena po njeni smrti in za potrebe tega postopka, saj je bila predložena v postopku po tem, ko je vdovec I.B. priči E. M. potožil, da ima v zapuščinskem postopku težave, ki so v tem, da se je zapustničin brat – pritožnik A. P. v vlogi z dne 30. 3. 2006 priglasil k dedovanju po pokojni in uveljavljal zakoniti dedni delež. Za oporoko, če bi res obstajala, bi lahko priča M. vdovcu B. povedala že na pogrebu, ne pa šele nekaj mesecev kasneje. Tudi o tem, kako je prišlo do računalniškega zapisa oporoke, ki je bil sicer prvotno zapisan lastnoročno s strani oporočnih prič P. in M., so priče J., M. in P. izpovedale povsem različno, in sicer J., da je pisala oporoko po nareku M. in P., ki sta bili ob tem prisotni, M. in P. pa, da je J. prepisovala ročni zapis ustne oporoke in da nista bili pri tem navzoči. Oporoka vsebuje pravniške izraze, vse tri priče pa takšne izobrazbe nimajo, zato ni verjetno, da bi oporoko sestavile na podlagi dejanske volje zapustnice. Pritožnik ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je zatrjevanje pritožnika o neobstoju in neveljavnosti ustne oporoke manj verjetno, kot o tem, da ustna oporoka obstoji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni, tako da napoti dediča B. I. na pravdo proti A. P. zaradi ugotovitve obstoja in veljavnosti ustne oporoke zapustnice z dne 5. 12. 2005, podane pred dvema pričama v S. b. C., podredno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje. Dediča A. Đ. in I. B. na pritožbo nista odgovorila. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile podane izredne razmere, ki so pogoj za veljavnost ustne oporoke, saj je bila zapustnica zaradi bolezni hospitalizirana in tako obnemogla, da ni mogla napraviti pisne oporoke. To pritožbeno ni več sporno. Pritožnik pa v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ocenilo okoliščine, da je bila ustna oporoka dostavljena sodišču šele več mesecev po smrti zapustnice ter da se izpovedi J., P. in M. bistveno razlikujejo glede okoliščin prepisa zapisa ustne oporoke, ki vsebuje pravniške izraze, čeprav navedene priče tovrstnega znanja nimajo. Zakon o dedovanju (ZD) v I. odst. 213. čl. določa, da sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje manj verjetno. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je manj verjetna pravica zakonitega dediča A. P., ki ne priznava veljavnost ustne oporoke, zato ga je napotilo na pot pravde. Pri napotitvi strank na pravdo mora sodišče oceniti v vsakem konkretnem primeru posebej, kako prepričljivi so dokazi vsake od strank, saj ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Zato je treba šteti, da sodišče pravice, ki se med seboj izključujejo, ocenjuje glede na prepričljivost dokazov, na katere posamezna stranka opira svoje stališče (dr. Vesna Rijavec: Dedovanje – Procesna ureditev. Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, str. 228-229). V zvezi s tem pritožnik zato utemeljeno opozarja, da je bila ustna oporoka predložena sodišču več mesecev po tem, ko je bila napravljena in ko je oporočiteljica umrla. To po II. odst. 74. čl. ZD sicer ni pogoj za veljavnost ustne oporoke, je pa to potrebno oceniti skupaj z drugimi dokazi, ki jih je predložil dedič I. B. v razmerju do dokazov, na katere svoje stališče opira dedič A. P. Stališče sodne prakse, ki se navezuje na nekdanje predpise o dedovanju, sicer je, da je oporoka močnejši dedni naslov kot zakon, zato je potrebno na pravdo napotiti zakonitega dediča proti oporočnem, vendar je to stališče zgolj pomožno merilo in ga je zato potrebno tudi tako uporabljati, glede na to, da sedaj veljavni predpisi ne vsebujejo nikakršnega merila, čigava pravica je šibkejša oz. močnejša. V konkretnem primeru zakoniti dedič utemeljeno opozarja, da priče niso izpolnile svoje obveznosti iz I. odst. 74. čl. ZD, saj so oporoko sodišču naznanile šele več mesecev po začetku zapuščinskega postopka. Navedena določba ZD namreč nalaga dolžnost pričam pri ustni oporoki, da brez odlašanja oporoko zapišejo in jo čim prej izročijo sodišču. Glede na izpoved oporočnih prič M. in P., da je zapustnica, ki otrok ni imela, hotela urediti svoje premoženjske razmere tako, da bo vse dedoval njen preživeli mož, dedič I. B., je pričakovati, da bi ustno oporoko naznanile takoj po smrti ali vsaj kmalu po uvedbi zapuščinskega postopka, česar pa niso storile. Tudi okoliščine, v katerih je prišlo do računalniškega prepisa ročno zapisane ustne oporoke po pokojni, priča V. J. opisuje povsem različno od oporočnih prič P. in M. Dejstvo, da J. trdi, da sta bili oporočni priči navzoči pri prepisovanju oporoke na njen računalnik tako, da sta J. narekovali, kako naj zapiše, P. in M. pa nasprotno, da nista bili prisotni, temveč je J. sama prepisovala poslednjo voljo pokojne po pisni predlogi, ki sta jo sestavili oporočni priči, vsekakor vzbuja dvom o verodostojnosti oporočnih prič pri ustni oporoki. Vse te okoliščine pa vzbujajo dvom v pristnost ustne oporoke. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo zgoraj, v veljavni dednopravni zakonodaji ne obstaja pravilo, koga je potrebno v takšnih situacijah napotiti na pravdo, temveč je treba pretehtati vse okoliščine primera. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni v zadostni meri upoštevalo zgoraj obrazloženih okoliščin, zato je zmotno zaključilo, da je šteti pravico dediča A. P. za manj verjetno in posledično pri svoji odločitvi napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je dediča A. P. napotilo na pravdo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 4. točke 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 163. čl. ZD spremenilo, tako da se napoti na pravdo za ugotovitev veljavnosti ustne oporoke po pok. M. B. dediča I. B., ki mora tožbo vložiti v 30 dneh. Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških ni odločalo, ker niso bili priglašeni.